Jedro

Teorija in sodna praksa sta enotni, da ugotovitveni zahtevek v tožbi zaradi motenja posesti ni potreben in ne ustreza bistvu sodnega varstva v posesornih sporih. V tožbi zaradi motenja posesti zadošča oziroma je potreben samo dajatveni zahtevek. Dajatveni del zahtevka pa predstavlja tako vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (restitucijski zahtevek), kot tudi prepoved bodočih motilnih dejanj (prepovedni zahtevek). Tožnik lahko uveljavlja restitucijski in prepovedni zahtevek hkrati ali samo enega od njiju.

Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženec kot prodajalec z družbo A. d.o.o. kot kupcem dne 21. 10. 2020 sklenil pogodbo o prodaji predmetne nepremičnine, da je v času odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ta gospodarska družba vknjižena kot lastnica obravnavane nepremičnine, da je torej toženec med pravdo nepremičnino, ki je njen predmet, odtujil tretji osebi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 34. člena SPZ, ki določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem, povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu, ki ni več lastnik obravnavane nepremičnine, ni mogoče odrediti vrnitve v prejšnje stanje, saj mu ni mogoče odrediti posegov v tujo stvar in omogočanje nadaljnje uporabe nepremičnine, ki v času odločanja ni več v njegovi lasti, posledično je zato pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov (razen ugotovitvenega, ki ga je, kot je bilo predhodno obrazloženo, sodišče prve stopnje zavrglo), tudi prepovednega, ki je vsebinsko povezan z restitucijskim zahtevkom in namen katerega je omogočanje nemotene nadaljnje uporabe obravnavane nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka zavrglo ugotovitveni del tožbe (tč. 1), pod točko II. izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala pod točko 2., da mora toženec tožniku izročiti 1 komad ključa nove ključavnice vhodnih vrat v poslovne prostore - posamezen del stavbe z oznako: katastrska občina ... ... stavba ... posamezni del stavbe ... (ID ...), nahajajoče se na naslovu ..., tako imenovanega poslovnega prostora ″...‶, ali namestiti nazaj staro ključavnico, in mu omogočiti nemoteno nadaljnjo uporabo navedenih poslovnih prostorov, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, pod točko 3., da se tožencu v bodoče prepove vsakršno podobno motitveno dejanje, pod točko 4., da se tožencu naloži, da mora vrniti v poslovne prostore vse premičnine, ki jih je odpeljal dne 30. 10. 2020 in so last tožnika in sicer zlasti: starinska stenska omara, rjave barve, potovalni kovček, posebne planinske palice - 2 kompleta, komplet golf palic, dva komada moških koles - rdeče in srebrne barve, smuči, 2 kompleta avto gum na platiščih, nahrbtno kosilnico zelene barve s priključki, vrtne škarje za obrezovanje drevja z dolgim ročajem - 2 komada, več vrst orodja za strojnika - kladivo, žaga za železo, „macola“, nadalje plinska bomba - 10 kg oranžne barve, lesene stalaže - rjave barve z belimi predali, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe in pod točko 5., da mora toženec tožniku povrniti pravne stroške. Pod točko III. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora toženi stranki poravnati 1.094,05 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) naloži vse dosedanje in pritožbene stroške. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne ugotavlja, da tožnik v poslovnih prostorih ne bi imel predmetov, naštetih v točki 4./II. izreka sklepa. Ker je s tem delom tožbenega zahtevka tožnik zahteval vrnitev odpeljanih predmetov (premičnin), ne vidi razloga, da sodišče vsaj temu delu tožbenega zahtevka ne bi ugodilo, saj je toženec izpovedal, pa tudi iz priloženih listin, predvsem SMS sporočil izhaja, da je dejansko odpeljal tožnikove premičnine iz poslovnega prostora. Če jih je odpeljal, ima tožnik zahtevek za vračilo le-teh, in to ne glede na to, ali jih je potrebno vrniti nazaj v poslovni prostor, ali tožniku samemu. Vsaj v tem delu bi po mnenju pritožbe zahtevku tožnika bilo potrebno ugoditi. Tudi toženec lastnine na teh predmetih tožniku ne osporava, sicer se sklicuje na „staro kramo“, tožnik pa je predmete konkretiziral, toženec pa nato konkretizirano ni odgovoril. Tako je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko vsaj v tem delu zahtevku ni ugodilo. Toženec je dolžan predmete, ki jih je samovoljno odpeljal, tožniku kot lastniku vrniti, in to ne glede na to, ali je bilo to storjeno z motenjem posesti ali ne. Bistveno je, da je predmete odpeljal in njegovo zavedanje, da so last tožnika in nima njegove soglasja, da bi jih odpeljal. Ob tem tožnik še izpostavlja, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo navaja tožnik, in ker je tožbeni zahtevek postavljen na vrnitev lastnikovih predmetov, ki jih je toženec samovoljno odpeljal, bi sodišče po njegovi oceni v tem delu tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. Nadalje tožnik še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da motenje posesti ni bilo storjeno, saj naj bi toženec pridobil pravico do posesti. Tudi če bi pravico do posesti pridobil, pa po njegovem mnenju to ne pomeni, da ni dolžan vrniti predmetov, oz. vrniti posesti, pa četudi je pravico do posesti oz. lastninsko pravico na poslovnih prostorih pridobila že tretja oseba. Opozarja, da bi bil na tak način smisel instituta motenja posesti povsem izničen, saj gre pri motenju posesti za postopek zaradi samovoljnega ravnanja, ki ga pravo ne dopušča. Toženec bi moral enostavno, če je zatrjeval pravico do posesti, oz. mislil, da jo ima, zahtevati preko sodišča izpraznitev poslovnih prostorov, in šele na podlagi take pravnomočne sodbe (in morebitnega izvršilnega postopka), v skladu z določili ZIZ, dobiti poslovni prostor v posest praznega oseb in stvari. V tem kontekstu tožnik izpodbija sklep v točki I., kjer je tožbeni zahtevek (pravilno tožba) zavržen, saj meni, da je ravno v kontekstu dejstva, da je bila nepremičnina izročena tretjemu, tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka utemeljen (točka I. izreka sodbe in točka 1. zahtevka tožnika). Sprememba