Jedro

Če stranka ne zmore plačila predujma za izvedenca, mora pravočasno uveljavljati oprostitev plačila tega stroška; v pritožbi se na to okoliščino ne more več sklicevati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov prvostopenjskega postopka, ki jih tožeča stranka dolguje toženi stranki, zniža za 1.418,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je prisodilo 58,56 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je njegov odškodninski zahtevek zavrnilo. Obenem mu je naložilo, da mora toženki povrniti 1.701,36 EUR stroškov pravdnega postopka z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Razlogi izpodbijane sodbe so povsem nejasni in sami s sabo v nasprotju. Sodišče je prezrlo, da je tožnik vložil tožbo pred toženkinim plačilom nespornega dela odškodnine. Dodatnega zahtevanega predujma ni zmogel založiti, sicer pa mu sodišče ostanka predujma vse doslej še ni vrnilo. Sodišče bi moralo zaslišati izvedenca R in šele potem pozvati tožnika k doplačilu morebitnih dodatnih stroškov, če ostanek predujma ne bi zadoščal. Zahtevana odškodnina ni bila previsoka. Toženka je tožniku pred pravdo ponujala znesek 480.000,00 SIT. ker v podobnih primerih ponuja najmanj 5.000,00 EUR, se je tožnik odločil za tožbo. Takrat pa je toženka odstopila zadevo odvetniku in s tem povzročila nepotrebne stroške. Izpodbijana sodba je nemoralna, saj stroški postopka, ki bremenijo tožnika, presegajo prisojeno odškodnino. Če bi sodišče dodatno zaslišalo izvedenca, bi ta potrdil, da ima tožnik zmanjšano moč v rokah in omejeno gibljivost vratne hrbtenice. Še vedno ga mučijo vrtoglavice, zjutraj ima otrdele roke in mravljince v rokah. Za težja fizična dela ni več sposoben. Sodišče bi mu zato moralo prisoditi celotni zahtevani znesek za prestane in bodoče telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Če bi sodnica na naroku povedala, da je potrebno dodatno zaslišanje izvedenca, bi tožnik gotovo plačal predujem. Sodnica je bila očitno pristranska. Napačna pa je tudi stroškovna odločitev. Tožnik toženki ne bo poravnal stroškov za obravnave, ki niso bile potrebne in so služile le zavlačevanju postopka; te naj krije toženka sama. V vsakem primeru pa bi mu toženka morala povrniti znesek plačanega predujma za izvedenca.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretiziral. Posplošen očitek o pomanjkljivih, nejasnih in protislovnih razlogih izpodbijane sodbe ne zadošča. Sicer pa je sodišče prve stopnje izčrpno in razumljivo obrazložilo svojo odločitev, tako da jo je bilo mogoče preizkusiti. Tistih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Na domnevno pristranskost sodnice, ki je odločala v zadevi, se tožnik v pritožbi ne more več uspešno sklicevati. V skladu z 2. odst. 72. člena ZPP bi namreč tožnik izločitev sodnice smel zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, čeprav ni dodatno zaslišalo izvedenca. Tožnik v pritožbi niti ni pojasnil, kako naj bi opustitev izvedbe tega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Predvsem pa mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, v skladu s 1. odst. 153. člena ZPP založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza. Če tega ne stori, sodišče po 3. odst. istega člena dokaza ne izvede. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca najprej zaslišati, nato pa tožnika pozvati k plačilu nastalih stroškov. Tožnik je bil dvakrat pisno (in obrazloženo) pozvan k doplačilu predujma ter poučen o pravnih posledicah, vendar zahtevanega zneska kljub temu ni založil. Odveč je zato njegov pritožbeni očitek, da bi ga moralo sodišče na zadnjem naroku še posebej opozoriti, da je izvedba tega dokaza pomembna za popolno ugotovitev dejanskega stanja. O tem bi tožnik, ob primerni skrbnosti, ki se zahteva od stranke v postopku, lahko sklepal že iz dokaznega sklepa, ki ga je sodišče sprejelo na naroku 10.9.2008. Če tožnik morebiti res ni zmogel doplačila predujma, bi moral (pravočasno) uveljavljati oprostitev plačila tega stroška; v pritožbi se na to okoliščino ne more več sklicevati. Končno pa bi tožnik po 1. odst. 286.b člena ZPP na (domnevno) kršitev določb pravdnega postopka moral opozoriti že na zadnjem naroku, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, vendar tožnik tudi tega ni storil. 8. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina tožnikove odškodninske terjatve. Pritožbena trditev, da bi tožnik s predlaganim dodatnim zaslišanjem izvedenca lahko dokazal večji obseg svoje škode, ni utemeljena. Kot je že bilo navedeno, je tožnik izvedbo tega dokaza sam onemogočil. Poleg tega je izvedensko mnenje o tožnikovih poškodbah in njihovih posledicah povsem jasno, tako da ob odsotnosti zanesljivih nasprotnih dokazov ne dopušča nikakršnega dvoma o njegovi pravilnosti. Ker tožnik v obravnavani nezgodi glede na izvedensko mnenje ni utrpel poškodbe vratne hrbtenice, njegove zatrjevane težave z omejeno gibljivostjo vratu, vrtoglavicami in mravljinčenjem v desni roki očitno niso v vzročni zvezi z nezgodo. Drugačnih pritožbenih trditev ne podpira noben izveden dokaz.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri odmeri odškodnine upoštevalo samo tisto škodo, za katero odgovarja toženka. Ker ugotovljene posledice tožnikovih poškodb niso bile takšne, da bi trajno okvarile tožnikovo zdravje, je utemeljeno zavrnilo njegov odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za strah je tožniku že prisodilo celotno zahtevano odškodnino (417,29 EUR), medtem ko prisojena odškodnina za telesne bolečine (1.100,00 EUR) povsem ustreza predpisanim kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 97/07 - UPB1). Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo naravo in težo tožnikovih poškodb, potek njegovega zdravljenja in s tem povezane nevšečnosti ter stopnjo in trajanje prestanih bolečin. Ker je tožnik v trčenju utrpel le udarnine, torej lahke telesne poškodbe, njegovo zdravljenje pa je potekalo zgolj ambulantno, brez posebnih zapletov, končalo pa se je v mesecu dni, tožnik ni upravičen do višje odškodnine. Kot je ugotovil izvedenec, tožnik po končanem zdravljenju ne trpi več telesnih bolečin, ki bi izvirale iz obravnavane nezgode. Višja zahtevana odškodnina bi šla zato na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je namreč treba tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine, kar pomeni, da mora biti odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih sodišče prisoja v drugih podobnih primerih.

