Jedro

Posojilna pogodba zaradi previsokih (oderuških) pogodbenih obresti ni nična v celoti, temveč velja največja obrestna mera dovoljenih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan v 15 dneh plačati tožnikoma 14.429 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2004 dalje do plačila. Zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 14.429 EUR za čas od 2.12.2003 do 21.1.2004 je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sklenjena posojilna pogodba oderuška pogodba, ki je nična. Ni mogoče uporabiti zakonskega določila, da je nična le pogodbena klavzula glede višine pogodbenih obresti, saj je bila ta klavzula odločilen nagib, zaradi katerega sta tožnika sklenila pogodbo. V skladu s 105. členom ZOR ne more iti za delno ničnost pogodbe v primeru, če nično določilo predstavlja odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba nična. V posledici ugotovljene ničnosti celotne posojilne pogodbe, bi moralo sodišče uporabiti določbo 104. člena ZOR in zavrniti zahtevek tožnikov, ki sta si nepošteno izgovorila oderuške obresti na račun toženca, ki je bil v stiski. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zmotno ocenilo, da ni podan subjektivni element oderuške pogodbe, pri tem pa je nekritično sledilo izpovedi tožnikov. Zmotno je ugotovljen tudi trenutek, ko je toženec prišel v zamudo. V prvotnem postopku sta tožnika zahtevala zakonite zamudne obresti od 3.2.2004 dalje, iz česar implicitno izhaja, da je dolg zapadel v plačilo 2.2.2004, poleg tega sta tožnika do vključno 2.2.2004 prvotno zahtevala pogodbene obresti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so stranke sporazumno ustno podaljševale rok za vrnitev posojila vse do 21.1.2004, je sodišče prve stopnje tožnikoma neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od 21.2.2004 dalje. Napačna je odločitev o pravdnih stroških. Tožnika sta od prvotno vtoževanega zneska 34.689,83 EUR uspela le glede 14.429 EUR, torej le glede 37% prvotno vtoževanega zneska. Zato bi morala tožnika tožencu povrniti 63% pravdnih stroškov. Pretežni del postopka je tekel zaradi ugotavljanja ničnosti posojilne pogodbe ali njenega dela. Glede tega sta tožnika v celoti propadla, zato bi morala tožencu povrniti pretežni del njegovih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec je oderuško naravo posojilne pogodbe utemeljeval s pogodbenim določilom o 4% mesečnih pogodbenih obrestih. V času sklenitve posojilne pogodbe veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29-462/1978, v nadaljevanju ZOR) je za primer, če sta pogodbeni stranki dogovorili večje pogodbene obresti od dovoljenih iz prvega odstavka 399. člena ZOR, določal, da velja največja mera dovoljenih obresti (četrti odstavek 399. člena. ZOR). ZOR tako ne posega v veljavnost posojilne pogodbe glede glavnice. Posojilna pogodba je glede glavnice veljavna v celoti, glede obrestne mere pa le do višine, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Pritožbene navedbe, da je posojilna pogodba zaradi previsokih (oderuških) pogodbenih obresti nična v celoti, so tako neutemeljene. Enako velja za pritožbene očitke v zvezi z delno ničnostjo pogodbe. Tudi sicer toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da naj bi bila pogodbena klavzula glede višine pogodbenih obresti odločilen nagib, zaradi katerega sta tožnika sklenila pogodbo.

Tožnika sta tožbeni zahtevek na plačilo pogodbenih obresti umaknila, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo le s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za vračilo glavnice. Ob ugotovitvi, da sta tožnika na podlagi sklenjene posojilne pogodbe dne 4.6.2001 tožniku posodila 19.429 EUR, da se je rok za vračilo iztekel dne 20.1.2004, toženec pa je vrnil le 5.000 EUR, je tožbenemu zahtevku na plačilo 14.420 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 1.2004 dalje utemeljeno ugodilo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je zadnji sporazumno določeni rok za vračilo (pravdni stranki sta prvotno določeni rok za vračilo večkrat podaljšali) iztekel 20.1.2004, saj sta o tem izpovedala tako tožnik kot toženec. Pritožba z navedbami, da sta tožnika pred spremembo tožbe zakonite zamudne obresti zahtevala od 3.2.2004, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zapadlosti vtoževane terjatve.

Toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo stroške postopka odmeriti glede na 37% uspeh tožnikov po prvotnem tožbenem zahtevku. V primeru delnega umika je toženec upravičen do povračila vseh pravdnih stroškov od začetka pravde do trenutka delnega umika, odmerjenih od zneska, glede katerega je bila tožba umaknjena. Vendar je bil v konkretnem primeru toženec večji del postopka do trenutka umika brez pooblaščenca in mu v tem času stroški odvetniškega zastopanja, ki so bili poleg stroškov sodnih taks tudi edini stroški postopka, niso nastajali. Od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu, ki je bil za tožnika 100%. Glede na naštete okoliščine postopka je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pritožbena navedba, da sta tožnika glede temelja (ničnosti posojilne pogodbe ali njenega dela) v zvezi s katerim je tekel pretežni del postopka, v celoti propadla, ni pravilna.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB; v nadaljevanju ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (165. člen ZPP).