Jedro

Pravila, urejena v ZFPPIPP v zvezi z razpolaganjem dolžnika v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, omogočajo odpravo posledic morebitnega razpolaganja dolžnika s premoženjem, ki bi pomenilo zmanjšanje stečajne mase ali oškodovanje upnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo oziroma ugovor dolžnika z dne 24. 4. 2015 zavrnilo in sklep o začasni odredbi z dne 14. 4. 2015 v celoti vzdržalo v veljavi.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče uvodoma kot pravilne potrjuje navedbe v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dolžnikovih stroških, priglašenih v „pritožbi“ z dne 24. 4. 2015. Navedeno pomanjkljivost bo sodišče prve stopnje odpravilo z dopolnilnim sklepom, ni pa zaradi tega izpodbijani sklep nepravilen.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, vložen zoper izdano začasno odredbo, zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je upnik izkazal oba kumulativno zahtevana pogoja za izdajo začasne odredbe (verjetnost terjatve in t.i. subjektivno nevarnost; prim. 270. člen ZIZ), česar pritožba ne izpodbija. Dolžnik sodišču prve stopnje očita, da je z izdano začasno odredbo nesorazmerno poseglo v pravice dolžnika s tem, ko ni opravilo testa sorazmernosti med posledicami (ukrepi in cilji) začasne odredbe, ravnanjem dolžnika ter pravicami in obveznostmi, določenimi v ZFPPIPP, ki zavezujejo dolžnika.

6. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da pravila, urejena v ZFPPIPP v zvezi z razpolaganjem dolžnika v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, omogočajo odpravo posledic morebitnega razpolaganja dolžnika s premoženjem, ki bi pomenilo zmanjšanje stečajne mase ali oškodovanje upnikov; ne soglaša pa, da bi moralo sodišče prve stopnje (v tem konkretnem primeru) opraviti poseben test sorazmernosti med posledicami izdane začasne odredbe, ravnanjem dolžnika ter pravicami in obveznostmi, določenimi v ZFPPIPP. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je dolžnik v tem postopku vložil dva predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo in dodatno še predlog redne prisilne poravnave. Navedeno samo po sebi ne bi bilo sporno, če se s tem dolžnik ne bi poskušal izogniti odločanju o upnikovem predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Izogibanje stečajnemu postopku je sicer dolžnikova pravica, vendar je v tem primeru bilo ugotovljeno, da takšno ravnanje dolžnika, kakršnega se je poslužil v izogib postopku osebnega stečaja, pomeni zlorabo pravil ZFPPIPP in onemogočanje upnikov. Navedeno pomeni, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je prekomerno poseglo v dolžnikove pravice s tem, ko mu je poslovno sposobnost omejilo praktično v celoti, prav tako tudi ne, da ni opravilo testa sorazmernosti med posledicami izdane začasne odredbe in ravnanjem dolžnika. Tudi sicer sme sodišče za zavarovanje denarnih terjatev iz prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, pri čemer zakon v tretjem odstavku navedenega člena (zgolj) primeroma navaja načine, kako je to mogoče doseči. 7. Pritožbene navedbe so neutemeljene tudi v delu, v katerem pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do dolžnikovih navedb v ugovoru zoper upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja. Razlogi, s katerimi dolžnik nasprotuje začetku postopka osebnega stečaja, za odločanje o predlagani začasni odredbi ne morejo biti relevantni, saj pogoji za izdajo začasne odredbe niso identični pogojem za začetek postopka osebnega stečaja. Poleg tega dolžnik v ugovoru („pritožbi“ z dne 24.4.2015) zoper začasno odredbo ni niti navajal niti dokazoval, da naj bi bila pogodba o najemu bioplinske elektrarne, sklenjena med dolžnikom in družbo P. d. o. o. razdrta, prav tako tudi ne, da naj bi najemnik za najem plačeval 40.000,00 EUR, kot to navaja v pritožbi. Takega ugovora dolžnik ni podal kljub temu, da je že v sklepu o izdani začasni odredbi sodišče prve stopnje brezplačen najem opredelilo kot tisto ravnanje, ki je v škodo upnikom. V kolikor ne gre za brezplačen najem, kot to dolžnik trdi (šele) v pritožbi, potem bi bilo najmanj logično pričakovati, da bo zaključke sodišča prve stopnje izpodbijal z ugovorom zoper izdano začasno odredbo, pa tega ni storil. Nepojasnjene ostajajo tudi okoliščine zatrjevanega razdrtja pogodbe z družbo P. d. o. o. oziroma vprašanje dogovorjene pogodbene kazni za primer odstopa od pogodbe. Če je namreč od pogodbe odstopil dolžnik, in to neutemeljeno, potem se je zavezal najemniku plačati pogodbeno kazen v višini 100.000,00 EUR, kar prav tako lahko pomeni ravnanje v škodo upnikov. Dolžnik razen teoretiziranja v smislu, da takšno pogodbeno določilo ne pomeni subjektivne nevarnosti, v ugovoru ni podal nobenih konkretnih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti subjektivno nevarnost oziroma ravnanje, usmerjeno v zmanjševanje stečajne mase. Takšnim posplošenim navedbam sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, prav tako pa jih tudi ni bilo dolžno ne posebej preizkušati, ne posebej obrazlagati.

8. Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).