Jedro

Postopka imata skupno predhodno vprašanje, nista pa zato med seboj v razmerju prejudicialnosti. Kljub temu bi bila odločitev prvostopnega sodišča o prekinitvi postopka vsaj smiselna, če bi se to vprašanje res obravnavalo kot predhodno vprašanje v okviru teh postopkov, saj razlogi pravne varnosti in enakopravnega obravnavanja strank terjajo, da se vprašanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke v obeh postopkih reši na enak način.

Vprašanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini je bistveno tudi za presojo pravnega interesa tožeče stranke za to ugotovitveno tožbo, ki ga tožene stranke tožeči stranki že ves čas postopka argumentirano odrekajo. Gre za procesno predpostavko, obstoj katere je smiselno in smotrno ugotoviti, preden se sodišče spusti v vsebinsko obravnavanje stvari.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek do pravnomočne rešitve postopkov VII Pg 1285/2007 in VIII Pg 166/1998, ki se vodita pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila prvo in tretjetožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navajata, da izpodbijani sklep nima razlogov in da zadevi VII Pg 1285/2007 in VIII Pg 166/1998 ne predstavljata predhodnega vprašanja za odločitev v tem sporu. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi, priglašata pa tudi pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev delne ničnosti prodajne pogodbe z dne 09. 06. 1999, s katero sta prvo in drugotožena stranka prodali tretjetoženi stranki poslovno stavbo na parcelah, vpisanih v zemljiškoknjižnih vložkih 965 k.o. V. in 3576 k.o. V., ter izbris lastninske pravice drugo in tretjetožene stranke na tej nepremičnini (v nadaljevanju: nepremičnina). V sporu VIII Pg 166/1998 tožeča stranka uveljavlja ničnost sodne poravnave VIII Pg 292/1996 z dne 07. 07. 1997, s katero je prvotožena stranka drugotoženi stranki pripoznala idealni (35 %) solastninski delež na nepremičnini. V pravdni zadevi VII Pg 1285/2007 pa tožeča stranka od prvotožene stranke zahteva povrnitev vlaganj, ki so bila vložena v prvotoženko na podlagi Samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev zaradi doseganja in delitve skupnega dohodka z dne 17. 07. 1986 in s katerimi je bila zgrajena nepremičnina.

5. Pritožbi utemeljeno opozarjata, da izpodbijani sklep prvostopnega sodišča razen zaključka, da vprašanji, ali je sodna poravnava, na podlagi katere je druga toženka pridobila nepremičnino, nična, in ali ima tožeča stranka pravico do povrnitve vlaganj, ki sedaj v naravi predstavljajo nepremičnino, predstavljata predhodni vprašanji v tej zadevi, ne vsebuje nobenih razlogov, ki so prvostopno sodišče vodili k sprejemu odločitve o prekinitvi in ki bi lahko bili predmet pritožbenega preizkusa. Ker se tudi iz dejanske podlage spora ne ponuja smiselno logičen zaključek, da je odločitev v tem postopku odvisna od pravnomočnih odločitev v zgoraj navedenih zadevah, je pritožbeno sodišče zaradi bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP izpodbijani sklep razveljavilo, saj gre za kršitev, ki je samo ne more odpraviti (354. člen ZPP).

6. Tožeča stranka v tem sporu trdi, da je prodajna pogodba, ki so jo v letu 1999 sklenile tožene stranke, nična zato, ker je bila prodana nepremičnina njena (tožeča stranka naj bi jo pridobila s pogodbo z dne 12. 11. 1996), prvo in drugotožena stranka pa sta kljub prepovedi sodišča v izdani začasni odredbi razpolagali z njeno nepremičnino, takšno ravnanje pa je nemoralno in v nasprotju s pravnim redom in zato nično. V sporu VIII Pg 166/1998 pa tožeča stranka (iz enakih razlogov) uveljavlja ničnost sodne poravnave, s katero je drugo tožena stranka pridobila solastniški delež na nepremičnini. Tako v zadevi VIII Pg 166/1998 kot v predmetnem sporu je torej šlo po zatrjevanju tožeče stranke za prodajo njene stvari, ki sama po sebi ni nična (440. člen OZ), lahko pa bi bila zaradi kršitve moralnih načel oz. sodne odločbe na podlagi splošnih pravil o ničnosti pogodb (86. člen OZ). Pravno relevantno dejstvo v obeh postopkih je torej zatrjevana prej pridobljena lastninska pravica tožeče stranke na nepremičnini, ki pa je sporna, saj so tožene stranke zatrjevale ničnost pogodbe z dne 12. 11. 1996, s katero naj bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Postopka v tem sporu in sporu VIII Pg 166/1998 sta zato v medsebojni zvezi le glede tega, da bi se morala v obeh postopkih ugotavljati ista (sporna) pravica tožeče stranke. Imata torej skupno predhodno vprašanje, nista pa zato med seboj v razmerju prejudicialnosti. Kljub temu bi bila odločitev prvostopnega sodišča o prekinitvi postopka vsaj smiselna, če bi se to vprašanje res obravnavalo kot predhodno vprašanje v okviru teh postopkov, saj razlogi pravne varnosti in enakopravnega obravnavanja strank terjajo, da se vprašanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke v obeh postopkih reši na enak način. Vendar pa je bilo o ničnosti pogodbe iz l. 1996 in s tem o zakonitosti pridobitve in obstoju lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini že pravnomočno odločeno. Skupno predhodno vprašanje te pravde in pravde VIII Pg 166/1998 je že rešeno in to z erga omnes učinki. Morebitni drugi razlogi za ničnost sodne poravnave iz l. 1997 pa se predmetnega razmerja ne tičejo.

7. V čem naj bi bila odločitev v pravdni zadevi VII Pg 1285/2007, v katerem tožeča stranka uveljavlja zahtevek za povračilo vrednosti vlaganj, ki so bila v prvotoženo stranko vložena na podlagi samoupravnega sporazuma iz 1986. leta, in s katerimi je bila zgrajena nepremičnina, ki je predmet prodajne pogodbe, predhodno vprašanje za odločitev v tem sporu, pa ni mogoče ugotoviti. Pritožbeno sodišče oba zahtevka vidi kvečjemu v obratnem razmerju prirejenosti, v katerem bi bila primarna odločitev o lastništvu nepremičnine in šele, če tožeča stranka s postopki, s katerimi želi (smiselno) uveljaviti lastninsko pravico na nepremičnini, ne bi uspela, odločati o vrnitvi vrednosti vlaganj.

8. Pritožbi tudi utemeljeno opozarjata, da je vprašanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini bistveno tudi za presojo pravnega interesa tožeče stranke za to ugotovitveno tožbo (181. čl. ZPP), ki ga tožene stranke tožeči stranki že ves čas postopka argumentirano odrekajo. Gre za procesno predpostavko, obstoj katere je smiselno in smotrno ugotoviti, preden se sodišče spusti v vsebinsko obravnavanje stvari. Ker odločitev o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja pomensko sodi že v okvir vsebinskega obravnavanja tožbe, se ponuja zaključek, da je prvostopno sodišče tožeči stranki konkludentno priznalo pravni interes za vodenje te pravde. Ker je ta ves čas postopka sporen, bi bilo v interesu ekonomičnosti vodenja postopka, da ga prvostopno sodišče v nadaljevanju najprej preizkusi in se o njem decidirano izreče. 9. O pritožbenih stroških naj sodišče odloči z odločbo o glavni stvari.