Jedro

Tudi, če je investitor na mestu, kjer je po njegovih navedbah sicer že prej stala baraka, zgradil objekt enake velikosti in namembnosti, pri čemer je uporabil še uporabne stare elemente ter enake materiale, se takšna nadomestna gradnja šteje za novo gradnjo, za katero je treba po določbah 50. člena ZUN pred pričetkom del pridobiti lokacijsko dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.9.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 23.6.2000, s katero je bilo med drugim odločeno, da mora tožnik v 30 dneh po prejemu te odločbe odstraniti lesen objekt - skladišče tlorisnih dimenzij 10,00 m x 12,00 m, skupaj s parapetnima zidovoma pod zunanjima prečnima stenama, z dvokapno streho, višinskega gabarita P, vse na zemljišču s parc. št. 498/1 k.o. Š. ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožniku ni bilo izdano upravno dovoljenje za postavitev lesenega objekta na zemljišču s parc. št. 498/1 k.o. Š. Sodišče prve stopnje soglaša s stališčem tožene stranke, da objekta, ki ga ni več, ker ga je investitor porušil, ni mogoče rekonstruirati. Že okoliščina, da tožnik za gradnjo spornega objekta ni imel upravnega dovoljenja, je bila zadostna podlaga za odreditev inšpekcijskih ukrepov po določbah 1. odstavka 73. in 76c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97, v nadaljevanju: ZUN). Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na motiv za sporno gradnjo, in ugovori, ki se nanašajo na vrsto upravnega dovoljenja, ki naj bi bilo v obravnavanem primeru potrebno, za ta postopek niso pomembni. Pravno pomemben je le odgovor na vprašanje, ali je bil za obravnavani poseg v prostor pridobljeno ustrezno upravno dovoljenje. Tožnik je v zmoti, če meni, da gre za rekonstrukcijo objekta vedno, kadar se objekt gradi v istih dimenzijah kot je bil prvotni. Glede na podatke v upravnih spisih, zlasti fotografije spornega objekta, tudi po presoji sodišča prve stopnje ne gre za rekonstrukcijo obstoječega objekta, ampak za novogradnjo. Na odločitev v stvari pa ne vplivajo tudi ugovori, ki se nanašajo na prostorsko dokumentacijo in objekte, ki jih je na obravnavani parceli mogoče graditi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Posebej navaja, da je zakonodajalec ukrep odstranitve predvidel za primere, ko na mestu graditve pred tem ni bilo objekta, in sicer zato, da se ohrani prvotno stanje, predvsem pa prepreči prisvajanje, razvrednotenje in kakršnokoli spreminjanje prostora z urbanističnega, ekološkega, ekonomskega in socialnega vidika. Na obravnavanem zemljišču pa je že od leta 1930 stal objekt, ki je evidentiran v vseh uradnih dokumentih. Zaradi njegove dotrajanosti se je odločil za prenovo ostrešja. Med samo gradnjo pa se je odločil za celostno rekonstrukcijo objekta, saj je le na ta način lahko zagotovil, da bo objekt še naprej gospodarsko uporaben, ne da bi bila pri tem ogrožena človeška življenja. Objekt ni nov, kot navaja inšpekcijski organ, saj so stari elementi, ki so še uporabni, ohranjeni in so dobro vidni. Stoji na istem mestu, je enake velikosti, uporabljeni so enaki materiali in ima isti namen. Da bi bil objekt nov, bi moral biti nov v vseh elementih. Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 71/93, 40/94, 69/94, 29/95, 59/96, 23/97, 83/98, 45/99, 42/2000, 52/2000, v nadaljevanju ZGO) v 6. in 37.a členu ne predpisuje v kakšnem obsegu naj bodo ohranjeni stari deli objekta, zato zatrjevanje upravnih organov, da je objekt nov, nima podlage v zakonu. Nepravilne so tudi izmere objekta, ki jih inšpekcijski organ navaja v odločbi. Obnovitvena dela je priglasil pred pričetkom gradnje, negativno odločbo pa je prejel dne 4.3.2002, kar potrjuje, da je bilo njegovo ukrepanje v letu 1998 pravilno in skladno z gradbenimi in obligacijskimi predpisi, ki takšno vzdrževanje, kot je bilo izvedeno, lastniku dovoljujejo oziroma mu ga nalagajo. Obravnavana rekonstrukcija ni poseg v prostor. Če objekta ne bi rekonstruiral, tega danes ne bi bilo več, kar bi pomenilo dejansko spremembo v prostoru. Tudi izvršitev inšpekcijske odločbe bi pomenila grob poseg v urbani prostor. Predlaga, da se opravi ponoven ogled objekta, ki naj se izmeri ob njegovi prisotnosti, ter naj se izda ureditvena odločba, s katero naj se naloži vzdrževanje objekta tako, da ta ne bo ogrožal okolice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

ZUN v 1. odstavku 73. člena določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za rekonstrukcijo spornega objekta, za katero ni potrebno upravno dovoljenje v smislu določb ZUN, če je tožnik, kot sam navaja, na mestu, kjer je že prej stala baraka, zgradil objekt enake velikosti in namembnosti. Že tožena stranka in sodišče prve stopnje sta zato pravilno ugotovila, da objekta, ki ga ni več, ker ga je tožnik odstranil, ni mogoče rekonstruirati. Za odločitev pa ni pravno pomembno, da je tožnik za gradnjo uporabil stare elemente in enake materiale, kot jih je imel prej obstoječi objekt. Takšna nadomestna gradnja pa se tudi po presoji pritožbenega sodišča šteje za novo gradnjo, za katero bi moral tožnik glede na določbe 50. člena ZUN pred pričetkom del pridobiti lokacijsko dovoljenje, česar pa ni storil. Glede na to, da obravnavana nadomestna gradnja ni dovoljena, saj zanjo tožnik v času inšpekcijskega ogleda in izdaje inšpekcijske odločbe ni imel, kot izhaja iz predloženih spisov, nobenega dovoljenja, niti tega ne zatrjuje, tudi odstopanja v izmerah, ki jih tožnik sam različno navaja, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.