Jedro

Toženec je tožniku izročil prodani avtomobil, toda na avtomobilu je imel lastninsko pravico nekdo tretji, zaradi česar je bil tožniku avtomobil zasežen. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, da je imela prodana stvar pravno napako in da je bila po določilu prvega odstavka 510. člena v zvezi s 508. členom ZOR kupoprodajna pogodba razdrta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 32.000,00 nemških mark v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila in mu plačati zamudne obresti, ki tečejo od 9.4.1993 dalje do plačila. Poleg tega mu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo, ker je ugotovilo, da je toženec 18.10.1992 s tožnikom sklenil kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je tožniku prodal osebni avtomobil znamke BMW 316i za 32.000,000 nemških mark. Prepis lastništva bi morali pravdni stranki urediti v začetku leta 1993, toda toženec svoje obveznosti ni izpolnil, tožniku pa je bil avto zasežen, ker je bil ukraden.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in spremenilo izrek o obrestih, tako da je določilo, da gre za zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve in to v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji povzema tek pravdnega postopka, zlasti navedbe o predhodnih lastnikih avtomobila in dejstvo, da jih je toženec pozval, naj vstopijo v pravdo. Meni, da gre za enoten škodni dogodek, ker je več oseb preprodajalo ukradeni avtomobil. Po njegovem je glavni krivec E. P., ki je uvozil ukradeni avtomobil, predložil dokumente in dosegel, da je bilo izdano prometno dovoljenje na njegovo ime, poleg tega pa je tudi on prejel kupnino od prve prodaje. Zato toženec navaja, da je odgovoren za vse pravne posledice in bi moral biti vezan v pravdni spor, ki ga je sprožil tožnik.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije in poudarja, da sta v obligacijskem razmerju le pravdni stranki. Ker tožnik ni v nobeni zvezi s P., ne gre za enoten škodni dogodek in za solidarno odgovornost. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Toženec jih sicer uveljavlja, a jih ne obrazloži, sodišče pa tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ker sta pravdni stranki 18.10.1992 sklenili kupoprodajno pogodbo, bi moral toženec kot prodajalec tožniku izročiti prodani avtomobil tako, da bi ta pridobil na njem lastninsko pravico (454. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Toženec je tožniku sicer izročil prodani avtomobil, toda na avtomobilu je imel lastninsko pravico nekdo tretji, zaradi česar je bil tožniku avtomobil zasežen. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, da je imela prodana stvar pravno napako in da je bila po določilu prvega odstavka 510. člena v zvezi s 508. členom ZOR kupoprodajna pogodba razdrta. Ker sta v primeru razdrte pogodbe obe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti, morata po 132. členu ZOR vrniti prejeto; stranka, ki vrača denar, pa mora plačati tudi zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo (peti odstavek 132. člena ZOR). Ob tem je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je sodišče, ki je vezano na tožbeni zahtevek, tožencu naložilo plačilo obresti šele od 9.4.1993 dalje, to je od dneva, ko ni mogel več uporabljati avtomobila, ker mu je bil zasežen; in ne od sklenitve pogodbe 18.10.1992 dalje, ko je tožencu izročil kupnino.

Revizijske trditve, češ da je glavni krivec E. P., ki je uvozil ukradeni avtomobil in ga prodal dvema kupcema in nato še tožencu, so dejansko lahko resnične, toda za pravno odločitev v tem sporu niso pomembne. Tožnik je sklenil kupoprodajno pogodbo s tožencem, zato je nastalo obveznostno razmerje le med njima. Tožnik pravno ni povezan s prejšnjimi lastniki, ker je za prenos lastninske pravice na premični stvari potrebna le njena izročitev. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da upravna registracija vozila, ki omogoča udeležbo v javnem prometu, ni pogoj za pridobitev lastninske pravice na premični stvari. Bistvena je torej izročitev, ki zadeva le tožnika in toženca. Ker ni nobenega obveznostnega razmerja med tožnikom in E. P., ki je bil menda vpisan v prometno dovoljenje, je tožnik pravilno zahteval vračilo kupnine le od toženca, ta pa naj ureja svoje pravno razmerje s tistim, od katerega je kupil sporni avtomobil. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je vrhovno sodišče v skladu s 393. členom ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila utemeljena (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977); tožnik, ki je odgovoril na revizijo, pa ni zahteval povrnitve stroškov.