lastništva na potek postopka zaradi motenja posesti namreč ne vpliva. Po njegovem mnenju je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrglo, glede na okoliščine posameznega primera pa bi o njem moralo vsaj odločiti, če že ne mu ugoditi. Tožnik sodišču prve stopnje očita tudi zmotnost zaključka, da je tožnik v postopku, ki se je vodil pod opr. št. Dn 56903/2020 v odgovoru na ugovor navedel oziroma izrecno izpostavil, da je B. B. tudi plačal kupnino, in da je tako s strani kupca v celoti izpolnil vse svoje pogodbene obveznosti, saj je B. B. (t.j. toženec) izpolnil svoje pogodbene obveznosti do vložitve navedenega odgovora na ugovor, torej plačilo prvega dela kupnine, medtem ko drugega dela kupnine še do sedaj ni poravnal. Bistvenega pomena pri ugotovitvi dejanskega stanja v tem smislu je po njegovi oceni v tem, ali je dolžnik na dan podaje odgovora na ugovor v navedenem zemljiškoknjižnem postopku imel izpolnjene vse svoje obveznosti do tožnika, ali ne. Pri tem po oceni tožnika tudi ne gre spregledati dejstva, da je do tedaj bil v teku postopek, potekajoč v kazenskem postopku zoper tožnika v zavarovanje poplačila škode oziroma v zavarovanje povrnitve protipravne premoženjske koristi. Toženec je sicer vložil predlog za vpis v zemljiško knjigo mimo volje tožnika, kar bi sicer lahko storil, vendar ne mimo izpolnitvenih pogojev, torej tudi plačila preostanka kupnine, katere plačila toženec še do sedaj ni izkazal, niti toženec tega ne zatrjuje. Tožnik sodišču prve stopnje zmotnost ugotovitve dejanskega stanja očita tudi v delu, v katerem je ugotovilo, da je toženec tožniku ob sklenitvi pogodbe za poslovni prostor izročil 50.000,00 EUR, saj je tak zaključek v nasprotju z listinami v spisu in s samo kupoprodajno pogodbo z dne 22. 3. 2019, iz katere določno izhajajo obveznosti ene in druge pogodbene stranke, prav tako pa tudi, kaj je do tedaj že bilo izpolnjeno. Kakršnih koli nadaljnjih izpolnitev svojih obveznosti (predvsem plačila preostanka kupnine) pa toženec v tem postopku niti ni zatrjeval, še manj pa dokazal. Dejansko stanje je po mnenju tožnika tako v tem delu ostalo zmotno ugotovljeno, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 340. členom ZPP. Tožnik tudi še meni, da samo dejstvo, da je toženec tožnika velikokrat pozval za odstranitev svojih stvari, ne more vplivati na to, da motenje posesti ni storjeno, saj morebitni pogoji za samopomoč nikakor niso bili izpolnjeni, še manj pa s strani toženca zatrjevani. Po oceni tožnika je povsem neizkazana in v nasprotju z izvedenimi dokazi navedba toženca, da naj bi za dejstvo, da ima tožnik še vedno izvod ključev vhodnih vrat, izvedel neposredno pred zatrjevanim motilnim dejanjem, zaradi česar je zamenjal ključavnico vhodnih vrat (točka 9. obrazložitve sklepa). Tudi sicer pa je bistveno, da je toženec pred motilnim dejanjem vedel, da ima tožnik ključ vhodnih vrat (njegova lastna izjava), pa je kljub temu zamenjal ključavnico vhodnih vrat, kar kaže na to, da je bila podana toženčeva samovoljnost in namen tožnika motiti v njegovi zadnji mirni posesti poslovnega prostora. Da posest tožnik izvaja, po mnenju tožnika izhaja tudi iz izjave toženca, da je videl v poslovnih prostorih predmete, last tožnika, življenjsko gledano pa po njegovem mnenju tudi ni mogoče spregledati tožnikove izjave, da je vsaj dvakrat ali trikrat tedensko bil v poslovnih prostorih, ker je pač tam imel svoje stvari in da ni nikdar opazil, da bi kdor koli drug v poslovne prostore vstopal. Življenjsko nesprejemljivo je po oceni tožnika, da bi toženec poslovne prostore urejal, oziroma jih čistil, saj če nič ni imel tam, za to ni bilo tudi nobene potrebe. Ob tem pa še enkrat poudarja, da bi toženec, četudi bi njegove trditve držale, bil primoran po sodni poti zahtevati izpraznitev poslovnih prostorov in izročitev le-teh, ker pa je to storil samovoljno, je motenje posesti po mnenju pritožbe vsekakor podano. Tožnik nasprotuje tudi izpovedbam toženca, da je poslovne prostore uporabljal, saj le-teh ne potrjuje noben drug dokaz, ob tem pa še izpostavlja, da je bil prav on tisti, ki je po izdelavi nove napeljave skozi poslovne prostore poslovni prostor očistil. Da pa je tožnik ključ imel, kaže tudi dejstvo, da je toženec, takoj ko naj bi to izvedel, menjal ključavnico vhodnih vrat, s čimer je bilo motilno dejanje tudi storjeno. Tožnik sicer priznava, da v sodni praksi res v določenih primerih izročitev ključa določenega prostora pomeni tudi izročitev za (so)posest, vendar toženec niti ne zatrjuje, še manj pa dokaže, da bi bilo z samo izročitvijo ključa, ob tem, ko je ostalo dejansko stanje v smislu predmetov, ki so se nahajali v poslovnem prostoru, dejansko stanje posesti kakor koli spremenjeno, saj je še vedno tožnik bil tisti, ki je v poslovnih prostorih hranil svoje osebne predmete. Če bi bila posest dejansko prenesena z izročitvijo ključev, potem bi toženec zagotovo reagiral že bistveno prej. Tožniku se zdi pomembno tudi dejstvo, da ob izročitvi ključa toženec še niti ni bil lastnik poslovnih prostorov. Ob tem pa še izpostavlja, da je tožencu izročil ključe, kot je to sam določno izpovedal, ker so se nanj vršili pritiski, vendar to v dolgih nadaljnjih mesecih glede posesti ni spremenilo ničesar. V takih konkretnih okoliščinah se tudi izročitev ključa vhodnih vrat ne more šteti za izročitev posesti, ker se nadaljnje posestno stanje v ničemer ne razlikuje od poprejšnjega, saj za kaj takega tudi ni bila izkazana volja, ne pritožnika, ne toženca, kar se dokazuje s tem, da toženec nadaljnje posesti dejansko več mesecev sploh ni izvajal. V zvezi s pričami C. C., B. B. in D. D., ki jim je sodišče prve stopnje verjelo iz razloga, ker ni bilo zaslediti razlogov za drugačno ravnanje, pa tožnik izpostavlja, da so bile vse navedene priče v postopek pritegnjene izključno s strani toženca, in da je torej življenjsko sprejemljivo, da bodo povedale tako, kot zatrjuje toženec. Ob koncu svoje pritožbe tožnik še opozarja, da družba A. d.o.o. kot novi lastnik ni bila stranka postopka, prenos lastninske pravice pa na ta predmetni postopek, kot je že predhodno obrazložil, ne more imeti vpliva.

3. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi motenja posesti, v kateri je navajal, da je bil lastnik stanovanja kot posameznega dela stavbe z oznako ID ..., kar predstavlja poslovni prostor na naslovu ..., poimenovan ″...‶, da je s kupoprodajno pogodbo, ki sta jo sklenila tožnik kot prodajalec in toženec kot kupec dne 22. 3. 2019, lastninsko pravico na tej nepremičnini prenesel na toženca kot kupca, toženec pa je tudi vknjižen kot njen lastnik. Nadalje je še navajal, da je ta poslovni prostor uporabljal od nakupa leta 2017 dalje, da je imel v njem skladiščene svoje osebne predmete, ki jih je nato določno opredelil, pa tudi, da je ta poslovni prostor nameraval uporabljati tudi za opravljanje svoje dejavnosti, saj je registriran kot samostojni podjetnik. Čeprav v poslovnem prostoru za opravljanje svoje dejavnosti (še) ni bil tam vsakodnevno, pa je ta prostor dejansko redno uporabljal, uporabljal pa je poslovni prostor tudi kot skladišče. Trdil je še, da je bil v spornih prostorih nazadnje pred motilnim dejanjem dne 19. 10. 2020, ko si je šel po določene predmete, prej pa tudi dne 17. in 18. 10. 2020, ko je vstopil v svojim ključem vhodnih vrat. Toženec pa kljub dejstvu, da je imel ključ ključavnice vhodnih vrat, posesti ni izvajala. Dne 27. 10. 2020 je tožnik, ko je hotel vstopiti v poslovne prostore, takoj na zadnjih vratih opazil, da je bila ključavnica menjana, vhodnih vrat pa nato s svojim ključem ni mogel odkleniti. Ker je toženec edini poleg tožnika dejansko imel ključe vhodnih vrat, to po navedbah tožnika izkazuje, da je prav on vstopil s svojim ključem v poslovni prostor in ključavnico menjal. Dne 31. 10. 2020 je tožnik od toženca prejel še sms sporočilo, iz katerega izhaja, da je slednji predmetni prostor izpraznil in tožnikove stvari vskladiščil na ... Tožnik trdi, da je za motenje posesti izvedel dne 27. 10. 2020, ko je ugotovil, da je na vhodnih vratih zamenjana ključavnica, vse do tedaj pa je imel izključno posest, saj toženec nikoli ni prišel v prostore, tožnik pa je plačeval tudi vse stroške za uporabo prostorov. Čeprav je imel ključ, toženec dejanske posesti nepremičnine ni nikoli izvajal, samo posedovanje ključev vhodnih vrat nepremičnine pa še ne pomeni dejanskega izvajanja (so)posesti iste nepremičnine. Tožnik je zato s tožbo uveljavljal ugotovitev, da je toženec motil tožnika v njegovi zadnji mirni posesti nepremičnine posameznega dela stavbe s tem, ko je menjal ključavnico vhodnih vrat le-tega in mu s tem preprečil vstop v te prostore, uveljavljal je izročitev enega komada ključev nove ključavnice vhodnih vrat ali ponovno namestitev stare ključavnice ter prepoved vsakršnih podobnih posest motitvenih dejanj, prav tako pa je od toženca zahteval tudi vrnitev vseh premičnin, ki jih je toženec odpeljal dne 30. 10. 2020, v poslovni prostor.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje v tej zadevi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila od 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki urejajo posest, spor zaradi motenja posesti in sodno varstvo posesti. Sodišče daje varstvo pred motenjem posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odstavek 33. člena SPZ), sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti pa je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ) Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno je odločanje o pravici do posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP).

