Jedro

Tožena stranka je v odločbi dovolj razumljivo obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju. Iz navedenega razloga tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno pridobiti informacij o izvorni državi, saj je tožena stranka v odločbi tudi dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj teh informacij ni pridobila. Tožena stranka je dovolj temeljito obrazložila, zakaj je štela tožnika za neverodostojnega. Po ugotovitvah sodišča neskladja v tožnikovih izjavah niso bila le manjša.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je bil njegov stric politično aktiven in je leta 2008 kandidiral na županskih volitvah ter zmagal in dobil mandat do leta 2015, tega leta pa so bile ponovno volitve. Skupina, ki je iz nasprotne politične stranke, je začela v sporu streljati, pri čemer je bil v tem obračunu ubit tožnikov oče in njegov starejši brat. Bila pa je ena smrtna žrtev tudi iz tiste skupine, ki je začela streljati. Stric je ponovno dobil petletni mandat. Stric tožniku ni želel pomagati, sam pa ni imel dovolj denarja za preživetje, zato je zapustil Pakistan. Njegov oče ni bil politično aktiven. Povod za spor je bila stričeva zmaga in proslavljanje, to pa je skupino protikandidatov ujezilo, da so streljali. Sam takrat ni bil prisoten. Strah ga je bilo ljudi, ki so streljali na očeta in brata, brat je namreč ubil osebo v skupini protikandidatov. Nikoli ni bil ogrožen s strani skupine protikandidatov in ni imel nobenih težav. V Slovenijo je prišel zato, ker ni imel zaposlitve in dela, zato v Pakistanu ni mogel preživeti. Konkreten dogodek, zaradi katerega je zapustil svojo državo je v tem, da je neizobražen fant in da ni dobil dela.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da sta bila njegov stric in oče v stranki Muslim League-N, nasprotna politična stranka pa je bila PTI. Kaj pomeni ta kratica, ne ve. Pri podaji prošnje je rekel, da njegov oče ni bil politično aktiven, zato, ker ne razume bistvene razlike med članstvom v stranki in simpatizerstvom. Tudi zase je na osebnem razgovoru povedal, da je član stranke Muslim League-N. Sam ima strah pred stranko PTI. Ta se ni sprijaznila s smrtjo njihovega člana in niso pozabili vpletenosti njegovega brata in očeta in so zato tudi njega vpletli kot krivca. Imel je osebno težave s stranko PTI. Ker je bil ubit njihov član, so želeli likvidirati tudi njega. To ve po tem, ker so pripadniki stranke Muslim League-N povedali njegovi mami, da ga iščejo pripadniki PTI in da je bolje zanj, da zapusti državo. Ko je prišlo do streljanja, dogodka niso prijavili policiji, vendar je le-ta prišla po uradni dolžnosti in naredila zapisnik.

4. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe ugotavlja, da se tožnik ni potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj so bile njegove izjave, podane tekom postopka, namerno lažne, kar je tudi sam priznal. V postopku tudi ni predložil nobenih listinskih dokazov za svoje trditve. Pri tem pa je povedal, da je policija naredila zapisnik o streljanju. Če v Pakistanu živi še njegova mama, bi se lahko potrudil pri pridobitvi tega zapisnika. Prav tako ni predložil nobenih osebnih dokumentov. Sprva je trdil, da jih nikoli ni imel, kasneje, na osebnem razgovoru, pa je spremenil svojo izjavo in trdil, da so mu potni list vzeli policisti v Grčiji in da lahko priskrbi fotografijo potnega lista. Tega pa vse do izdaje odločbe ni storil. Njegove izjave tudi niso skladne in konsistentne, zato tožena stranka dvomi v njihovo resničnost. Pri podaji prošnje je trdil, da je A. A. rojen ... 2000 v kraju Lahore, na osebnem razgovoru pa je priznal, da je ves čas lagal in je podal nove osebne podatke ter se predstavil kot A. A., rojen ... 1990 v kraju Gujranwala. Pojasnil je, da je napačne podatke podal zaradi strahu, da bi njegove podatke pridobili ljudje v Pakistanu. Poleg tega je pri podaji prošnje rekel, da v Pakistanu ni imel težav, da ni bil ogrožen, ampak je zapustil državo, ker tam ni bilo zaposlitve in dela in se ni mogel preživljati. Na osebnem razgovoru pa je razlog za zapustitev izvorne države navajal drugače in trdil, da je zaradi strahu podajal lažne izjave ob podaji prošnje. Pri tem pa tožena stranka poudarja, da v postopku mednarodne zaščite velja načelo zaupnosti in so prosilci pred podajo prošnje na to tudi opozorjeni. Zaradi tega je nelogično, da se sklicuje na morebiten strah. Pri podaji prošnje je rekel, da niti on niti njegov oče nista člana nobene politične stranke in je zanikal, da bi bil njegov oče politično aktiven. To pa je na osebnem razgovoru spremenil in uradna oseba ga je na kontradiktornost opozorila. Tedaj pa je povedal, da je bil njegov oče simpatizer politične stranke, sam pa je bil njihov član. Razen tega je ob podaji prošnje rekel, da je stric kandidiral za župana leta 2008, na osebnem razgovoru pa, da so bile volitve leta 2012. Pri podaji prošnje je rekel, da ni bil ogrožen s strani kandidatov iz nasprotne politične stranke in da v Pakistanu ni imel težav ter dodal, da ni bilo zaposlitve in dela. Na osebnem razgovoru pa je svojo izjavo spremenil in rekel, da je imel v Pakistanu težave s stranko PTI, da so njegovi materi pripadniki stranke Muslim League-N rekli, da je zanj nevarno. Pri tem pa je bil tožnik tako pred podajo prošnje kot pred osebnim razgovorom izrecno opozorjen na dolžnost, da je dolžan govoriti resnico in povedati vsa dejstva, da so podatki zaupne narave in da ne bodo posredovani nikamor v njegovo izvorno državo. Tožena stranka je presodila, da tožnika ni mogoče priznati za splošno verodostojnega. Razen tega je enkrat že samovoljno zapustil azilni dom in to celo pred podajo prošnje. Za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče. 5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito uveljavljal ekonomske razloge. Na osebnem razgovoru je svojo izjavo spremenil in v opravičilo pojasnil, da je zaradi strahu navajal lažne osebne podatke in razloge. Pri podaji prošnje je zavestno podal en razlog, to je ekonomski, na osebnem razgovoru pa političnega. Svojih navedb glede političnega udejstvovanja v stranki ni izkazal z nobenim listinskim potrdilom, njegove izjave pa so zelo nasprotujoče. Pri prošnji je rekel, da ni član nobene politične stranke, na osebnem razgovoru pa, da je bil član stranke. Ni pa vedel povedati niti, kaj pomeni kratica imena stranke PTI, čeprav naj bi bil politično aktiven v Pakistanu. Njegove izjave glede zapustitve izvorne države so neprepričljive in namerno zavajajoče. Podkrepljene niso z nobenimi listinskimi dokazi. Tožniku ni mogoče verjeti, da je bil član politične stranke in posledično, da je imel zaradi strelskega napada tako hude težave, da je zaradi tega moral izvorno državo zapustiti. Poleg tega se je omenjeni incident zgodil leta 2015, tožnik pa je brez težav prebival v izvorni državi vse do novembra 2017. Tožena stranka zaradi tega ni presojala informacij o izvorni državi v zvezi z navedenimi dejstvi, saj tožnikovih navedb o strankarskem delovanju in težavah, povezanih z njim, ni bilo mogoče sprejeti za verodostojne. Tožena stranka tožnikovih izjav glede razloga preganjanja ne sprejema za verjetne. Iz njegovih izjav je očitno, da jih je stopnjeval in v vsakem razgovoru dodajal nove elemente zgodbe. Takega ravnanja tožena stranka ne sprejema za prepričljivega. Ker je tožena stranka izhajala iz stališča, da navedbe tožnika o preganjanju niso resnične, omenjenega dejstva ni preverjala z informacijami v izvorni državi. Ocenjuje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

