Jedro

Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ). V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine). Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in II. točka izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo v sporu majhne vrednosti je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni od vročitve te (prvostopenjske) sodbe plačati 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2018 do plačila ter 495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). Toženki je v roku 8 dni od vročitve prvostopenjske sodbe naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 339,32 EUR, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu (I. in II. točka izreka) se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev pravice do obravnavanja ter izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uveljavlja, ker sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni opravilo naroka za glavno obravnavo in ni izvedlo po toženki predlaganih dokazov. Opozarja, da se je pravici do naroka odpovedala zgolj pogojno, v kolikor bi prvostopenjsko sodišče na temelju listinske dokumentacije odločilo v njeno korist in tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedeno je toženka navaja v odgovoru na tožbo ter svoji pripravljalni vlogi ter se ob tem sklicevala na zaslišanje predlaganih prič, to je L. G. ter akviziterke S., ter pritegnitev izvedenca, ki bi lahko razrešil utemeljene materialnopravne ugovore toženke. S temi dokazi je slednja hotela dokazati protipravno ravnanje akterjev tožnice ter prodajalca, ki sta asignacije delala brez da bi pri tem upoštevala voljo pogodbenih strank. To voljo sta izposlovala z obljubljanjem odprave zdravstvenih tegob na osnovi zdravilnih učinkov odeje, pri tem pa sta vedela, da prodano blago takšnih učinkov nima ter zdravstvenih tegob toženke, ugotovljenih s strani akviziterke, ne bo odpravila. Sodišče je o volji toženke za sprejem asignacije tako sklepalo zgolj na temelju Izjave za plačilo na obroke z dne 18. 4. 2018 (v nadaljevanju sporna izjava), ki je toženka niti ni podpisala v obliki, kot je bila posredovana sodišču. Ta po mnenju pritožbe nesporna dejstva pa bi lahko bila pravno relevantna pri presoji veljavnosti asignacije v smeri napake volje. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi sami s sabo v nasprotju, ker sodišče prve stopnje na eni strani navaja, da sam prodajalec I. d.o.o. ni smatral, da tožnica vstopa v pogodbeno razmerje med toženko in I. d.o.o. oziroma da tožnica postane nova upnica, na kar kaže korespondenca med I. d.o.o. in pritožnico. Po drugi strani pa kot nepotrebno zavrne zaslišanje prič, ki bi potrdile naklepno ravnanje v imenu družbe I. d.o.o. ter tožnice, družbe I. d.o.o. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokaz z izvedencem ustrezne stroke, s katerim bi pritožnica, v kolikor asignacija šteje za veljavno, nasproti tožnici lahko uspešno uveljavljala ugovore iz prodajne pogodbe kot temeljnega posla. Toženka pri tem navaja, da se je za nakup biokeramične odeje odločila zaradi s strani akviziterke - priče S. obljubljenih zdravilnih učinkov, pri čemer pa takšnih učinkov ta odeja sploh ni imela. To pa sta prodajalec ter tožnica, ki sta povezani osebi, vedela in sta ravnala naklepno. V tej zvezi kot prestrogo razume oceno prvostopenjskega sodišča, da bi morala navajati, katere zdravilne učinke so ji obljubljali ob prodaji, saj je vendar zatrjevala negativno dejstvo, da sporna odeja nima nobenih zdravilnih učinkov in ne more odpraviti nobenih zdravstvenih tegob. V primeru pomanjkljivih navedb pa bi sodišče prve stopnje moralo izvajati tudi materialno procesno vodstvo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Presodilo je namreč, da je toženka v razmerju do tožnice zavezana k plačilu na podlagi sporne izjave, ki zaradi malomarnosti toženke same pri njenem podpisu šteje za pravno veljavno. Pritožnica namreč meni, da je dokazala, da je imela voljo pogodbo skleniti s prodajalcem, ki je obljubljal lastnosti blaga - odejo z zdravilnimi učinki, ki bo odpravila njene tegobe. Pri tem je tako za prodajalca kot za toženko delo opravljala ista oseba, ki je vplivala na voljo tožnice, ki dejansko ni imela volje zavezati se za plačilo tretji osebi. Napako volje pri podpisu sporne izjave je toženka jasno uveljavljala in pojasnila, zakaj ni mogla biti bolj skrbna. Pri tem izpostavlja, da se pravni standard skrbnosti v pravnem prometu meri po povprečnem človeku, kamor pa toženke ni mogoče uvrstiti. V neprerekani trditveni podlagi je namreč opozorila, da je stara 77 let ter slabotna in zaradi tega v pravnem prometu nevedna. Prav navedeno pa narekuje povečano profesionalno dolžnost prodajalca, ki bi po načelu poštenosti pri sklepanju pogodbenega razmerja toženki moral obrazložiti dejstva o sporni izjavi za plačilo na obroke. Sodišče prve stopnje volje pogodbenih strank tako ni pravilno presodilo, saj je šlo za napako volje, ko asignacija ni imela učinka, kar pa po prepričanju pritožbe ne more biti posledica toženkine malomarnosti. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

