Jedro

Dopis tožene stranke z dne 3. 9. 2008 ne predstavlja sklenitve gradbene pogodbe. Da sama izbira tožnika še ne predstavlja sklenitve pogodbe, izhaja že iz same vsebine dopisa, iz katere jasno izhaja, da bodo za podpis pogodbe potrebne dodatne aktivnosti, te pa do podpisa pogodbe niso pripeljale, kar je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na navedeni sodni praksi, da odločitev o izbiri najugodnejšega ponudnika ne predstavlja sprejema ponudbe in posledično sklenitve pogodbe, ampak zgolj vabilo izdanemu ponudniku k sklenitvi pogodbe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine v višini 2,121.939,06 EUR s pp. (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 19.414,35 EUR pravdnih stroškov toženi stranki v 15 dneh (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki ni odgovorna za vtoževano škodo, ker na podlagi dopisa tožene stranke z dne 3. 9. 2008 z vsebino: ″Na osnovi vaše zadnje korekcije ponudbe (e mail z dne 12. 8. 2008) za izvedbo garažne hiše pri ... za neto ceno 5,838.840,00 EUR z izvedbo ključ v roke, vas obveščamo, da ste izbrani kot izvajalec predmetnega obsega del. Vse detajle bomo opredelili v gradbeni pogodbi.″, gradbena pogodba med pravdnima strankama še ni bila sklenjena. Iz same vsebine tega dopisa je razvidno, da sama izbira tožnika še ne predstavlja sklenitve pogodbe, ker bodo za njen podpis potrebne še nadaljnje aktivnosti. Te pa skupaj z okoliščino, da je bila vsa projektna dokumentacija zaključena šele decembra 2008 in da je tožena stranka za isti objekt v letu 2009 ponovno zbirala ponudbe, niso pripeljale do sklenitve pogodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da sodna praksa, na katero se je sklicevala že tožena stranka, zavzema enako stališče: sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika ne predstavlja sprejema ponudbe in posledično sklenitve pogodbe, ampak zgolj vabilo izbranemu ponudniku k sklenitvi pogodbe. Da pisne pogodbe med pravdnima strankama ni bilo, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Prav tako je sodišče zaključilo, da ravnanje tožene stranke ni povzročilo njene odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 20. člena OZ, saj se tožena stranka ni pogajala s tožnikom, ne da bi imela namen skleniti pogodbo in ni podlage za njeno odškodninsko odgovornost niti po tretjem odstavku 20. člena OZ, po katerem stranka odgovarja za škodo tudi v primeru, če je imela namen skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila.

2. Tožeča stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter v breme tožene stranke naloži plačilo pritožbenega postopka tožeče stranke.

3. Tožena stranka pritožbene navedbe tožeče stranke prereka kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo zagrešenih postopkovnih kršitev kot te očita tožeča stranka. Prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od tistih postopkovnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je natančno, nazorno in prepričljivo pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Ker so ti prepričljivi in pravilni, jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 12. 9. 2012, na naroku za glavno obravnavo je tožena vložila tretjo pripravljalno vlogo, sodišče pa je tožeči stranki dodelilo 15-dnevni rok za odgovor na navedbe tožene stranke. Na navedbe tožene stranke je tožeča stranka odgovorila z vlogo 1. 10. 2012, pri čemer je tožena stranka po tem datumu vložila še vloge z dne 16. 11. 2012, 13. 2. 2013, 6. 6. 2013, 6. 12. 2013 in 17. 12. 2015 v katerih je navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze ne da bi navedla in pojasnila zakaj teh dejstev in dokazov ni navedla že do 12. 9. 2012, naslovno sodišče pa kljub temu in kljub določilu zadnjega odstavka 286. člena ZPP teh dejstev in dokazov ni zavrnilo, čeprav je tožena stranka glede teh navedb prekludirana. Navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka podala po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 12. 9. 2012 sodišče na podlagi četrtega in petega odstavka 286. člena ZPP ne bi smelo upoštevati, še manj pa jih povzemati in se nanje sklicevati v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega in ker sodišče med postopkom ni uporabilo določbe 286. člena ZPP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako pa je sodišče v nasprotju z določbo 286. člena ZPP oprlo svojo izpodbijano odločbo na razpolaganja strank, ki so po 286. členu ZPP nedovoljena, je po mnenju pritožnice podan priotžbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

7. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj tožena stranka z ničemer ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Poleg tega je iz spisovnega gradiva razvidno, da tožena stranka v zgoraj navedenih vlogah po prvem naroku za glavno obravnavo ni navajala nobenih novih dejstev in predlagala novih dokazov, temveč je v vlogi z dne 16. 11. 2012 dogovorila na navedbe tožeče stranke v njeni vlogi z dne 1. 10. 2012, s katero je tožeča stranka ne le navajala nova dejstva in dokaze, temveč je tudi razširila tožbeni zahtevek, v vlogi z dne 13. 2. 2013 je komentirala izpovedbe zaslišanih prič, v vlogi z dne 6. 6. 2013 se je opredeljevala do s strani tožeče stranke postavljenih vprašanj za izvedenca in postavila svoja vprašanja, v vlogi z dne 6. 12. 2013 in 17. 2. 2015 pa se je opredelila do izvedenskega mnenja, ki je bilo pridobljeno tekom pravde. Tožena stranka torej v navedenih vlogah ni navajala nobenih novih dejstev in predlagala nobenih novih dokazov, ki bi jih sodišče po zatrjevanju tožeče stranke moralo zavrniti kot prepozne. Očitek tožeče stranke o kršitvi določbe 286. člena ZPP in zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

8. Tožeča stranka nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da s prejemom dopisa tožene stranke z dne 3. 9. 2008 gradbena pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, saj da iz dopisa izhaja, da bosta pogodbeni stranki vse detajle opredelili v gradbeni pogodbi.

9. Med pravdnima strankama je spor glede sklenitve gradbene pogodbe. 15. člen OZ določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. OZ v 649. členu določa, da je gradbena pogodba podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na tem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno (prvi odstavek). Gradbena pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki (drugi odstavek). Predmet (vsebino) izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja kot ene od bistvenih sestavin gradbene pogodbe stranki gradbene pogodbe določita na podlagi projektne dokumentacije. S projektno dokumentacijo namreč stranki določiti lastnosti končnega rezultata izvajalčevega dela, torej lastnosti objekta oziroma drugih del, ki so predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja. OZ za projektno dokumentacijo uporablja izraz načrt oziroma gradbeni načrt1. Vsebino projektne dokumentacije določa Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Predpostavka za veljavnost gradbene pogodbe je, da je predmet (vsebina) izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja (torej predmet njegove obveznosti) določen oz. določljiv2. 10. Sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da dopis tožene stranke z dne 3. 9. 2008 ne predstavlja sklenitve gradbene pogodbe. Da sama izbira tožnika še ne predstavlja sklenitve pogodbe, izhaja že iz same vsebine dopisa, iz katere jasno izhaja, da bodo za podpis pogodbe potrebne dodatne aktivnosti, te pa do podpisa pogodbe niso pripeljale, kar je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na navedeni sodni praksi, da odločitev o izbiri najugodnejšega ponudnika ne predstavlja sprejema ponudbe in posledično sklenitve pogodbe, ampak zgolj vabilo izdanemu ponudniku k sklenitvi pogodbe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

11. Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno tudi zaključilo, da ponudba tožeče stranke z dne 22. 7. 2008 (korigirana 12. 8. 2008) ni imela vseh bistvenih sestavin pogodbe, da bi ta lahko bila sklenjena že z njenim sprejemom3, saj za izgradnjo objekta potrebna gradbena dokumentacija PGD in PZI v fazi razpisa in podaje ponudb še ni bila v celoti izdelana do te mere, da bi na njeni podlagi tožeča stranka do 3. 9. 2008 lahko izdelala popolno ponudbo za izgradnjo zahtevanega objekta in je tudi ni, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja in ugotovitev sodišča prve stopnje. Prava volja nobene od pogodbenih strank izražena v dopisu z dne 3. 9. 2008 tako ni mogla biti sklenitev posla, ker je bilo to bistveno preuranjeno, zato pa sta stranki, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, po izdaji tega dopisa povsem običajno nadaljevali pogajanja, vendar pa se nista uspeli sporazumeti o bistvenih sestavinah pogodbe zaradi česar le-ta ni bila sklenjena. Da niti sama tožeča stranka dopisa z dne 3. 9. 2008 ni štela za sklenitev pogodbe, kakor to neutemeljeno zatrjuje sedaj, nedvomno izhaja že iz dejstva, da je toženi stranki 13. 2. 2009 poslala novo ponudbo, ki sicer poleg gradbenih del iz prejšnje ponudbe vsebuje še zunanjo ureditev ter električne in strojne instalacije, ki pa je nedvomno ne bi pošiljala, če bi štela pogodbo za sklenjeno že z dopisom z dne 3. 9. 2008. 12. Pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da je bila ponudba popolna in da je temeljila na informacijah iz razpisnih pogojev za izbor najugodnejšega ponudnika ter dodatno pridobljenih informacij, ki so jih tožeči stranki nudili projektanti in statiki, ne držijo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil razpis za izgradnjo omenjenega objekta pripravljen samo na podlagi projekta za razpis (PZR), da je bil projekt za gradbeno dovoljenje (PGD) tedaj izdelan le v fazi načrta arhitekture brez načrta statike, strojnih in elektro instalacij, zunanje ureditve, požarne varnosti in načrta varstva pri delu, projekt za izgradnjo (PZI) pa še ni bil izdelan, za jekleno konstrukcijo pa ni bil izdelan nikoli in da gradbenega dovoljenja za objekt takrat še ni bilo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za gradnjo potrebne projektne dokumentacije do 3. 9. 2008, ki jo kot bistveno sestavino gradbene pogodbe določa 649. člen OZ, še ni bilo, brez te pa gradbe na določenem zemljišču, v dogovorjenem roku, po določenem načrtu, ni mogoče zgraditi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi zaslišanega odgovornega projektanta Matjaža Grila, da je lahko predmet gradbene pogodbe dovolj določen vsaj takrat, ko so projekti obdelani na nivoju PGD (kar je bilo v decembru 2008), medtem ko se dimenzioniranje konstrukcije z natančnimi izmerami in detajli, kar je pomembno za njeno izdelavo, obdela šele v PZI, ki pa za jekleno konstrukcijo nikoli ni bil izdelan. Zgolj PZI pa tudi po mnenju izvedenca vsebuje vse, kar je potrebno za izdelavo popolne ponudbe s ciljem zgraditi objekt v skladu s pravili stroke in v okviru pogodbene vrednosti 4. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe že pojasnilo, da zaradi po tožeči stranki zatrjevanega sodelovanja in kontaktiranja s statiki in projektanti pred izdelavo celotne PGD dokumentacije in pred potrditvijo te s strani odgovornega projektanta, izdelana ponudba tožene stranke ni mogla vsebovati vseh bistvenih elementov za sestavo pogodbe, prav tako ne z njihove strani pridobljeni tlorisi in prerezi, saj ti ne vsebujejo potrebnih dimenzij in statičnih ter drugih lastnosti posameznih gradbenih elementov. Kot utemeljeno v odgovoru na pritožbo navaja tožena stranka pa je tudi splošno znano dejstvo, da se stavbe gradijo na podlagi projektov - potrjenih gradbenih načrtov, katerih vsebina je natančno določena z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ne morejo pa se graditi le na podlagi informacij, ki bi jih izvajalci pridobivali neposredno od posameznih projektantov. Takšne informacije so lahko pomagale ponudnikom pri izdelavi ponudb, zato je tožena stranka ponudnike, in ne zgolj tožeče stranke, tudi napotila k projektantom, niso pa dovolj za sklenitev gradbene pogodbe, kakor je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

13. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja, da je tožena stranka s tem, ko je 3. 9. 2008 sprejela njeno ponudbo ″na ključ″ pristala na vsa dela, ki jih bo tožnik izvedel za ponujeno ceno, kar naj bi pomenilo, da je bil že takrat znan ves obseg del (izpolnitveno ravnanje tožnika). Zakaj je takšno sklicevanje tožeče stranke neutemeljeno je sodišče prve stopnje že pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi projekta za razpis (okvirni popis del s predizmerami in izsek iz načrta arhitekture) obsega del še ni bilo mogoče dovolj natančno določiti in posledično ugotoviti, katera cena je najnižja, kar je bilo bistveno za toženo stranko in da opredelitev do izpolnitvenega ravnanja tožnika ni povezana samo z višino ponujene cene, prav tako da ni relevantna samo zaradi cene, temveč da se z izpolnitvenim ravnanjem določijo lastnosti končnega rezultata izvajalčevega dela (lastnosti objekta), te pa so najprej znane šele iz PGD, v katerem je poleg arhitekturnega načrta izdelan tudi statični načrt. Ker je bil PGD dokončno izdelan šele decembra 2008, pred tem obseg del še ni bil določen in gradbena pogodba še ni mogla biti sklenjena.

14. Prav tako je sodišče prve stopnje že v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj ni moč slediti trditvam tožeče stranke, da pogajanja med pravdnima strankama po 3. 9. 2008 niso več potekala. V točki 75 obrazložitve izpdobijane sodbe je obrazložilo, da so takšna pogajanja potekala tudi po 3. 9. 2008, kar je razvidno že iz vsebine dopisa tožene stranke z dne 9. 7. 2009 in tudi iz izpovedi zaslišane priče Cokana. Iz navedenega dopisa je razvidno, da se je tožena stranka sklicevala na neusklajene točke gradbene pogodbe in na nerealiziran dogovor sestanka z dne 27. 10. 2008, da tožeča stranka sestavi nov predlog teksta pogodbe, v katerem bodo zapisane korigirane točke iz osnutka posredovane ji pogodbe in da pošlje menico za resnost ponudbe v višini 10 % del, kot je bilo določeno v razpisnih pogojih. Da bi tožeča stranka te zahteve izpolnila ni zatrjevala, kaj šele dokazala. Je pa med pravdnima strankama nesporno, da so sklenitve pisne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 649. člena OZ nikoli ni prišlo.

