Jedro

Od novele ZBPP leta 2008 zakon ne določa več, da mora biti za navajanje neresničnih podatkov oziroma njihovega zamolčanja izkazan namen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zaradi navajanja neresničnih podatkov zavrnila tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 9. 6. 2011 (1. točka izreka) in odločila, da tožnik šest mesecev od izdaje te odločbe ne more zaprositi za BPP (2. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik prosil za BPP v obsegu plačila predujma za izvedenca po sklepu P 135/2010 Okrajnega sodišča v Črnomlju v višini 600,00 EUR. Iz tožnikove prošnje in izjave o premoženjskem stanju, ki je podana pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, izhaja, da v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje ni prejel nikakršnih dohodkov ali prejemkov. Na podlagi poizvedb, ki jih je toženka opravila, je bilo ugotovljeno, da se pri izpisu prometa tožnikovega transakcijskega računa za obdobje treh mesecev pri NLB d. d. pojavljajo nekatere postavke, ki v izjavi o premoženjskem stanju niso navedene, tj. „odškodnina“ v višini 792,62 EUR, „son-izdelava stroj pog. o delu 2011-04 pogodba o delu“ v višini 112,50 EUR ter dve nakazili z opisom „gotovina“, obakrat v višini 100,00 EUR. Tožnik v postopku teh prejemkov ni zanikal, je pa organu za BPP pojasnil, da gre za nakazano, a ne prejeto odškodnino, saj mu je banka te zneske odtegnila za pokritje limita, zneske po 100 EUR pa naj bi si za pokrivanje limita nakazal sam. Organ za BPP je opozoril na določbo 27.č člena Zakona o socialnem varstvu, ki določa, da se kot občasni, neperiodični dohodki med drugim upoštevajo tudi odškodnine in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel le enkrat. Pojasnil je še, da gre pri pokrivanju limita za poravnavanje prosilčevih finančnih obveznosti, ki jih je prostovoljno prevzel nase, in ne za tiste relevantne odhodke, ki bi jih lahko upošteval pri ugotavljanju lastnega dohodka v skladu s petim odstavkom 27. člena Zakona o socialnem varstvu.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. Odločitev iz 2. točke izreka naj bi pomenila bistveno kršitev določb postopka in napačen sklep o dejanskem stanju. Navaja, da je toženki pojasnil, da je bila odškodnina sicer nakazana, a da je ni prejel, ker mu je banka ta znesek vzela za pokritje limita. Teh zneskov naj med prejemke ne bi navedel, ker jih ni prejel. Zato naj bi bilo očitno, da ni imel prejemkov ali prihrankov, ki bi jih skrival. Meni, da stališče toženke, da ni pomembno, ali je prosilec namenoma navajal neresnične podatke, ni pravilno in se v zvezi s tem sklicuje na stališče v sodbi Upravnega sodišča I U 226/2010. Zatrjuje, da ni imel namena lagati, saj da ni vedel, da se kot prejemek šteje tudi tisto, česar dejansko ni dobil, ker je to odtegnila že banka. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri BPP, podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nadaljnji postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo povzema razloge, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v zvezi s pravilnostjo stališča, da za nastop sankcije po 20. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in naslednji – v nadaljevanju ZBPP) zadošča že prosilčevo navajanje neresničnih podatkov, pa se sklicuje na novejšo sodno prakso (sodbe II U 65/2011, II U 491/2010, II U 156/2011 in II U 446/2010).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih organ za BPP navaja v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po prvem odstavku 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcijo zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena. V takšnem primeru izda organ za BPP ugotovitveno odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke.

Tožnik ne ugovarja ugotovitvam o nakazilih na njegov transakcijski račun, ne nasprotuje niti ugotovitvi, da teh zneskov ni navedel med prejemke. Trdi, da ni vedel, da se kot prejemek šteje tudi tisto, kar je banka „odtegnila“ za pokrivanje limita. Ne nasprotuje torej ugotovitvi, da je navedel neresnične podatke o prejemkih, nasprotuje pa stališču toženke, da ni odločilno, ali je prosilec namenoma navajal neresnične podatke. Ne gre torej za to, da bi bilo dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno, niti za to, da bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka, temveč za to, da se tožnik ne strinja z razlago petega odstavka 20. člena ZBPP, na kateri temelji izpodbijana odločitev.

