Jedro

Tožnik ni z ničemer dokazal, da bi toženec darilo sprejel. Namen plačila ni bila daritev.

Če se darovalčev nagib, ki je bil odločilen za izročitev darila, ni uresničil oziroma se je kasneje (po realizaciji daril) njegovo pričakovanje izjalovilo, to ne utemeljuje zahtevka darovalca za vrnitev darila.

Tožnik v pritožbi konkretno ne navede, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, in tudi ne, katere dejanske ugotovitve bi bile drugače ugotovljene, če bi bili ti dokazi izvedeni. Zato so izostali tudi razlogi, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. tč. izreka) potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju1 odločilo, da se postopek ustavi glede razveljavitve darilnih pogodb z dne 21. 3. 2007, 9. 11. 2006, 17. 10. 2005, 16. 5. 2008 in 27. 11. 2007 ter glede izstavitve primerne listine za vknjižbo lastninske pravice, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 5204/2, k. o. ... na ime tožnika do ¾, in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 244.669,39 EUR za čas od vložitve tožbe do plačila (I), da se zavrnejo tožbeni zahtevki, da je toženec dolžan v roku petnajstih dni izstaviti tožniku za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos zemljiškoknjižne pravice do 1/4, ki jo ima toženec na nepremičnini parc. št. 5204/2, k. o. ..., na ime tožnika, ker bo v nasprotnem to listino za prenos solastninske pravice nadomestila ta sodba (II/1), da je toženec dolžan povrniti tožniku 6.841,00 EUR in 41.569,00 EUR (II/2), da je toženec dolžan vrniti tožniku 6.259,39 EUR (II/3), da je toženec dolžan vrniti tožniku 9.000,00 EUR (II/4), da je toženec dolžan vrniti tožniku 100.000,00 EUR (II/5), da se v preostalem obsegu tožbenih zahtevkov tožba zavrže (III), da je tožnik dolžan povrniti tožencu nastale pravdne stroške (IV).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Tožnik izpodbija II., III. in IV. tč. izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnik pogreša konkretnejšo in jasnejšo argumentacijo III. točke izreka odločbe, s katero je bila zavržena tožba v preostalem obsegu tožbenih zahtevkov. Iz odločbe ne izhaja, kateri so ti preostali deli tožbenih zahtevkov. Iz obrazložitve odločbe nasprotno izhaja, da je sodišče zavrnilo vse tožbene zahtevke. Odločbe se zato v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je v obrazložitvi odločbe pojasnilo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ni pa pojasnilo, katere dokaze je zavrnilo. Ni tudi pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Po ustaljeni sodni praksi2 mora sodišče pojasniti razloge, zaradi katerih je dokaz nepotreben.

5. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi tožencu kaj podaril, zato se ni ukvarjalo z vprašanjem v zvezi s toženčevo hudo nehvaležnostjo. Sodišče ugotavlja, da tožnik nič od tega, kar je zatrjeval, tožencu ni podaril, po drugi strani pa navede, da se je tožnikov nagib, ki je bil odločilen za daritev toženca, kasneje izjalovil zaradi razveze zakonske zveze z A. A., da pa to dejstvo skladno s sodno prakso ne utemeljuje tožbenih zahtevkov na odpadli pravni podlagi. Sodišče tako najprej pojasnjuje, da je tožnik s kasneje odpadlim nagibom obdaril toženca, v nadaljevanju pa, da v konkretnem primeru ne gre za darilo. Ta nasprotja predstavljajo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Glede darila z dne 17. 10. 2005 tožnik težko navede karkoli drugega kot to, da vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, vključno z navedbami iz njegove pritožbe z dne 4. 11. 2019. Iz listin izhaja, da je tožnik kot fizična oseba izvedel nakazilo za nakup umetniških slik, ki jih je podaril tožencu. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje v tem delu, svojo obrazložitev pa prilagodilo zavrnitvi tožbenega zahtevka.

7. Glede darila z dne 16. 5. 2008 sodišče ugotavlja, da posojilo, ki naj bi ga A. A. vzela in odplačala v času trajanja zakonske zveze s tožnikom, ne sodi v njuno skupno premoženje, da toženec ni zatrjeval in ni dokazal, da odločitev tožnika in A. A., da se vzame posojilo v času trajanja njune zakonske zveze, ni bila skupna. Sodišče bi moralo upoštevati zakonsko domnevo, skladno s katero so tovrstne odločitve zakoncev, če se ne izkaže drugače, skupne. Ni odločilen namen, za katerega je bilo posojilo porabljeno, in kdo od zakoncev je posojilo vrnil. S tem, ko je sodišče odločilo nasprotno, je zmotno uporabilo materialno pravo, kot ga je določal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR).