8. Kot izhaja iz predhodno obrazloženega je tožba zaradi motenja posesti poseben institut stvarnega prava, za katerega veljajo tudi posebna procesna pravila, urejena v osemindvajsetem poglavju ZPP (členi od 424. do 430.), zato se tudi uporaba materialnega prava v tovrstnih postopkih omeji le na tista določila SPZ, ki urejajo sodno varstvo pred motenjem posesti. Zaradi narave tovrstnih sporov je tako v postopku zaradi motenja posesti izključena uporaba drugih materialno pravnih določil SPZ, tudi tistih, ki se nanašajo na varstvo lastninske pravice, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o zmotni uporabi materialnega prava iz razloga, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovem tožbenem zahtevku, na katerega se nanaša točka 4./II. izreka izpodbijanega sklepa, ni uporabilo določil SPZ o varstvu lastninske pravice, konkretneje določila 92. člena SPZ, ki urejajo vrnitveni zahtevek in njegovemu tožbenemu zahtevku v točki 4. ni ugodilo na tej pravni podlagi. Kot je razvidno iz samega tožbenega zahtevka tožnika, ki je oblikovan tako, da zahteva vrnitev določenih premičnin v nepremičnino, ki je predmet tožbe zaradi motenja posesti, je tudi ta del tožbenega zahtevka tožnik uveljavljal kot del vrnitvenega (restitucijskega) zahtevka tožbe zaradi motenja posesti, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo le na podlagi določil SPZ, ki urejajo sodno varstvo pred motenjem posesti. To pa še ne pomeni, da tožnik zahtevka na vrnitev premičnih stvari ne bi/bo mogel uspešno uveljavljati v samostojni pravdi na podlagi določb SPZ o varstvu lastninske pravice v rednem pravdnem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 ugotovilo in zaključilo, da tožnik v trenutku zatrjevanega motilnega dejanja ni bil dejanski posestnik obravnavane nepremičnine, da je posest te nepremičnine prenehala tudi po njegovi pogodbeni volji, pa tudi, da je toženec med pravdo nepremičnino, ki je njen predmet, odtujil tretji osebi, zaradi česar mu ni mogoče odrediti vzpostavitve prejšnjega stanja. Zaradi vsega navedenega je vrnitveni oziroma restitucijski in prepovedni del tožbenega zahtevka (točke 2. do 4. tožbe oziroma točka II./2. do 4. izpodbijanega sklepa) zavrnilo. Glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka (točka 1. tožbe oziroma točka I. izreka izpodbijanega sklepa) pa je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da je ugotovitveni del posestnih zahtevkov odveč ali celo nedovoljen.

