Jedro

Po vloženem ugovoru je bila dolžnost sodišča prve stopnje, da izpelje kontradiktorni postopek. Na ta način sodišče zagotovi podlago za enakopravno izvedbo dokaznega postopka, na podlagi katerega odloči o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, kjer zadošča že verjetnost utemeljenosti zahtevka in za odločitev ni potrebno prepričanje o utemeljenosti zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo določanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke z dne 12. 9. 2014 zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Kranju IV P 337/2014, s katerim je bila mld. hči pravdnih strank, roj. 1. 8. 2003 začasno dodeljena v varstvo in vzgojo tožniku, toženki pa je bilo naložilo plačilo mesečne preživnine v višini 80,00 EUR, s tem, da se za čas veljavnosti začasne odredbe ukine dolžnost plačevanja preživnine, ki je bila določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kranju II P 488/2010 z dne 21. 1. 2011. Odločeno je še bilo, da bodo stiki toženke in otroka potekali v prostorih Centra za socialno delo ...(1) ob prisotnosti strokovnih sodelavcev in sicer dne 13. 9. 2014 od 15. do 16. ure, o nadaljnjem obsegu stikov pa bo sodišče odločilo po prvem opravljenem stiku in po prejemu predloga s strani CSD. Toženki je bilo še naloženo, da je dolžna tožniku izročiti osebno izkaznico otroka v roku 24 ur po prejemu začasne odredbe, v primeru neizpolnitve te obveznosti pa se toženki izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR, ki se bo izterjala po uradni dolžnosti. Kar je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal drugače ali več, je prvo sodišče zavrnilo, s tem, da začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe, s katero bo sodišče odločalo o vzgoji, varstvu in stikih otroka ter plačevanju preživnine, vloženo pravno sredstvo zoper sklep pa ne zadrži izvršbe, s tem, da se odločitev o stroških postopka z izdajo začasne odredbe pridrži za končno odločbo.

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da mora sodišče v postopku izdaje začasne odredbe odločati hitro in upoštevati dejansko stanje ter zbrano dokazno gradivo, ki je takrat na voljo, ne pa čakati, da se okoliščine spremenijo ali poslabšajo do te mere, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe sta bili vloženi 24. 6. 2014. CSD ... je dal mnenje glede predloga tožnika za izdajo začasne odredbe 1. 7. 2014, iz katerega izhaja, da bi bila kakršnakoli odločitev o primernosti posameznega starša v tistem trenutku preuranjena, zato je CSD predlagal, da se postavi izvedenca, da bo ocenil primernost staršev za prevzem skrbi za otroka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe, ker takrat pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili podani. Sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa tega mnenja CSD pri odločitvi ni upoštevalo. V tožbi zatrjevanih nasilnih dejanj toženke do otroka ni bilo, v času bivanja pri materi tudi ni bila ogrožena varnost otroka ali njegov psihosocialni razvoj. Toženka je s posameznimi zahtevami glede učenja hotela zgolj pomagati otroku zaradi slabega učnega uspeha. Iz mnenja psihologinje izhaja, da se je otrok naučil manipulativnega vzorca vedenja v luči lastnih koristi, zato se otrok materi upira. Toženec otroku neprestano popušča, ga ne nadzira in ga pridobiva na svojo stran z obljubljanjem materialnih dobrin. Izjave otroka so dane pod vplivom in pritiskom tožnika. Iz mnenja CSD izhaja, da otrok daje izjave v skladu s pričakovanjem starša, pri katerem živi. Ker toženka ni želela, da bi otrok odšel na počitnice k očetu že pred koncem šole, se je otrok uprl na način, kot je razviden iz celotnega postopka. Glede na njeno razvojno obdobje, saj je v fazi pubertete, za katero je značilno upiranje vsakemu delu in obveznostim, bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, na kakšen način so najbolje zavarovani interesi in koristi otroka. Prvo sodišče bi moralo upoštevati s strani psihologinje in socialnih delavk nakazano manipulativno vedenje otroka za potrebe pridobivanja trenutnih lastnih koristi. Sodišče teh dejstev v postopku ni ustrezno preverilo in argumentirano obrazložilo. S tem pa ni bila ugotovljena največja otrokova korist, niti nujnost takšnega začasnega ukrepa. Odločitev o stikih ni pravilna, saj prav zaradi določitve stikov pod nadzorom je porušen odnos med toženko in otrokom. Toženka še vedno želi imeti vzgojo in varstvo otroka, kot tudi stike. Otrok lahko vedno pride k toženki, na CSD ... pa toženka ne bo hodila, saj nima zaupanja v delavce centra. Tožnik je redno zaposlen, prejema plačo, nadomestilo iz naslova invalidnine, dodatno pa še najemnino od oddajanja v najem stanovanj, ki predstavljajo skupno premoženje. Tožnik na ta način ustvari dovolj dohodka, ki je potreben za preživljanje otroka. Toženka ni dobila še ničesar iz naslova skupnega premoženja, zaposlena je zgolj za določen čas z nizkimi prejemki, zato določitev o začasni preživnini, ki jo mora plačevati toženka ni pravilna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti začasno odredbo na podlagi mnenja CSD z dne 1. 7. 2014, iz katerega izhaja, da ne morejo podpreti primernost enega ali drugega starša in da predlagajo postavitev izvedenca. Prvo sodišče ni ravnalo zmotno, ker je pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe predlog poslalo v odgovor toženki, čeprav se običajno kontradiktornost postopka ne zagotavlja pred izdajo začasne odredbe, pač pa naknadno, z vložitvijo ugovora zoper odločitev, s katero sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Tako je ravnalo prvo sodišče iz razloga, ker je na podlagi mnenja CSD z dne 1. 7. 2014 ugotovilo, da je treba zaradi varstva koristi otroka, pridobiti dodatne dokaze, še pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe, da je lahko ugotovilo relevantna dejstva, na podlagi katerih je izdalo začasno odredbo, s katero je zavarovalo koristi otroka, ob tem, da so okoliščine primera narekovale sodišču, da začasno uredi sporno razmerje. Zato so zgrešene pritožbene navedbe, da bi moralo prvo sodišče v navedeni fazi postopka zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe, prav nasprotno, od prvega sodišča se je pričakovalo, da zaradi porušenih odnosov med pravdnima strankama, zaradi katerih je tudi njun starševski odnos do otroka neustrezen in ima že izkazane negativne posledice v osebnostnem razvoju otroka, pridobi dodatne dokaze, da je lahko v čim boljši meri zavarovalo koristi otroka pred nedopustnimi ravnanji obeh staršev. Prvo sodišče je pred izdajo začasne odredbe prejelo še mnenja CSD z dne 29. 7. 2014, 5.8. 2014, 18. 8. 2014 in poročilo MNZ z dne 23. 7. 2014 o obravnavi suma kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, kar je bila zadostna podlaga za odločitev, s katero je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