8. Smiselno enako, kot je navedeno v prejšnji točki, velja za darilo z dne 27. 11. 2009, zato se tožnik, da bi se izognil ponavljanju, na te navedbe sklicuje.

9. V zvezi z darilom z dne 9. 11. 2006 sodišče dokaze jemlje iz konteksta in jih interpretira selektivno. Sodišče ugotavlja, da kupca nepremičnine nista bila zgolj tožnik in njegova partnerka A. A., to pa ugotavlja na podlagi izvedbe priče B. B., ki je v izpovedbi za kupce uporabljal množino, kar naj bi potrjevalo, da je poleg tožnika in A. A. kot kupec nastopal tudi toženec. Sodišče ne pojasni, zakaj je toženec nastopal kot kupec in ne njegova partnerka C. C., ki je izvedla določena plačila.

10. Glede darila z dne 21. 3. 2007 je nelogično in izkustveno nesprejemljivo stališče sodišča, da toženec tega darila ne bi sprejel. Če ga ne bi sprejel, tožniku ne bi dovolil, da iz svojega računa nakaže kupnino, vozila tudi ne bi uporabljal. Sodišče ugotavlja, da je tožnik iz svojega računa prodajalcu nakazal 48.410,00 EUR, in da je toženec v gotovini izročil tožniku 48.000,00 EUR. Vsaj glede razlike med citiranima zneskoma, kar je 410,00 EUR, gre za darilo, ki ga je tožnik dal tožencu, zato bi se sodišče moralo ukvarjati s vprašanjem hude nehvaležnosti toženca zoper tožnika in z drugimi okoliščinami, ki vplivajo na razvezo darilne pogodbe. Sodišče je tožbeni zahtevek za 410,00 EUR zavrnilo brez ustrezne obrazložitve.

11. Ker je sodišče zavzelo stališče, da se s preostalimi ključnimi okoliščinami ne bo ukvarjalo (npr. hude nehvaležnosti toženca), je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, ki jih je dalo v sklepu z dne 5. 6. 2020, da se mora sodišče v novem postopku opredeliti do vseh relevantnih dejstev, in da je zmotna odločitev sodišča, da daril ni bilo.

_**Odgovor na pritožbo**_

12. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da mu tožnik povrne pritožbene stroške.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

13. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede odločitve o delnem zavrženju tožbe**_

14. Sodišče prve stopnje je v delu, v katerem tožbeni zahtevki vsebujejo dejstva, tožbo zavrglo. V 30. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je določno pojasnilo razloge, zaradi katerih je v tem delu tožbo zavrglo, ker je vsebina teh tožbenih zahtevkov balastna in izven okvira potrebnega pravnega varstva, kot ga tožnik uveljavlja s tožbenimi zahtevki. V obravnavanem primeru namreč zadostujejo določno opredeljeni posamezni dajatveni zahtevki, ki konkretno opredeljujejo vsebino tožnikovega sodnega varstva, kot ga uveljavlja iz naslova vračila prejetih daril oziroma neupravičene obogatitve. Ali povedano drugače. Vse zatrjevane darilne pogodbe, na podlagi katerih tožnik uveljavlja dajatvene zahtevke, je mogoče z gotovostjo individualizirati. Ko tožnik zahteva razveljavitev pogodb, tudi ni treba, da bi se vsebina teh pogodb, povzemala v tožbenem predlogu.3 _**Glede procesnih kršitev**_

15. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Nobenih nejasnosti ni, kateri zahtevki so bili predmet odločitve, in tudi ne vsebina teh zahtevkov. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pojasnilo, v katerem delu je tožbo zavrglo, iz izreka izpodbijane odločbe in obrazložitve pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožbene zahtevke, ki so bili predmet odločanja.

17. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ta pritožbeni razlog mora biti konkretno obrazložen, ker na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki v konkretnem primeru ni posledica zmotne uporabe materialnega prava, ne pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik v pritožbi konkretno ne navede, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, in tudi ne, katere dejanske ugotovitve bi bile drugače ugotovljene, če bi bili ti dokazi izvedeni, zato so izostali tudi razlogi, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno - izostala je torej tožnikova ocena vzrokov zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker v konkretnem primeru tudi ni izkazan pritožbeni razlog iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do odločilnih navedb tožnika in v ta namen izvedlo relevantne dokaze, dokazna ocena pa temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, so pritožbeni razlogi v tem delu neutemeljeni.4 Prav ima pritožba le v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi odločbe določneje pojasniti razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh dokazov, pa vendarle tudi pavšalna navedba, da „so bila dejstva, ki so pomembna za odločitev razjasnjena z izvedenimi dokazi“, glede na pritožbene razloge, ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pri tem je treba še dodati, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva, ker temelji na skrbni oceni vseh relevantnih dokazov, kar je pregledno in sistematično navedeno v obrazložitvi odločbe.