10. Neumestna je pritožbena trditev, da je prisojena odškodnina nemoralna. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da je toženka tožniku na račun odškodnine že izplačala 450.000,00 SIT (1.877,82 EUR), s čimer je v celoti poravnala ugotovljeno tožnikovo nepremoženjsko škodo. Ker je s tem tožnikova terjatev iz tega naslova ugasnila, je sodišče toženki utemeljeno naložilo le povračilo tožnikove premoženjske škode. Dejstvo, da naj bi bila po pritožbenih trditvah toženkina ponudba pred pravdo višja od prisojene odškodnine, pa na odločitev sodišča ne more imeti nobenega vpliva.

11. Pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari po navedenem niso podani. Pač pa tožnik utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Po 1. odst. 155. člena ZPP se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevajo samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da tožniku v vsakem primeru pripada povračilo za stroške izvedenca. Tudi ti namreč delijo usodo ostalih pravdnih stroškov in je zato pravica do njihovega povračila odvisna od uspeha strank v pravdi. Utemeljeno pa tožnik nasprotuje stroškom, ki so nastali z zastopanjem na narokih 6.7.2007, 7.9.2007, 12.10.2007 in 10.9.2008. Priče, ki jih je sodišče zaslišalo na prvih treh navedenih narokih, niso izpovedale nič bistvenega, upoštevaje končni izid pravde, kar pomeni, da stroški za te naroke niso bili potrebni. Enako velja za zadnji navedeni narok, ki ga je sodišče preložilo zaradi napovedanega zaslišanja izvedenca, tožnik pa nato ni založil zahtevanega predujma. Za odločitev o tožbenem zahtevku je poleg listinskih dokazov in izvedenskega mnenja povsem zadoščalo zaslišanje tožnika, kar bi bilo mogoče izvesti na enem samem naroku za glavno obravnavo. Vsi ostali stroški zastopanja niso bili potrebni in jih morata pravdni stranki kriti sami. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v izreku o stroških postopka spremenilo.

12. Ker tožnik ugotovljenemu deležu uspeha (pred in po delnem umiku tožbe) ter odmeri posameznih stroškov, ki jo je sodišče prve stopnje sicer opravilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo, ne oporeka, je sodišče prve stopnje že odmerjenim stroškom tožnika v prvem obdobju (186,61 EUR) prištelo še 300 točk za sestavo prvega pripravljalnega spisa, 300 točk za zastopanje na prvem naroku in 200 točk za porabljeni čas na tem naroku, 50 točk za poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV (skupaj 1037 točk oziroma 475,98 EUR) in stroške izvedenine (321,30 EUR), kar pomeni, da bi bil tožnik, upoštevaje 2,10 % uspeh, upravičen do povračila 16,74 EUR, skupaj s stroški za prvo obdobje pa do 203,35 EUR. Toženkinim stroškom, ki za prvo obdobje znašajo 152,29 EUR, pa je treba prišteti 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 200 točk za porabljeni čas na tem naroku, 20 točk za poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV (skupaj 634,4 točke oziroma 291,18 EUR) ter potne stroške za prvi narok v znesku 49,80 EUR, skupaj torej 340,98 EUR, od katerih je toženka glede na doseženi 97,90 % uspeh upravičena do zneska 333,81 EUR, skupaj s stroški iz prvega obdobja pa do zneska 486,10 EUR. Ostale pripravljalne vloge, ki jih je vložila toženka, za končni izid pravde niso bile potrebne. Po medsebojnem pobotanju ostane 282,75 EUR, ki jih tožnik dolguje toženki na račun stroškov prvostopenjskega postopka, kar je za 1.418,61 EUR manj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

13. V preostalem je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožnik kljub delnemu uspehu ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Ker je s pritožbo uspel le glede pravdnih stroškov, ti pa se kot stranska terjatev ne upoštevajo v vrednosti spornega predmeta, mora svoje pritožbene stroške kriti sam.