6. Tožnik v tožbi navaja, da bi tožena stranka morala pridobiti informacije o izvorni državi. Pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru je verodostojno opisal dogodek, tako da mu je mogoče verjeti. V njegovih izjavah lahko pride do manjših nesoglasij, ki pa jih ne bi bilo treba presojati v škodo tožnika. Notranje neskladje je posledica težkega življenja, ki se ga ne želi spominjati. Tožena stranka je sicer tožniku dala možnost, da pridobi podatke iz svoje izvorne države, vendar pa je pri tem tožnik omejen s svojim bivanjem v zaporu. Zaradi tega ni mogoče pričakovati, da bo pridobil listino iz Pakistana, ki bo dokazovala opisane dogodke. Glede tega bi lahko bila tožena stranka blagodejna in razumna. Tožena stranka bi morala informacije o izvorni državi predočiti oziroma posredovati tožniku v izjavo, kar pa pomeni, da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje ali pa naj odločbo spremeni tako, da mu prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da tožnikove izjave niso skladne. Tožnik je v upravnem postopku sam rekel, da lahko pridobi kopijo potnega lista od doma. Glede na to, da v izvorni državi živi tožnikova mama, bi z njeno pomočjo lahko pridobil osebni dokument kakor tudi policijski zapisnik. Na osebnem razgovoru ni kakorkoli problematiziral pridobitve dokumenta, čeprav je nastanjen v zaporu. Tožena stranka je v upravnem postopku presojala vse tožnikove izjave in tožnika z vsemi nasprotji in nedoslednostmi soočila. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pa ne zahteva absolutne uporabe informacij o izvorni državi prav v vsakem primeru, kot to poskuša prikazati tožnik. Uporaba informacij o izvorni državi je utemeljena v primerih, ko so navedbe prosilca verodostojne in konsistentne. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. V nadaljevanju postopka sta obe stranki vložili več pripravljalnih vlog. Tožnik v njih med drugim navaja, da podaja prošnje ne more biti podlaga osebnemu razgovoru. To je zgolj registracijski postopek in ne vsebinska obravnava prošnje. Namen tožnika ni bil zavajati ali lagati v postopku, temveč v prošnji zgolj nekaterih stvari ni omenil. 9. Sodišče je dne 10. 1. 2022 razpisalo glavno obravnavo, kjer je vpogledalo v upravni spis ter priloge sodnega spisa. Zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem tožnika, ker je bil ta dokaz že izveden v upravnem postopku, saj je bil tožnik zaslišan tako pri podaji prošnje kot pri osebnem razgovoru. To sicer samo po sebi še ne pomeni, da ne bi moglo sodišče še enkrat izvesti istega dokaza, čeprav je bil že izveden v upravnem postopku, vendar bi to bilo utemeljeno le v primeru, če bi sodišče ocenilo, da je tožena stranka ta dokaz pomanjkljivo izvedla, da tožniku ni postavila vseh potrebnih vprašanj, da so bila kršena kakšna procesna zagotovila in podobno. Ker pa je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno in da ni prišlo do kršitve postopka, ni razloga, da bi isti dokaz izvajalo še enkrat. 10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

12. Sodišče se ne strinja z tožnikom glede tega, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru obvezno pridobiti še podatke o stanju v izvorni državi. V prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 je namreč navedeno, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo predvsem okoliščine, ki so v nadaljevanju naštete, med temi so tudi splošne in specifične informacije o izvorni državi, vendar pa zaradi zakonske dikcije, da se navedene okoliščine upoštevajo „predvsem“, izhaja, da so te okoliščine navedene le primeroma. V konkretnem primeru pa je tožena stranka v odločbi dovolj razumljivo obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju. Iz navedenega razloga tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno pridobiti informacij o izvorni državi, saj je tožena stranka v odločbi tudi dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj teh informacij ni pridobila.

13. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je verodostojno opisal dogodek in da lahko pride do manjših nesoglasij. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dovolj temeljito obrazložila, zakaj je štela tožnika za neverodostojnega. Po ugotovitvah sodišča neskladja v tožnikovih izjavah niso bila le manjša. Poleg drugačnega navajanja osebnih podatkov tako v prošnji kot na osebnem razgovoru so povsem drugačne tudi njegove izjave v zvezi z njegovim političnim udejstvovanjem. Medtem ko je v prošnji kot razlog za zapustitev Pakistana navajal ekonomske razloge in ni navedel, da bi bil član kakšne stranke ali politično aktiven, je na osebnem razgovoru kot razlog navedel strah pred maščevanjem iz političnih razlogov s strani nasprotne politične stranke, ker je bil tudi sam član stranke. To pa je povsem drugače, kot je izpovedal pri podaji prošnje in gre za bistveno razliko v izjavah. Zaradi tega se sodišče tudi ne more strinjati z navedbami tožnika v pripravljalni vlogi, da v prošnji le nekaterih stvari ni omenil. Ne gre le za to, da nekaterih stvari ni omenil, temveč jih je pri podaji prošnje podajal drugače kot na osebnem razgovoru, torej je šlo za navajanje drugačnih podatkov.

14. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami o kršitvi načela zaslišanja stranke. Toženi stranki ni mogoče očitati, da tožniku ni posredovala informacij o izvorni državi, saj se je odločila, da jih tudi ne bo pridobila. V preostalem delu pa je v celoti upoštevalo načelo zaslišanje stranke, saj je tožnika sproti seznanjala z njegovimi nasprotujočimi izjavami, naj jih pojasni.

15. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo o tem, da tožnik ne bi mogel določenih dokazov pridobiti zato, ker je v zaporu. Kot navaja tožena stranka, tega problema pri obeh zaslišanjih ni omenil. Poleg tega pa po mnenju sodišča zgolj dejstvo, da biva v zaporu, še ne pomeni, da kljub temu ne bi mogel zaprositi svoje mame, naj mu pošlje osebni dokument in zapisnik policije o streljanju.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.