Jedro

Mnenje CSD je v nasprotju z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je očitno štelo, da otrok ni sposoben razumeti pomena in posledic svoje želje oziroma odločitve, komu naj se zaupa v vzgojo in varstvo. Pritrditi je treba pritožbeni trditvi, da so navedene okoliščine podlaga za izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, ki bo po analizi osebnosti vsakega od staršev ter njunih ravnanj ter analizi osebnosti otroka, ki se zaradi razveze staršev očitno nahaja v hudem čustvenem zapletu, ugotovil, pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za zagotovitev največje otrokove koristi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na mld. J. (2., 3., 4. in 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v odločitvi o stroških (6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza, ki sta jo sklenili pravdni stranki (1. točka izreka sodbe), da se mladoletna otroka ... zaupata v varstvo in vzgojo materi (2. točka izreka sodbe), da je tožnik dolžan za preživljanje mladoletnih otrok plačevati mesečno preživnino, in sicer za hčerko R. po 250,00 EUR mesečno, za sina J. pa po 210,00 EUR mesečno (3. točka izreka sodbe), da se določijo stiki med očetom in mladoletnima otrokoma (4. točka izreka izpodbijane sodbe) in da se zahtevka pravdnih strank kar zahtevata več in drugače zavrneta (5. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz pritožbenega predloga izhaja, da zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe razen v delu, ki obsega odločitev o razvezi zakonske zveze pravdnih strank. Navaja, da je mld. J. ves čas postopka iskreno izražal željo, da želi ostati z njim in da želi imeti z materjo stike. Pri tej želji je vztrajal tudi pri opravi neformalnega razgovora na sodišču. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče od otroka pridobilo soglasje, da o zaupanju vzgojo in varstvo odloči samo. Sodišče je odločilo, vendar pri tem ni sledilo otrokovim željam, niti priporočilom pristojnega CSD. Lokacija stanovanja, kamor se je preselil tožnik, ne zahteva menjave šolskega in socialnega okolja, v njem pa ima mladoletni J. tudi sobo. Mld. J. v ničemer ne odklanja tožnikove nove partnerice, kar je povedal tudi na sodišču. Tako novega okolja za J. praktično ni. Tožnik je tisti, ki z J. dela domače naloge ter mu pomaga pri učenju in hodi v šolo po informacijo o njegovih uspehih oziroma težavah. Pri tem je zvedel, da prihaja v šolo brez naloge. Sin mu je priznal neprimerne okoliščine, v katerih z materjo izpolnjujeta šolske obveznosti. Pri tem je bil s strani matere tudi tepen s kuhalnico, kar dokazuje s pritožbi priloženimi fotografijami. Mati ga zmerja, kar otroka spravlja v obupen jok. Materin odnos kvarno vpliva na otrokov razvoj, na njegovo koncentracijo tako doma kot v šoli. Dogaja se, da otrok ne želi več k materi nazaj. Okoliščine, v katerih otrok živi, niso primerne zanj in slabo vplivajo na njegov celosten razvoj. Sodna odločitev je otroka vrgla v slabši položaj od tistega, ki bi ga bil deležen pri očetu. Sodišče bi moralo upoštevati otrokovo konstantno izraženo voljo. Sodišče je odločitev o dodelitvi sprejelo brez ustreznega strokovnega znanja. Za odločitev s katerim od staršev bo J. živel, bi sodišče moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke, ki bi moral s sinom opraviti razgovor in nato sodišču posredovati svoje strokovno stališče, ki bi mu bilo v pomoč pri odločanju o tem pomembnem vprašanju. Sodišče je prezrlo materialne pogoje tožnika. Po plačilu vseh stroškov in preživnine bi mu za preživetje ostalo 81,00 EUR. Pri tem pa so stroški toženkinega preživetja znatno manjši od tožnikovih. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti navedena nesorazmerja.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Glede tožnikovih očitkov o tepežu otroka navaja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnik tudi ni izvedenec, da bi lahko prepoznal tepež s kuhalnico. Navaja, da je otrok v težavnem obdobju in da je posledično takšno tudi njegovo vedenje. Zato imata oba starša težave in prihaja do napetosti tako med toženko in J., kot tudi med tožnikom in mld. otrokom. Navaja, da opaža, da tožnik do določene mere celo vzpodbuja otrokovo neustrezno vedenje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, uradno prečiščeno besedilo, ZZZDR) sodišče ob razvezi zakonske zveze odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da mora sodišče preden odloči po prejšnjem odstavku, ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. O tem mora pridobiti mnenje Centra za socialno delo, pri odločitvi pa upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z pravno relevantnimi dejstvi, ki jih izpostavlja navedena določba ZZZDR in ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, hkrati pa glede na okoliščine, ki jih navaja pritožba, ni mogoč zaključek, da izpodbijana odločitev o zaupanju v vzgojo in varstvo zagotavlja otrokovo največjo korist. 6. Tožnik v pritožbi očita materi nedopustno ravnanje z otrokom, ko ji očita, da otroka zmerja z neprimernimi izrazi, kar ga spravlja v obup, hudo stisko in strah. Pritožbi je priložil tudi fotografije s sledmi poškodb, ki naj bi mu jih povzročila mati, ko ga je tepla s kuhalnico. Mati v odgovoru na pritožbo navedenih očitkov neposredno ni zanikala. Sklicevala se je na težavno otrokovo vedenje, ki ga po njenem mnenju do določene mere vzpodbuja tožnik. Kot je bilo navedeno, na podlagi navedenih dejstev in dokaza, ki ga je v pritožbenem postopku predložil dolžnik, ni mogoč zaključek, da izpodbijana odločitev zasleduje največjo otrokovo korist. Pri tem je neutemeljen toženkin ugovor prekluzije pri navajanju navedenih dejstev, saj v postopku iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo dejstva in predlagajo nove dokaze tudi v pritožbenem postopku (414. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

7. Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da je otrok tako pred CSD kot sprva tudi pred sodiščem izrazil željo, da bi bil zaupan v vzgojo in varstvo očetu. CSD je v svojem mnenju podprl takšno otrokovo odločitev. Pri tem je zaključil, da je tožnik manj obremenjen z okoliščinami razpada partnerske zveze s toženko in da zato lažje razločuje svojo starševsko vlogo od partnerske, kar je po mnenju CSD obet, da bo zmogel otroka lažje podpreti v stikih z materjo in da bo zato njegovo skrbstveno in vzgojno ravnanje ustrezno. Mnenje CSD je tako v nasprotju z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je očitno štelo, da otrok ni sposoben razumeti pomen in posledice svoje želje oziroma odločitve, komu naj se zaupa v vzgojo in varstvo. Pritrditi je treba pritožbeni trditvi, da so navedene okoliščine podlaga za izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne stroke, ki bo po analizi osebnosti vsakega od staršev ter njunih ravnanj ter analizi osebnosti otroka, ki se zaradi razveze staršev očitno nahaja v hudem čustvenem zapletu, ugotovil, pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za zagotovitev največje otrokove koristi.

8. Odločitev o zaupanju mld. J. v vzgojo in varstvo materi je bilo zato treba razveljaviti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavitev te odločitve pa je pogojevala tudi razveljavitev odločitve o tožnikovi obveznosti plačila preživnine za mladoletnega sina, kot tudi odločitev o določitvi stikov z njim.

9. Tožnik pa neutemeljeno izpodbija odločitev o določitvi preživnine za mladoletno R. Po določbi 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Tožnik s pritožbo ne izpodbija pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o višini preživninskih potreb mld. R., ki znašajo 480,00 EUR mesečno. Hkrati pa s pritožbenimi navedbami neutemeljeno meri na svojo manjšo preživninsko zmožnost za kritje ugotovljenih R. potreb kot so zmožnosti toženke. Pri tem ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da imata obe stranki primerljive prihodke, primerljivi pa so tudi stroški obeh pravdnih strank za kritje lastnih življenjskih potreb. Pri tem je sodišče pravilno izpostavilo, da bo k tožnikovim življenjskim stroškom in stroškom, povezanih z novim prebivališčem, prispevala tudi tožnikova nova partnerka. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da bo večinsko breme vzgoje, varstva in skrbi za mladoletno R. na toženki, pri kateri živi, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je treba breme njenega preživljanja porazdeliti tako, da tožnik prispeva nekaj več oziroma 250,00 EUR mesečno, toženka pa 230,00 EUR mesečno. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo pritožbo zoper odločitev o določitvi preživnine za mld. R. zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo v tem delu (353. člen ZPP).

10. Delna razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje bi lahko pogojevala drugačno končno stroškovno odločitev, zato je bilo treba razveljaviti tudi prvostopenjsko odločitev, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (355. člen ZPP).

11. Odločitev o toženkinih stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).