10. ZPP v 1. odstavku 338. člena določa pritožbene razloge, razloge, iz katerih se sme sodba (to pa velja v skladu s 366. členom ZPP tudi za sklep) izpodbijati. Med njimi je v točki 2. naveden tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v skladu s 340. členom ZPP podan, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je tako povsem samostojen pritožbeni razlog. Čeprav se včasih nekateri pritožbeni razlogi med seboj tudi prekrivajo, pa zgolj trditev, da je podan pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP, ne omogoča zaključka, da je že iz razloga, ker je podan ta pritožbeni razlog, obenem podan tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena ZPP zaradi kršitve določbe 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP. Takšen očitek tožnik v pritožbi je zato neutemeljen.

11. Obstoja kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožnik ne uveljavlja konkretizirano, zato je pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbenim razlogom izvedlo le še uradni preizkus, ki pa kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal. 12. Teorija in sodna praksa sta enotni, da ugotovitveni zahtevek v tožbi zaradi motenja posesti ni potreben in ne ustreza bistvu sodnega varstva v posesornih sporih. V tožbi zaradi motenja posesti zadošča oziroma je potreben samo dajatveni zahtevek. Dajatveni del zahtevka pa predstavlja tako vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (restitucijski zahtevek), kot tudi prepoved bodočih motilnih dejanj (prepovedni zahtevek). Tožnik lahko uveljavlja restitucijski in prepovedni zahtevek hkrati ali samo enega od njiju. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa je večinsko mnenje sodne prakse, ki temelji tudi na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 657/2001 z dne 6. 3. 2002, da je ugotovitveni zahtevek celo nedovoljen2, zato ga je v tem konkretnem primeru sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno zavrglo v skladu s 424. in 274. členom ZPP. Nasprotno stališče tožnika, ki ga izraža v pritožbi, je tako pravno zmotno. Ugotovitveni del zahtevka del sodne prakse sicer dopušča predvsem v primerih, ko je ta potreben zaradi konkretizacije motilnega dejanja v povezavi z dajatvenim zahtevkom, na presojo dopustnosti ugotovitvenega dela zahtevka tožbe zaradi motenja posesti pa v nobenem primeru ne more vplivati okoliščina, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, t.j., da je prišlo do spremembe lastništva nepremičnine, ki je predmet posestmotitvenega spora.

13. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik v trenutku zatrjevanega motilnega dejanja ni bil posestnik obravnavne nepremičnine, da torej ni imel zadnje posesti le-te (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in iz razloga, ker je toženec med pravdo obravnavano nepremičnino odtujil tretji osebi, posledično pa v času odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožencu ni mogoče odrediti, da se zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, kar je sicer namen posestnega varstva, ugodi (točka 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato so neutemeljeni obširni očitki tožnika v pritožbi, da je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je toženec pridobil pravico do posesti, čeprav se v posestmotitvenih sporih pravica do posesti ne upošteva (1. odstavek 33. člena SPZ) in je odločanje o pravici do posesti izključeno (426. člen ZPP).

14. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec kot prodajalec z družbo A. d.o.o. kot kupcem dne 21. 10. 2020 sklenil pogodbo o prodaji predmetne nepremičnine, da je v času odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ta gospodarska družba vknjižena kot lastnica obravnavane nepremičnine, da je torej toženec med pravdo nepremičnino, ki je njen predmet, odtujil tretji osebi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 34. člena SPZ, ki določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem, povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu, ki ni več lastnik obravnavane nepremičnine, ni mogoče odrediti vrnitve v prejšnje stanje, saj mu ni mogoče odrediti posegov v tujo stvar3 in omogočanje nadaljnje uporabe nepremičnine, ki v času odločanja ni več v njegovi lasti, posledično je zato pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov (razen ugotovitvenega, ki ga je, kot je bilo predhodno obrazloženo, sodišče prve stopnje zavrglo), tudi prepovednega, ki je vsebinsko povezan z restitucijskim zahtevkom in namen katerega je omogočanje nemotene nadaljnje uporabe obravnavane nepremičnine.

15. Na pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva dejstvo, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnik, da novi lastnik obravnavane nepremičnine ni bil stranka tega postopka zaradi motenja posesti, saj se z izpodbijanim sklepom ni odločalo o njegovih pravicah in obveznostih. Sprememba lastništva nepremičnine, na katero se nanaša tožba zaradi motenja posesti, med pravdo v skladu s 1. odstavkom 190. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča, res nima nobenega vpliva na sam tek postopka, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnik v pritožbi, saj ne vpliva na procesno legitimacijo tožene stranke, lahko pa pomembno vpliva na vprašanje njene materialno pravne pasivne legitimacije, t.j. na vprašanje, ali je zoper njo konkretni tožbeni zahtevek po materialnem pravu (še) utemeljen, saj sodišče v skladu s 311. členom ZPP odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po dejanskem in pravnem stanje, ki je obstajalo ob koncu glavne obravnave (t.i. časovne meje pravnomočnosti).

16. Ker je zavrnitev tožbenih zahtevkov po tožbi zaradi motenja posesti materialno pravno pravilna že iz razloga, ker je toženec med pravdo odtujil obravnavano nepremičnino, so za odločitev o pritožbi tožnika pravno povsem nepomembne vse preostale pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija sicer pritožbeno še vedno sporne ugotovitve sodišča prve stopnje o zadnji posesti obravnavane nepremičnine (izpodbijana je v tem obsegu tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje) in o materialno pravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal zadnjega stanja posesti obravnavane nepremičnine, zato se do vseh teh obširnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

17. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožnik s pritožbo ni uspel, je tudi njegova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

18. Pritožba tožnika se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.

19. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožencu povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožencu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje tega sklepa (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 7,5 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 50,49 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 279,99 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnik tožencu dolžan povrniti v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

20. Pritožbeno sodišče pa tožencu ni priznalo priglašenih 200 točk za pregled pritožbe in konferenco s stranko po Tar. št. 39 OT, saj sta obe opravili že zajeti v opravilu sestave odgovora na pritožbo.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Primerjaj tudi Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 204 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1182/2017 in II Cp 1257/2018. 3 Primerjaj tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, prof. dr. Aleš Galič, stran 233.