Jedro

Pravica pravdne stranke, da prisostvuje naroku za glavno obravnavo, ni osebnostna pravica, zaradi kršitve katere je moč uveljavljati odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7.10.2013: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v višini 202.667,00 EUR (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v višini 3.202,50 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi neresničnega navajanja dejanskega stanja, kar naj bi predstavljalo kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in mu ugodi, saj naj bi bili dokazi jasni. Poudarja, da naj bi bila predmetna sodba še en dokaz več, kako naj bi se v naši državi spoštoval zakon. Vse to naj bi bilo uporabljeno na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu pri dokazovanju sistemskega kršenja 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s strani vseh organov pravosodja. Irelevantno za ta postopek naj bi bilo, kaj bi bilo, če bi bilo v zadevi II P 901/2009 (tudi omenjena zadeva naj bi bila samo eden od dokazov za postopek pred sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu). V predmetni zadevi naj bi bila kršena 5. točka 77. člena ZIKS-1. Ta določa, da, če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev za kritje stroškov prevoza, ta strošek krije zavod. Sam naj bi izpolnjeval ta kriterij, saj je za delo nesposoben in brez premoženja. Delavci ZPKZ pa so ne samo kršili to zakonsko določbo, ampak so zlorabili tudi svoja pooblastila ter celo (kar naj bi bilo dokazano) podali lažno izjavo sodišču, da sam ni želel biti prisoten na obravnavi (čeprav so vedeli, da to ne drži). Sodišče naj bi s predmetno odločitvijo odobravalo nezakonito početje strokovnih delavcev ZPKZ, s čimer je kršilo načelo enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic. Evidentno naj bi bila kršena 5. točka 77. člena ZIKS in s podajanjem lažne informacije sodišču storjeno kaznivo dejanje. Ker ščiti nepošteno početje delavcev v službi pravosodja, je sodba dejansko pristranska. Kršena naj bi bila tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, saj naj bi sodišče tudi v tem primeru ignoriralo zakon.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je na tretji strani svoje (v predmetnem postopku) vložene tožbe navedel, da znesek 100.000,00 EUR, katerega plačilo je v uveljavljal v zadevi II P 901/2009 Okrožnega sodišča v Mariboru (1), sedaj (ker naj bi mu delavci ZPKZ onemogočili, da bi dne 14.1.2011 v zadevi II P 901/2009 pristopil na glavno obravnavo) zahteva od države (toženke). Zato pritožbena navedba, da naj bi bilo za konkretno pravdo, kaj bi bilo, če bi bilo v zadevi II P 901/2009, nerelevantno, seveda ne drži. Že sodišče prve stopnje, ki je v dokaznem postopku vpogledalo v sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 901/2009 z dne 14.1.2011, je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (5. in 6. stran) pravilno in hkrati prepričljivo pojasnilo, da tožnikov zahtevek v pravdni zadevi II P 901/2009 ni bil zavrnjen iz razloga, ker slednji ni pristopil na glavno obravnavo, ampak zaradi neobstoja pasivne stvarne legitimacije osebe, zoper katero je vložil tožbo. V tem okviru je pravilno poudarilo tudi, da bi bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen v vsakem primeru (torej tudi, če bi pristopil na narok za glavno obravnavo dne 14.1.2011). Iz tega razloga (2) je pritožnikovo vztrajanje, da so delavci ZPKZ, ker naj bi mu onemogočili (in v zvezi s tem lagali) prihod na narok za glavno obravnavo dne 14.1.2011, kršili določbo 5. odstavka 77. člena ZIKS (3), z vidika pravilnosti (zakonitosti) v tem postopku izdane sodbe sodišča prve stopnje popolnoma brezpredmetno. Posledično je bil utemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za plačilo 2.667,00 EUR, ki ga je tožnik v tej pravdi uveljavljal kot povračilo pravdnih stroškov, ki so mu bili v plačilo naloženi v zadevi II P 901/2009. Sodišče prve stopnje je na 7. strani izpodbijane sodbe nadalje pravilno obrazložilo, zakaj je bilo potrebno zavrniti tožnikov zahtevek v višini 100.000,00 EUR, ki ga je v tem postopku uveljavljal kot pravično zadoščenje, ker mu v zadevi II P 901/2009 ni bilo omogočeno prisostvovati naroku za glavno obravnavo. Zahtevek v tem delu namreč ni sklepčen (4), saj pravica pravdne stranke, da prisostvuje naroku za glavno obravnavo, ni osebnostna pravica, zaradi kršitve katere (oziroma zaradi posledično utrpljenih duševnih bolečin) je moč v skladu z določbo 179. člena OZ (5) uveljavljati odškodnino za nepremoženjsko škodo. Izpodbijana odločitev je torej materialno-pravno v celoti pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Zato pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odobravalo nezakonito početje delavcev ZPKZ (oziroma pravosodja), nikakor ne more prepričati, neutemeljeni pa so tudi vsi (prav tako bolj ali manj pavšalno podani) pritožbeni očitki o zagrešenih kršitvah Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP (6)).

(1) V nadaljevanju zadeva II P 901/2009. (2) Ker ni v nobeni vzročni zvezi z razlogi za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka v zadevi II P 901/2009. (3) Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000, s kasnejšimi spremembami, ZIKS-1).

(4) To pomeni, da je sam po sebi (četudi bi bila dejstva, ki se v zvezi z njim zatrjujejo, resnična) neutemeljen.

(5) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami, OZ).

(6) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, ZPP).