3. Tožnica pritožbenega odgovora ni vložila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti v izpodbijani I. in II. točki izreka, upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, argumentirano pa je obravnavalo zgolj tiste, ki so odločilnega pomena za odločitev v zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, sicer ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti in bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi prvostopenjsko sodišče narok za glavno obravnavno v zadevi moralo opraviti, pa tega ni storilo, kar je z gledišča pravilne uporabe materialnega prava vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Preizkus zadeve v materialnopravnem obsegu namreč pokaže, da sodišče prve stopnje zatrjevanj toženke o napaki volje ob podpisu sporne izjave ni presojalo z vidika relevantnih določb Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), posledično pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo (drugi odstavek 458. člena ZPP). Vse navedeno je tako narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

6. Predmetni pravdni postopek je v teku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V tem tožnica kot gospodarska družba na temelju sporne izjave za plačilo na obroke (priloga A1) in na tej osnovi izstavljenega računa z dne 20. 4. 2018 (priloga A2) od toženke terja plačilo 540,00 EUR s pripadki.

7. V zvezi s pritožbeno zatrjevanimi logičnimi protislovji v argumentih izpodbijane sodbe velja pojasniti, da ta ob pravilnem razumevanju pravnih učinkov sporne izjave niso podana. V obravnavani zadevi niti ni bilo sporno, da je toženka prodajno pogodbo za nakup biokeramične odeje z domnevnimi zdravilnimi učinki dne 18. 4. 2018 sklenila z družbo I. d.o.o. (priloga B1) in ne s tožnico. Navedeno izhaja tako iz zatrjevanj tožnice same in hkrati predstavlja izhodišče pravne presoje v predmetni zadevi, ki ga je v ozir vzelo že sodišče prve stopnje. V nadaljevanju se je to pravilno ukvarjalo s pravnimi učinki sporne izjave in jo glede na njeno vsebino in udeležene subjekte pravilno opredelilo kot asignacijo v smislu 1035. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob tem je hkrati pravilno izključilo učinke sporne izjave kot prenosa pogodbe po 122. členu OZ ter odstopa terjatve s pogodbo po 417. členu istega zakona. Obveznosti za plačilo spornega zneska sodišče prve stopnje tudi ne utemeljuje ob sklicevanju na izpolnitveno ravnanje, h kateremu se je toženka zavezala s prodajno pogodbo z dne 18. 4. 2018 (plačilo kupnine), temveč jo opira na sporno izjavo - asignacijo, pri čemer njene pravne učinke v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno razlaga. Že iz dikcije 1035. člena OZ1 in 1036. člena OZ2 izhaja, da asignacija nastane z dvojno pooblastitvijo in učinke pridobi šele z akceptom nakazanca (asignata), v danem primeru toženke, v kolikor prejemnik nakazila le-tega ne odkloni. Kot bistveno pa je potrebno izpostaviti, da s sprejemom nakazila (akceptom) prejemnik nakazila (asignatar), v danem primeru tožnica, pridobi le samostojni direktni zahtevek do asignata, medtem ko asignatu, torej toženki, ničesar ne dolguje in tudi ne postane pogodbena stranka z njim. Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ).3 V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine), v danem primeru iz prodajne pogodbe, sklenjene z družbo I. d.o.o.. To izhaja tudi iz 1037. člena OZ, ki normira ugovore asignata. Z navedbami toženke, podanimi zgolj v tej zvezi, se tako sodišču prve stopnje kot naslovnemu sodišču ob reševanju predmetne pritožbe zato ni bilo potrebno argumentirano ukvarjati. To ne bo potrebno niti v primeru zaključka o neveljavnem akceptu nakazila, saj bo v tem primeru tožnica izgubila aktivno stvarno legitimacijo za svoj zahtevek do toženke kot asignata, iz temeljnega razmerja, to je prodajne pogodbe z dne 18. 4. 2018, pa tožnica zoper toženko nima in ne bo pridobila nobenih zahtevkov.