18. Sodišče prve stopnje je v 43. tč. odločbe pravilno pojasnilo, da po stališču sodne prakse,5 če se darovalčev nagib, ki je bil odločilen za izročitev darila, ni uresničil oziroma se je kasneje (po realizaciji daril) njegovo pričakovanje izjalovilo, ne utemeljuje zahtevka darovalca za vrnitev darila. 44. točka odločbe je smiselno nadaljevanje prejšnje, kjer so navedeni tudi pravilni materialnopravni razlogi, zaradi katerih tožnikovi zahtevki tudi niso utemeljeni na podlagi neupravičene obogatitve. Nobenih nasprotij ni v tem delu, kot to zatrjuje pritožba. Obrazložitev odločbe torej ne dopušča nobenega dvoma - sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo, ker je prepričljivo ugotovilo, da tožnik nič od tega, kar je zatrjeval, tožencu ni izročil kot darilo.

19. Sodišče prve stopnje je sledilo navodilom pritožbenega sodišča iz sklepa II Cp 166/2020. V novem sojenju je naredilo skrbno dokazno oceno, ki je v prvem sojenju povsem izostala.

_**Glede uporabe materialnega prava**_

20. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, podrobno je tudi predstavilo sodno prakso, česar pritožbeno sodišče znova ne navaja, da bi se izognilo ponavljanju.6

21. Sodišče prve stopnje je presojalo trditveno podlago tožnika v zvezi s skupnim premoženjem, kot ga je določal ZZZDR, vendar je ugotovilo, da ne le, da tožencu niso bila dana sredstva iz skupnega premoženja tožnika in A. A., marveč tudi, da tožnik nič od tega, kar je zatrjeval, tožencu ni podaril. 22. Sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva, ki bodo podrobneje predstavljena v nadaljevanju, pravilno ni ugotavljalo dejstev v zvezi s hudo nehvaležnostjo toženca.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

23. Glede darila z dne 17. 10. 2005 tožnik v pritožbi navaja, da težko navede karkoli drugega, kot to, da vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, vključno z navedbami iz njegove pritožbe z dne 4. 11. 2019. Temu pritožbeno sodišče pritrjuje, ker je sodišče prve stopnje na podlagi listin in skrbne dokazne ocene izpovedb strank, prepričljivo pojasnilo, da so bile slike last družbe D. d. o .o., ki je slike podarila tožencu. Tožnik je le izročil slike tožencu. Protispisne in neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje dokaze presojalo selektivno in izven konteksta. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo različne izpovedbe pravdnih strank na prvem naroku in na naroku 22. 3. 2022, skrbno je navedlo prepričljive razloge, zaradi katerih je odločitev oprlo na listine, česar pritožba ne izpodbija, hkrati pa je pravilno ugotovilo, da tožnik solastništvo poslovnega deleža družbe zmotno enači z lastništvom družbe.

