Jedro

Upravni organ od 1.1.2003 dalje, ko so prenehale veljati določbe 3. poglavja (odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda)Zakona o kmetijskih zemljiščih nima več pravne podlage za odločanje o morebitnih zahtevkih v zvezi z odškodninami zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v upravnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 3. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 19. 2. 2003, s katero je bilo odločeno, da se njuna vloga za vračilo odškodnine, ki je bila plačana zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča na podlagi odločbe Upravne enote Grosuplje z dne 13. 5. 1997, zavrne. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da so skladno s prvim odstavkom 238. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 (Ur. l. RS št. 110/2002) z dnem uveljavitve tega zakona (1. 1. 2003) prenehale veljati določbe 3. poglavja Zakona o kmetijskih zemljiščih - ZKZ (Ur. l. RS, št. 59/96 in naslednji), ki se nanašajo na plačilo odškodnine, ker jih je ZGO-1 razveljavil, zato v obravnavanem primeru ni več pravne podlage za odločanje o zahtevku tožnikov. Po presoji tožene stranke bi upravni organ prve stopnje zadevno vlogo sicer moral zavreči, ker pa ima v tem primeru zavrnitev zahteve enak učinek, kot če bi bila zahteva zavrnjena, je tožena stranka presodila, da v tem ne vidi bistvene kršitve, zaradi katere bi morala pritožbi ugoditi.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo odločbo tožene stranke kot pravilno in na zakonu utemeljeno (ZGO-1, ZKZ) ter se strinjalo tudi z razlogi izpodbijane odločbe.

3. Zoper izpodbijano sodbo sta tožnika vložila revizijo (prej pritožbo). Ne strinjata se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sklicujeta se na določbe četrtega odstavka 238. člena ZGO-1 in navajata, da sta po tej določbi imela pravico zahtevati vrnitev odškodnine v roku dveh mesecev po uveljavitvi ZGO-1. Menita, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za vrnitev preveč plačane odškodnine. Predlagata "da se izpodbijana sodba razveljavi in se ugodi zahtevku".

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Revidenta v reviziji revizijskih razlogov izrecno nista navedla. Zato je Vrhovno sodišče glede na 86. člen ZUS-1 po uradni dolžnosti preizkusilo le pravilno uporabo materialnega prava, ki jo po vsebini revizijskih navedb ugovarjata tudi revidenta.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabilo. Sporno v tej zadevi je, ali bi moral upravni organ glede na okoliščine primera odločati o zahtevi za vračilo zatrjevane preveč plačane odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča (parc. št. 12 k.o...), ki je bila tožnikoma odmerjena z odločbo upravnega organa (z dne 13. 5. 1997) na podlagi 14. člena ZKZ, ki je veljal v času odločanja.

10. Tožnika sta zahtevo za vračilo zatrjevane previsoke odškodnine, ki sta jo že plačala, vložila 31. 1. 2003. V času, ko je bila navedena zahteva vložena, ZKZ v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in je urejal morebitno vračilo odškodnine v upravnem postopku, ni več veljal. V tem času je že veljal ZGO-1, ki je v prvem odstavku 238. člena določal, da z dnem njegove uveljavitve (1. 1. 2003) prenehajo veljati v ZKZ določbe 3. poglavja (odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda) oziroma njegovi členi 11 do 16 in člen 112. To pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da upravni organ od navedenega datuma dalje nima več pravne podlage za odločanje o morebitnih zahtevkih v zvezi z odškodninami zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v upravnem postopku, torej tudi v obravnavani zadevi ne more več v upravnem postopku odločati o vračilu zadevne odškodnine.

11. Sklicevanje revizije na četrti odstavek 238. člena ZGO-1 na drugačno odločitev ne more vplivati in ugovori v tej smeri niso upoštevni. V obravnavani zadevi ne gre za primer iz navedene določbe, po kateri ima pooblaščeni investitor po določbah Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih (Ur. l. RS, št. 111/2001) pravico v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona zahtevati vrnitev odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov, če je bila odmerjena in plačana v času do 31. 12. 2002. V tem primeru namreč ne gre za graditev objekta na mejnem prehodu.

12. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.