8. Z ozirom, da se je toženka s sporno izjavo za plačilo na obroke zavezala, da bo dvanajst mesečnih obrokov po 45,00 EUR poravnala družbi I. d.o.o., to je tožnici, to izjavo pa sta podpisali tako toženka kot tožnica, naslovno sodišče nima pomislekov o tem, da je to izjavo potrebno razumeti kot asignacijo po 1035. členu OZ, podpis toženke pa kot akcept nakazila v smislu prvega odstavka 1036. člena OZ. Kot že izpostavljeno, toženka ugovorov iz temeljnega pravnega posla zoper tožnico sicer nima, skladno z določbo drugega odstavka 1037. člena OZ4 pa lahko zoper njo med drugimi uveljavlja tudi ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema (akcepta) nakazila, kar je toženka z zatrjevanji o napaki volje (zmota in prevara) pri podpisovanju sporne izjave tudi storila. Sodišče prve stopnje je tak njen ugovor kot neutemeljen zavrnilo zgolj na temelju drugega odstavka 46. člena OZ z argumentom, da ne gre za opravičljivo zmoto. Ob tem, ko hkrati ne drži, da toženka ni zatrjevala okoliščin, ki bi kazale na prevaro v smislu 49. člena OZ,5 pa je tudi povsem prezrlo določbe ZVPot in zatrjevanj toženke ni pretehtalo izhajajoč tudi iz te pravne podlage.

9. Izhajajoč iz določb prvega, drugega, tretjega ter osemnajstega odstavka 1. člena ZVPot6 je prodajno pogodbo z dne 18. 4. 2018, sklenjeno med toženko ter družbo I. d.o.o., potrebno opredeliti kot potrošniško pogodbo. Iz tega razloga je tožnica zato upravičena tudi7 do pravnega varstva skladno z določili ZVPot. Po določbi devetindvajsetega odstavka 1. člena ZVPot pa pravic, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Skladno s 23. členom ZVPot8 ima potrošnik pravico do poštenih pogodbenih pogojev, za s strani podjetja postavljene nepoštene pogodbene pogoje pa je predvidena sankcija ničnosti. Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot,9 torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.

10. Skladno z drugim odstavkom 22. člena ZVPot pogodbeni pogoji potrošnika zavezujejo le, če je bi pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev pa šteje, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili ti pogoji dostopni brez težav (tretji odstavek 22. člen ZVPot). Zraven navedenega pogodbeni pogoji pri potrošniški pogodbi morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je potrebno razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). Kdaj pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, ureja 24. člen ZVPot. V tej luči pa je izhajajoč iz zatrjevanj toženke o povezanosti tožnice z družbo prodajalko po prodajni pogodbi in njunem naklepnem in protipravnem ravnanju v škodo potrošnika, upoštevaje pri tem predvsem pravne učinke, ki nastopijo v primeru veljavne asignacije (zgolj abstraktna plačilna zaveza toženke v razmerju do asignatarja, neodvisna od temeljnega pravnega posla - prodajne pogodbe in v tem okviru zakonsko predvidenih jamčevalnih zahtevkov), potrebno pretehtati tudi veljavnost toženkinega sprejema nakazila s sporno izjavo za plačilo na obroke. Tega pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo, v posledici česar je pravno relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