5. Po vloženem ugovoru pa je bila dolžnost sodišča prve stopnje, da izpelje kontradiktorni postopek. Na ta način sodišče zagotovi podlago za enakopravno izvedbo dokaznega postopka, na podlagi katerega odloči o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, kjer zadošča že verjetnost utemeljenosti zahtevka in za odločitev ni potrebno prepričanje o utemeljenosti zahtevka. Načeloma velja, da mora sodišče izvesti dokaze, s katerimi tožena stranka dokazuje dejstva, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Če posamezne dokazne predloge sodišče zavrne, morajo razlogi za takšno odločitev izhajati iz obrazložitve sklepa. Sodišče pri tem upošteva, da je odločitev začasne narave in da je treba izvesti le tiste dokaze, ki so nujno potrebni za odločitev, glede na vrsto postopka, ki se obravnava. Ustavno sodišče je z odločbo Up-410/01 dvignilo prag pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odločanje o začasnih odredbah o dodelitvi otrok v primerjavi z začasnimi odredbami v drugih (civilnih) zadevah. V odločbi je pojasnilo, da imajo začasne odredbe v zadevah vzgoje, varstva in preživljanja otrok velik neposredni vpliv na končno odločitev. Zato je toliko bolj pomembno, da se pri njihovi izdaji v večji meri preizkusi, ali so podani razlogi za njihovo izdajo in se odločitev sodišča ustrezno obrazloži. Ta odločitev je kljub svoji začasni naravi takšna, da lahko močno in trajno prizadane ne samo interese pravdnih strank (staršev), temveč tudi interese in koristi otroka, ki po 56. členu Ustave uživa še prav posebno varstvo in skrb države.

6. Toženka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ustrezno preverilo dejstev, ki jih ugotavlja tudi CSD v zvezi z manipulativnimi vzorci vedenja otroka, ki zasleduje zgolj trenutne lastne koristi, kakor tudi dejstev, ki jih je zatrjevala toženka, da se ji otrok upira, ker je pri vzgoji striktna, otroka sili k učenju in delu, zato je otrok bolj naklonjen očetu, ki mu neprestano popušča, ga ne nadzira in ga z materialnimi dobrinami pridobiva na svojo stran, kar pa ni v korist otrokovega razvoja. Toženka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe predlagala lastno zaslišanje in zaslišanje prič, v ugovoru pa je očitala prvemu sodišču, da je sklep nepravilen, ker sodišče ni pridobilo izvedenskega mnenja, kar je v mnenju z dne 1. 7. 2014 predlagal tudi CSD. Iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi, zaradi katerih prvo sodišče pred odločitvijo o ugovoru ni opravilo naroka in zaslišalo vsaj toženke, kljub dejstvu, da iz mnenja CSD, tudi na podlagi razgovora s otrokom, izhaja, da otrok izraža močno željo po življenju z očetom in da bi bila zaradi porušenega zaupnega odnosa z materjo vsaka prisila v drugo smer za otroka škodljiva. Toženki v ugovornem postopku pripada pravica do izjave, kar pomeni upravičenje, da se v postopku izvedejo dokazi, ki jih je predlagala oziroma da obstaja dolžnost sodišča, da pojasni razloge, zaradi katerih šteje, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna. Iz listinskih dokazov v spisu ni najti utemeljenih razlogov, zaradi katerih toženka povsem odklanja sodelovanje s CSD, toženka pa s takšnim ravnanjem ne sledi koristim otroka, saj iz mnenj CSD izhaja, da je pomembno, da se ohrani povezanost otroka z obema staršema, zato bi bilo smotrno že iz navedenega razloga, (že) v ugovornem postopku pritegniti izvedenca, da poda mnenje, na kakšen način znova vzpostaviti stike otroka s toženko, hkrati pa bi izvedenec lahko odgovoril tudi na očitke pritožbe, da ni v korist otroka, da se otrok začasno do pravnomočnosti te zadeve dodeli očetu, s tem, da bi bilo izvedensko mnenje tudi pomemben dokaz na podlagi katerega bo sodišče sprejelo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Toženka je (bo) z dokaznimi predlogi začrtala (časovni) obseg dokaznega postopka, na podlagi katerega bo prvo sodišče odločilo o utemeljenosti njenega ugovora. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo zaslišati (vsaj) toženko in postaviti izvedenca, druge dokaze pa bo izvedlo, če se bo v ugovornem postopku izkazalo, da je takšna izvedba dokazov potrebna za odločitev o (ne)utemeljenosti ugovora, pri čemer za odločitev zadošča že obstoj verjetnosti zatrjevanih dejstev.

8. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

9. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju CSD.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.