Jedro

Glede očitka, izraženega v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da se obsojencu v pravnomočni sodbi očita višja stopnja alkoholiziranosti (2,64-2,69 g/kg), kot mu je bila očitana v navedeni razveljavljeni sodbi sodišča prve stopnje (2,41-2,46 g/kg), ni mogoče pritrditi stališču, da je bila zato pravnomočna sodba spremenjena v obsojenčevo škodo glede pravne ocene dejanja in kazenske sankcije. Ta sprememba je bila celo v korist obsojenca, saj so bile prav ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke o višji stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti v času prometne nesreče razlog za spremembe obtožnega akta, ki so povzete v izrek pravnomočne sodbe, torej da sta bili obsojenčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšani. Taka sprememba pa je imela za posledico tudi izrek znatno nižje kazni, saj mu je bila z navedeno razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje izrečena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, s pravnomočno sodbo pa kazen 6 mesecev zapora.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.T za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena

Obrazložitev

S sodbo TS v L., enote v L., z dne 8.4.1994, je bil obs. A.T. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV.odstavku 255.člena v zvezi s I.in III.odstavkom 251.člena KZ RS/1976 in obsojen na kazen 6 mesecev zapora. Izrečen mu je bil tudi varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 2 let. Višje sodišče v L. je s sodbo z dne 22.9.1994, pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 6.10.1994 vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, o kateri se, če do uveljavitve Zakona o kazenskem postopku o njej ni bilo odločeno, odloči po določbah tega zakona o zahtevi za varstvo zakonitosti. V zahtevi je navedel, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je s sodbo prekršilo določbo čl.378 ZKP/1976 ter s tem sodbo spremenilo v obsojenčevo škodo. Po mnenju obsojenčevega zagovornika je podan tudi precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev. V zahtevi pa ni predlagal, kako naj VS RS odloči. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 10.točki 371.člena ZKP je podana, če je kršeno določilo 385.člena ZKP, ki določa, da če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

Po stališču obsojenčevega zagovornika je bilo prekršeno načelo "prepovedi reformatio in peius", ker v sodbi sodišča prve stopnje z dne 10.7.1992, ki jo je VSL s sklepom z dne 27.10.1992, na pritožbo obsojenčevega zagovornika razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obsojencu ni bilo očitano, da je tudi s kršitvijo določila III.odstavka 110.člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa povzročil prometno nesrečo, medtem ko se v sodbi sodišča prve stopnje z dne 8.4.1994, obsojencu očita tudi navedena kršitev. Kršitev določila 378.člena ZKP/1976 je obsojenčev zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper to sodbo, vendar je VSL v sodbi z dne 22.9.1994, zavzelo pravilno in utemeljeno stališče, da se položaj obsojenca v novem sojenju ni v ničemer poslabšal, pač pa zaradi sprememb v opisu kaznivega dejanja celo izboljšal, kar se je odrazilo v bistveno milejši kazni v okviru iste pravne opredelitve kaznivega dejanja.

Res je sicer, da se obsojencu v izreku pravnomočne sodbe očita kršitev določila III.odstavka 110.člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki določa, da se mora voznik zaznamovanemu prehodu za pešce, na katerem promet ni urejen z napravami, ki dajejo svetlobne prometne znake in ne z znaki pooblaščene osebe, približevati z zadosti zmerno hitrostjo, tako da ne spravi v nevarnost pešcev, ki so že stopili na prehod ali stopajo nanj, po potrebi pa tudi ustaviti svoje vozilo, da jih pusti mimo. To določilo torej zahteva od voznika, da se prehodu za pešce približuje s primerno hitrostjo. Očitek, da se je obsojenec zaznamovanemu prehodu za pešce približeval s preveliko hitrostjo, in sicer s hitrostjo, ki je bila višja od dovoljene, pa je vsebovala že navedena razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, v kateri ni bilo uvodoma navedeno le blanketno določilo Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa.

Tudi glede očitka, izraženega v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da se obsojencu v pravnomočni sodbi očita višja stopnja alkoholiziranosti (2,64-2,69 g/kg), kot mu je bila očitana v navedeni razveljavljeni sodbi sodišča prve stopnje (2,41-2,46 g/kg), ni mogoče pritrditi stališču, da je bila zato pravnomočna sodba spremenjena v obsojenčevo škodo glede pravne ocene dejanja in kazenske sankcije. Ta sprememba je bila celo v korist obsojenca, saj so bile prav ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke o višji stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti v času prometne nesreče razlog za spremembe obtožnega akta, ki so povzete v izrek pravnomočne sodbe, torej da sta bili obsojenčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšani. Taka sprememba pa je imela za posledico tudi izrek znatno nižje kazni, saj mu je bila z navedeno razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje izrečena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, s pravnomočno sodbo pa kazen 6 mesecev zapora.

VS RS je ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo je obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavljal. Zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj pri odločanju o zahtevi tudi ni nastal nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.