Jedro

Delo je bilo deljeno na živo in minulo delo, pri čemer je kot merilo za ugotavljanje skupnega osebnega dohodka bila v odstotkih določena udeležba delavca pri čistem dohodku obratovalnice. Živo delo, v katerem so bili upoštevani vrsta in obseg delovnih nalog, zahtevnost, delovni pogoji, izraba delovnega časa in tudi uspešnost delavca, je prinašalo tisti osebni dohodek, h kateremu so se prištevali vsi dodatki in je predstavljalo mesečno akontacijo osebnega dohodka, določeno v pogodbi o delovnem razmerju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati razliko v plači v znesku 20.070,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti odmerjene stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno odločilo, saj ni jasno, kako je prišlo do zaključka, da je tožnica prejemala višjo plačo, kot bi jo imela pravico prejeti po pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega pa je sodišče, ne da bi opravilo novo obravnavo, na novo ugotavljalo dejansko stanje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vsebinsko zatrjuje revizija. Ob preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče druge stopnje brez obravnave ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, ampak je na podlagi ugotovljenih dejstev (ki izhajajo iz plačilnih listin), na katera se je oprlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, samo drugače sklepalo o obstoju drugih dejstev (prejemanje višje plače, kot bi šla revidentki po pogodbi o zaposlitvi). Tako možnost drugačnega sklepanja sodišče druge stopnje ima, in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Drugačno sklepanje ob sicer ugotovljenih dejstvih je celo pogoj za spremembo sodbe sodišča prve stopnje glede na določbo 3. točke 373. člena ZPP.

Je pa sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi na podlagi že ugotovljenih dejstev sklepalo na druga dejstva, čeprav bi se moralo opreti na materialni predpis. Iz določb 44. do 50. člena kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 16/81, 8/83, 2/85 in 34/85) oziroma določb 47. do 52. člena kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89), ki se je uporabljala od 1.4.1989 dalje, je bilo razvidno, kaj predstavlja osebni dohodek delavca in od česa je odvisen. Pri tem je pomembno, da je bilo delo deljeno na živo in minulo delo, pri čemer je kot merilo za ugotavljanje skupnega osebnega dohodka bila v odstotkih določena udeležba delavca pri čistem dohodku obratovalnice. Živo delo, v katerem so bili upoštevani vrsta in obseg delovnih nalog, zahtevnost, delovni pogoji, izraba delovnega časa in tudi uspešnost delavca, je prinašalo tisti osebni dohodek, h kateremu so se prištevali vsi dodatki, in ki je predstavljalo mesečno akontacijo osebnega dohodka, določeno v pogodbi o delovnem razmerju.

Da bi sodišče lahko prišlo do zaključka, ali je revidentka prejemala plačo v višjem ali nižjem znesku, do katere bi imela pravico po pogodbi o delovnem razmerju (ne pogodbi o zaposlitvi), bi moralo upoštevati vse elemente določanja osebnega dohodka iz citiranih kolektivnih pogodb in individualnih pogodb o delovnem razmerju, sklenjenih med pravdnima strankama ter plačilnih list, in nato morebitno razliko izračunati, ne pa sklepati na dejstvo prejemanja višje plače (osebnega dohodka), kot je bila določena s pogodbo, samo iz plačilnih list in izjav obeh strank. Če bi na podlagi takega izračuna lahko prišlo do zaključka, da je revidentka res prejemala več, kot je bilo določeno s pogodbo o delovnem razmerju, bi imelo podlago za zavrnitev njenega zahtevka, saj bi to pomenilo, da jo je zasebni delodajalec plačal skladno s predpisi in medsebojnim dogovorom.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).