Jedro

Kot pravilno utemeljuje prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja razkritje dolžnikovega premoženja zaradi poplačila upnikove terjatve. Če dolžnik tega ne stori, zakon omogoča prisilo z izrekom denarne kazni. Njen namen je izključno vplivati na dolžnika in ga prisiliti k aktivnosti. Enajsti odstavek 33. člena ZIZ tako določa, da tudi v primeru, ko dolžnik po izreku denarne kazni posreduje podatek, ki omogoča opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža. Sodišče druge stopnje iz listin v spisu I 1721/2007 ugotavlja, da je dolžnik hkrati z ugovorom po izteku roka podal tudi izjavo o premoženju. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te relevantne okoliščine iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj le ta ne preprečuje prisilne izterjave denarne kazni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi I 359/2019 z dne 22. 11. 2019, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne kazni, naložene dolžniku s sklepom I 1721/2007 z dne 24. 3. 2016. 2. Proti temu sklepu se dolžnik pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ. Kot odločilno trdi, da je terjatev poplačal še pred izdajo sklepa I 1721/2007 z dne 24. 3. 2016, s katerim mu je bila izrečena denarna kazen. Ponavlja identične navedbe, s katerimi je pritožbeno izpodbijal sklep I 1721/2007 z dne 20. 7. 2020, s katerim je sodišče zavrnilo njegov ugovor po izteku roka o poplačilu celotne terjatve. Trdi, da je presoja sodišča, da je njegov ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen, napačna. Zavzema se za razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane odločitve.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Relevantna dejstva v zadevi so: - dolžnik je bil s sklepom I 1721/2007 z dne 23. 4. 2016 na podlagi osmega odstavka 31. člena ZIZ kaznovan z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ zaradi njegove neodzivnosti v postopku pridobitve seznama dolžnikovega premoženja; - sodišče prve stopnje je s sklepom I 1721/2007 z dne 20. 7. 2020 zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka z dne 21. 11. 2019, v katerem je dolžnik zatrjeval, da je terjatev po sklepu o izvršbi I 1721/2007 z dne 23. 1. 2008 v celoti poplačana in da je terjatev zastarala; - sodišče druge stopnje je s sklepom I Ip 611/2020 z dne 7. 10. 2020 to odločitev potrdilo.

5. Po enajstem odstavku 33. člena ZIZ v primeru, če dolžnik po izrečeni denarni kazni poravna obveznost, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža. 6. Glede na pravnomočno odločitev o ugovoru po izteku roka, v katerem je dolžnik uveljavljal, da je poravnal obveznost v celoti, sodišče pa je ta ugovor zavrnilo in ugotovilo, da obveznost še obstoji,1 okoliščina iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ, da je dolžnik po izrečeni kazni poravnal obveznost, ni izkazana. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno zavrnilo ugovor. Pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik izpodbija zavrnitev ugovora po izteku roka in v tem postopku zatrjuje obstoj primera iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ (poplačilo terjatve v celoti), je glede na pravnomočno odločitev o ugovoru po izteku roka in v njem ugotovljeno, da obveznost dolžnika še obstoji, zavrniti.

7. Kot pravilno utemeljuje prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja razkritje dolžnikovega premoženja zaradi poplačila upnikove terjatve. Če dolžnik tega ne stori, zakon omogoča prisilo z izrekom denarne kazni. Njen namen je izključno vplivati na dolžnika in ga prisiliti k aktivnosti. Enajsti odstavek 33. člena ZIZ tako določa, da tudi v primeru, ko dolžnik po izreku denarne kazni posreduje podatek, ki omogoča opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža.2

8. Sodišče druge stopnje iz listin v spisu I 1721/2007 ugotavlja, da je dolžnik hkrati z ugovorom po izteku roka podal tudi izjavo o premoženju (l. št. 160), in sicer dne 21. 11. 2019.3 Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te relevantne okoliščine iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj le ta ne preprečuje prisilne izterjave denarne kazni.

9. Sodišče druge stopnje te kršitve glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, saj bi dolžniku odvzelo pravico do pritožbe.

10. V posledici ugotovljene kršitve je sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V njem se bo sodišče opredelilo do podane izjave dolžnika in njenega pomena upoštevajoč enajsti odstavek 33. člena ZIZ.

11. Odločitev o pritožbenih stroških ni bila sprejeta, ker jih dolžnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sklep sodišča prve stopnje I 1721/2007 z dne 20. 7. 2020 v zvezi s sklepom sodišča druge stopnje I Ip 611/2020 z dne 7. 10. 2020. V sklepu je bilo ugotovljeno, da dolžnik dolguje še 131,84 EUR. 2 Tako ravna sodišče tudi v primeru spremembe denarne kazni v zaporno kazen in ko se ta že izvršuje. 3 Sodišče je sklep I 359/2019, s katerim je dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne kazni, izdalo en dan kasneje, to je 22. 11. 2019.