11. V povezavi z zgoraj navedenim toženka utemeljeno opozarja tudi na kršitev pravice do obravnavanja in izjave (bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob zgoraj izpostavljenem pravilnem materialnopravnem pristopu pri reševanju zadeve drži kot zatrjuje v pritožbi, da je v razjasnitev pravno pomembnih okoliščin z namenom ugotovitve protipravnega ravnanja tožnice ter prodajalca (družbe I. d.o.o.) predlagala zaslišanje L. G. kot zakonitega zastopnika tožnice in družbe prodajalke ter akviziterke S., ki naj bi delovala za obe družbi. Drži tudi, da je toženka izvedbo naroka za glavno obravnavo v predmetnem sporu majhne vrednosti zaradi izvedbe tako predlaganih dokazov dejansko zahtevala, v kolikor bi se sodišče prve stopnje že na temelju listinske dokumentacije odločilo ugoditi zahtevku iz tožbe (navedbe toženke v odgovoru na tožbo z dne 5. 3 2019). Sodišče prve stopnje je tako predlagane dokaze prvenstveno sicer zavrnilo s pojasnilom, da se pravno relevantna dejstva s temi naj ne bi dodatno razjasnila, čemur pa z vidika presojanja veljavnosti spornega akcepta na temelju določb ZVPot po zgoraj obrazloženem ne gre pritrditi.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženke skladno s 354. členom kot utemeljeni ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje spornega primera namreč ni obravnavalo z vidika določb ZVPot in zato tudi dokazov, potrebnih za razjasnitev pravno relevantnih okoliščin, ni izvajalo ter jih dokazno pretehtalo skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP. V kolikor bi to prvič storilo sodišče druge stopnje, pa bi to pregloboko poseglo v pravico pravdnih strank do obravnavanja ter pritožbe kot ustavno varovanih procesnih garancij (22 in 25. člen Ustave RS).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo. Pri tem ni odveč dodati, da stroški pooblaščenke sicer niso bili priglašeni, tako da je v okviru zahtevka za povrnitev vseh stroškov tega pravdnega postopka potrebno odločati le o povračilu sodne takse, ki je bila poravnana v zvezi s predmetno pritožbo.

14. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje sporni zahtevek obravnavalo še z vidika že zgoraj izpostavljenih relevantnih določb ZVPot ter pravdnim strankam ob tem hkrati v polni meri zagotovilo pravico do obravnavanja. To bo storilo tako, da bo v okviru s strani pravdnih strank ponujenega procesnega gradiva z izvedbo naroka za glavno obravnavo in po tehtanju vseh izvedenih dokazov skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP raziskalo vse pravno relevantne okoliščine za odločitev v zadevi. Na tej osnovi sprejeto odločitev bo nato tudi skrbno argumentiralo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 1035. člen OZ: »Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.« 2 1036. člen OZ: »(1) Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo. (2) Sprejema nakazila ni mogoče preklicati.« 3 Prvi odstavek 1037. člena OZ: »S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila.« 4 Drugi odstavek 1037. člena OZ: »Nakazanec, ki je sprejel nakazilo, more uveljavljati proti prejemniku nakazila samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu.« 5 V okviru pravočasne trditvene podlage je toženka navajala, da sta bili družba prodajalka (I. d.o.o.) ter tožnica (I. d.o.o.) povezani pravni osebi zaradi naklepnega ravnanja v škodo potrošnikov, ki so bili predvsem starejši ljudje. Družba I. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra, njeni družbeniki in zakoniti zastopniki pa so hkrati ustanovitelji in zakoniti zastopniki družbe I. d.o.o., to je tožnice. Prav tako je zatrjevala, da je bila družba I. d.o.o. ustanovljena z namenom prodaje predmetov s fiktivnimi lastnostmi ter je nezakonito, brez plačila DDV, poslovala z gotovino, toženka pa s podpisom sporne izjave sploh ni vedela, kaj podpisuje. 6 Prvi, drugi, tretji in osemnajsti odstavek 1. člena ZVPot: »(1) Ta zakon ureja pravice potrošnikov in potrošnic (v nadaljnjem besedilu: potrošnikov) pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. (2) Po tem zakonu je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. (3) Po tem zakonu se šteje za podjetje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost. (18) Prodajna pogodba po tem zakonu je pogodba, s katero se podjetje zavezuje, da bo blago, ki ga prodaja, izročilo potrošniku tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, potrošnik pa se zavezuje, da bo podjetju plačal kupnino. Za prodajno pogodbo po tem zakonu se šteje tudi pogodba, katere predmet so blago in storitve. « 7 Skladno z osemindvajsetim odstavkom 1. člena ZVPot pravice, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih. 8 23. člen ZVPot: »(1) Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. (2) Pogodbeni pogoji iz prejšnjega odstavka so nični.« 9 Prvi odstavek 22. člena ZVPot: »Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.«