15. Dejstvo, da dne 3. 9. 2008 gradbena pogodba ni bila sklenjena, izhaja kot to utemeljeno navaja tožena stranka tudi iz ravnanja tožeče stranke, da tožene stranke nikoli ni pozvala k predaji projektne dokumentacije, kot bi bilo sicer logično. Tožeča stranka se je zavedala, da zaradi nedoseženega soglasja pri pogajanjih do sklenitve gradbene pogodbe ni prišlo, saj je pri ponovnem zbiranju ponudb aktivno sodelovala in v prvem kvartalu leta 2009 toženi stranki poslala novo spremenjeno ponudbo (ponudba št. PON 09-9917-2 z dne 10. 3. 2009), pri čemer ne drži pritožbeni očitek, da gre za drugo ponudbo kot je bila ponudba iz leta 2008. Gre namreč zgolj za širšo ponudbo, ki poleg del iz prve ponudbe tožeče stranke vključuje še izvedbo fasade ter električnih in strojnih instalacij. S tem, ko je tožeča stranka poslala novo ponudbo, je dala toženi stranki jasno vedeti, da se na prejšnjo ponudbo ne čuti vezano. Ob ponovnem razpisu v letu 2009, tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da naj bi bila gradbena pogodba sklenjena že 3. 9. 2008, kar bi po vsej logiki morala storiti. Sprejem ponudbe z dne 3. 9. 2008 je tožeča stranka omenjala šele v dopisu z dne 1. 7. 2009, ko je tožena stranka že izbrala drugega ponudnika. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka glede istega obsega del še marca 2009 pridobivala ponudbe od ostalih ponudnikov, nato pa se je zaradi poteka časa in spremenjenih pogojev poslovanja zaradi gospodarske krize v drugi polovici leta 2009 odločila spremeniti projekte iz jeklene v cenejšo betonsko konstrukcijo garažne hiše. Vse to pa ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gradbena pogodba na podlagi dopisa tožene stranke z dne 3. 9. 2008 še ni bila sklenjena in ob nadaljnji ugotovitvi, da se pravdni stranki po tem datumu nista uskladili glede vsebine gradbene pogodbe in do podpisa te med pravdnima strankama nesporno ni prišlo, za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembno.

16. Posledično navedenemu so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da se je tožena stranka z njo pogajala brez resnega namena sklenitve pogodbe oz. da je ta namen brez utemeljenega razloga opustila, na kar je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

17. Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da če je tožena stranka ugotovila, da so ponudbe previsoke in se je odločila za spremenjeno konstrukcijo garažne hiše, ni mogoče trditi, da je s tožečo stranko brez neutemeljenega razloga opustila namen sklenitve pogodbe. V času pogajanj ter pridobitve gradbenega dovoljenja so se bistveno spremenile tudi gospodarske razmere zaradi česar je bila tožena stranka primorana iskati cenovno ugodnejše rešitve. Pri tem ni spregledati, da je sodišče prve stopnje sledilo toženi stranki, da je ta razpisni postopek izpeljala z namenom ugotoviti višino investicije in hkrati nadaljevati s pripravo projektne dokumentacije, ki bo dovolj natančno določila obseg del, kar je bilo tožeči stranki nedvomno znano že tedaj, ko jo je tožena stranka povabila na razpis za gradnjo garažne hiše. 18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gradbena pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorna za zatrjevano škodo zaradi naročila VUT, ki jih je tožeča stranka naročila brez pogodbene podlage in izključno na lastno odgovornost, kar je sodišče prve stopnje obsežno obrazložilo v točki 79 obrazložitve izpodbijane sodbe.

19. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi se tako pokažejo za neutemeljene. Pritožbo je bilo zato v celoti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nosi svoje pritožbene stroške.

21. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Člen 652 OZ. 2 Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, stran 912 in 913. 3 Ponudba je pogodbena pobuda, ki omogoča sprejem in s tem sklenitev pogodbe. Vsebovati mora bistvene sestavine določenega pogodbenega tipa oziroma izpolnitvenega ravnanja, torej vse bistvene sestavine gradbene pogodbe. Brez določitve bistvenih sestavin s strani samih pogodbenih strank, pogodbeno razmerje ne more nastati. 4 Tako tudi N. Plavšak.