ZBPP daje prosilcu možnost, da v primeru, ko izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, pridobi pravico do brezplačne pravne pomoči in sicer do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za brezplačno pravno pomoč (tretji odstavek 1. člena ZBPP). ZBPP torej omogoča prosilcem kritje stroškov pravne pomoči in stroškov sodnega postopka, dolžnost/obveznost prosilca pa je, da podatke, ki so potrebni za ugotovitev ali izpolnjuje pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči, navede po resnici. V primeru, ko mu je brezplačna pravna pomoč odobrena, mora prosilec pristojni organ za brezplačno pravno pomoč obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 41. člena ZBPP).

Od prosilca za brezplačno pravno pomoč se torej pričakuje, da v postopku tudi sam prispeva k temu, da se v času, za katerega mu je brezplačna pravna pomoč odobrena, in vse do dneva dokončnega obračuna stroškov, pravilno ugotovijo vse okoliščine, ki so pomembne za odobritev brezplačne pravne pomoči. Če prosilec že v prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči teh dejstev ne navede po resnici, ne izpolnjuje pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči. Za primer, ko prosilec v izjavi, ki je del prošnje za BPP, navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, pa je v petem odstavku 20. člena ZBPP določena tudi prepoved vlaganja prošenj za BPP.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da tožnik ni vedel, da se kot prejemek šteje tudi tisto, česar dejansko ni dobil, ker je to že odtegnila banka. Od novele ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 – ZBPP-B) zakon ne določa več, da mora biti za navajanje neresničnih podatkov oziroma njihovega zamolčanja izkazan namen. Namen torej po določbi petega odstavka 20. člena ni odločilen. Že zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na stališče iz sodbe I U 226/2010 z dne 10. 3. 2010, po katerem naj bi bil za uporabo petega odstavka 20. člena ZBPP bistven prav namen. Poleg tega je novejša sodna praksa sprejela drugačno stališče, tj. tako, na kakršnem temelji izpodbijana odločitev v obravnavanem primeru (glej npr. sodbe II U 446/2010 z dne 2. 2. 2011, I U 195/2011 z dne 15. 3. 2011, II U 65/2011 z dne 16. 3. 2011, II U 84/2011 z dne 7. 4. 2011, II U 156/2011 z dne 20. 4. 2011).

Nenazadnje je iz obrazložitve sodbe, na katero se tožnik sklicuje, razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica razumno navajala dejstva in razloge, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da je bila glede premoženjskega stanja v dobri veri. Po mnenju sodišča pa tožnik ne v postopku pred organom za BPP ne v tožbi ni navedel dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil v dobri veri glede resničnosti podatkov, ki jih je dal o svojem premoženjskem stanju. Trditve, da ni vedel, da se kot prejemek štejejo tudi nakazila, ki naj bi jih odtegnila že banka, so neprepričljive. Podatke je organu za BPP posredoval na obrazcu, iz katerega jasno izhaja, da je treba označiti vse vrste dohodkov in prejemkov, in podpisal izjavo, s katero je izjavil, da so v vlogi navedeni vsi njegovi dohodki in prejemki (2. točka izjave). Že organ za BPP je v obrazložitvi navedel, da je dve nakazili po 100 EUR izvršil tožnik sam, izvora nakazanega denarja pa ni pojasnil. Tako ravnanje kaže tudi na to, da je tožniku nedvomno jasno, da se negativno stanje na transakcijskem računu lahko pokrije le s prejemki na ta račun. Da ti prejemki ne bi bili njegovi, tožnik ne trdi. Trditev, da prejemkov dejansko ni dobil, ker jih je odtegnila že banka, pa je po oceni sodišča sprenevedanje, saj se negativno stanje na transakcijskem računu ne bi znižalo, če prejemkov dejansko ne bi dobil, in to je, kot je razvidno iz tožbenih navedb, tožniku tudi jasno.

Tako je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je v skladu s petim odstavkom 20. člena ZBPP z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika z dne 9. 6. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči in odločila, da tožnik v šestih mesecih od izdaje te odločbe ne sme zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.