24. Glede ustne darilne pogodbe z dne 16. 5. 2008 - ni sporno, da je toženec s svojim sinom E. E.-jem 16. 5. 2008 v obliki notarskega zapisa SV 470/08 sklenil sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, da se je s sporazumom E. E. zase in za svoje potomce odpovedal neuvedenemu dedovanju po tožencu, da se je toženec zavezal plačati svojemu sinu 100.000,00 EUR, da je ta znesek E. E.-ju plačala A. A., ki je od družbe D. d.o.o. prejela posojilo v navedeni višini, ki ga je tudi sama odplačala. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz izpovedi E. E. in A. A. izhaja, da sta bila tožnik in A. A. zainteresirana, da se E. E.-ja izplača, da ne bi ob smrti toženca uveljavljal zahtevkov, kar dodatno potrjuje sklepanje sodišča prve stopnje, da plačilo ni bilo izvedeno iz skupnega premoženja tožnika in A. A.. Glede na namen plačila zneska 100.000,00 EUR E. E.-ju, ker ta denarna sredstva dobila A. A. kot posojilo od družbe D. d. o. o., ker je A. A. posojilo sama odplačala, so (zgolj) dodatna dejstva, ki potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre v tem delu za obveznost/koristi A. A., zato pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik lahko le ustrezni tožbeni zahtevek zoper A. A. in ne zoper toženca. Odločilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da se je s tožencem dogovoril, da namesto njega E. E.-ju plača 100.000 EUR, kot darilo dano tožencu. Tožbeni zahtevek v tem delu je neutemeljen torej iz razloga, ker je mogoče o ustni darilni pogodbi, sklenjeni med tožnikom kot darovalcem in tožencem kot obdarjencem, razpravljati le, če bi tožnik zatrjeval in dokazal, da se je s tožencem dogovoril, da namesto njega E. E.-ju plača znesek 100.000,00 EUR kot darilo dano tožencu, s čemer se je toženec strinjal, tega pa tožnik ni dokazal. 25. Glede darilne pogodbe z dne 27. 11. 2009 sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da dokazi ne potrjujejo, da bi toženec avto znamke BMW 530D Gran Turismo daroval tožencu. Številni dokazi potrjujejo, da ni bila sklenjena darilna pogodba, kot na primer: leasing pogodbo za avto je sklenila A. A., toženec pa se je zavezal kot porok, avto je uporabljala tožnikova štiričlanska družina, toženec je imel svoje vozilo, sporno vozilo je uporabljal le poredko, in sicer takrat, ko je moral peljati večje stvari na vikend na otoku F. zase oziroma za tožnika oziroma njegovo družino.7

26. V zvezi z darilno pogodbo z dne 9. 11. 2006 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec v prodajni pogodbi naveden kot eden izmed kupcev nepremičnine, v pogodbi je določen tudi njegov solastninski delež, ugotovljeno pa je tudi bilo, da je plačal svoj del kupnine. Zmotna je pritožbena teza, da je sodišče dokaze interpretira selektivno. Številni dokazi potrjujejo, da je toženec sodeloval pri nakupu nepremičnine kot kupec, skupaj s tožnikom in A. A., izpoved priče B. B., ki je v izpovedbi za kupce uporabljal množino, pa to dejstvo le dodatno potrjuje. Prepričljivo je bilo ugotovljeno, da je toženčeva partnerka C. C. nakazala potrebni del kupnine za nepremičnino, pritožba pa se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, zakaj je toženec, in ne denimo C. C., nastopal kot kupec. Tudi dogovori o skupni gradnji in financiranju te gradnje med pravdnima strankama in njunima partnerkama potrjujejo, da tožnik ni podaril tožencu solastninskega deleža do 1/4 nepremičnine.

27. Glede podaritve dela kupnine v višini 48.410,00 EUR za osebno vozilo znamke BMW 330 diesel cabriolet je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lastnik tega vozila toženec. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik z ničemer ni dokazal, da bi toženec to darilo sprejel. Namen plačila ni bila daritev, kar je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi. Že iz teh razlogov niso odločilne pritožbene trditve, da je ob upoštevanju izračuna plačil, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, tožnikov zahtevek utemeljen vsaj glede zneska 410,00 EUR. Številni dokazi namreč potrjujejo, da tudi v tem primeru ni bilo dano darilo tožencu. Tako je sodišče prve stopnje na primer ugotovilo, da je tožnik plačal prodajalcu kupnino, v plačilnem nalogu pa kot nalogodajalca navedel toženca, da je tožnik od toženca prejel gotovino, ki jo je zadržal zase, preko družbe D. d.o.o. pa pridobil posojilo, s katerim je plačal kupnino za avtomobil, da tožnik ni imel lastnih denarnih sredstev za plačilo kupnine za avtomobil, kar tudi potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da ni razumnega razloga, zaradi katerega bi ob teh okoliščinah tožnik kot darilo naklonil tožencu del kupnine za vozilo.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

28. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka

29. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

30. Tudi toženec mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na skope vsebinske razloge, s katerimi se je toženec opredelil do pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta vloga ni bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče je v prvem sojenju s sklepom II Cp 166/2020 z dne 5. 6. 2020 (l. št. 355-342) pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje P 755/2017-II z dne 16. 8. 2019 (l. št. 295-306) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2 Pritožba se sklicuje na VIII Ips 20/2014. 3 Glej Aleš Galič: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, 2. knjiga, letnik 2006, stran 126. 4 Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 20/2014. 5 Ki jo sodišče prve stopnje v tej točki tudi povzema. 6 Podrobneje glej 36., 39., 40., 42., 43., 46., 48. in 52. tč. sodbe in sklepa. 7 Podrobneje glej 78.- 88.tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.