Jedro

Tožnik je bil pešec, toženec pa mopedist, zato toženec kot imetnik nevarne stvari odgovarja objektivno (173.člen ZOR) in se lahko razbremeni odgovornosti le ob pogojih iz 177.člena ZOR. Tožnikovo ravnanje je potrebno presojati po načelih krivdne odgovornosti (158.člen ZOR). Za ugotovitev (so)prispevka morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za nastanek vsake odškodninske obveznosti, to so odgovornost, protipravnost ravnanja, pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo posledico.

V ZTVCP ni najti določila, ki bi označeval ravnanje kot je bilo tožnikovo za protipravno. Gre za tožnikovo napačno reakcijo, ki pa nima elementa protipravnosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremni, da se glasi: "1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 248.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1992 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 18.453,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1992 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje."

II. V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine, in toženca obsodilo na plačilo 199.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Tožeča stranka pa je morala toženi stranki plačati 15.685,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožnik se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik je na naroku 20.2.1992 tožbo razširil tudi na toženčeve starše, katerih na naroku ni bilo. Bil je le toženčev odvetnik, ki je šele pozneje predložil pooblastilo za starša. Sodišče bi moralo dovoliti razširitev tožbe, saj za to ni potrebna privolitev toženca. Tožnik je tudi zahteval, da se podrejeno ta razširitev šteje za novo tožbo, ter da se postopka združita. O tem sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča. Razširjena tožba je sedaj zato brezpredmetna, saj pomeni že razsojeno stvar in je tožnik onemogočen v pravdi P 266/92. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče štelo, da je tožnik odgovoren 20%. Na cesti prvega reda je veliko ropota in zato tožniku ni mogoče očitati, da motorja ni slišal. Tožnik je starejša oseba. Tudi ni mogel predvideti, da bo toženec pripeljal s preveliko hitrostjo, po levi in brez luči. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkušalo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (386.člen ZPP) iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in ugotovilo, da te kršitve v pravdi ni bilo.

Tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni dopustilo razširitve tožbe na toženčeva starša, saj se toženec tej spremembi ne more upirati. Revidenta je potrebno najprej opozoriti, da ZPP pozna dve vrsti subjektivne spremembe tožbe: ko tožnik namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega (192.člen ZPP), in ko se tožencu pridruži (in je tožen poleg prvotnega toženca) novi toženec (196.člen ZPP). Pri obeh subjektivnih spremembah tožbe morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določata citirani določili. V danem primeru je tožeča stranka na naroku 20.2.1992 izjavila, da tožbo razširja na starša. Pooblaščenec tožene stranke je izjavil, da temu nasprotuje, in ker je pozneje predložil pooblastilo tudi za toženčeva starša (98.člen ZPP), je sodišče pravilno štelo njegovo izjavo kot izjavo pooblaščenca P. P. in G. P., in tudi pravilno odločilo, da se razširitev tožba ne dopusti. Za tako subjektivno spremembo tožbe, je potrebna privolitev tistega, ki naj bi v pravdo še vstopil (2.odstavek 196.člena ZPP). V zvezi s kršitvami določb ZPP tožnik še navaja, da se o tem problemu sodišče druge stopnje ni opredelilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je na te pritožbene navede sodišče druge stopnje odgovorilo (prim. zadnjo stran sodbe, l.št.74). Nerazumljive pa so revizijske navedbe, da je z zavrnitvijo razširitve tožbe nastal položaj v drugi pravdi (po revizijskih navedbah P 266/92), ko bi se toženčeva starša lahko sklicevala na že razsojeno stvar. Za identično zadevo gre lahko (če so izpolnjeni tudi drugi pogoji) samo v primeru, če poteka spor med istima strankama.

Pač pa je delno utemeljena revizija v tistem delu, ko napada odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnikov prispevek za nastalo prometno nesrečo 20%. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bil tožnik pešec, toženec pa mopedist, zato toženec kot imetnik nevarne stvari odgovarja objektivno (173.člen ZOR) in se lahko razbremeni odgovornosti le ob pogojih iz 177.člena ZOR. Tožnikovo ravnanje je potrebno presojati po načelih krivdne odgovornosti (158.člen ZOR). Za ugotovitev (so)prispevka morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za nastanek vsake odškodninske obveznosti, to so odgovornost, protipravnost ravnanja, pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo posledico. Obe sodišči sta glede tožnikovega ravnanja ugotovili, da je toženec zagledal tožnika, ko sta pešca bila nekje na drugi polovici prehoda za pešče oz. na levi strani cestišča gledano v toženčevi smeri vožnje; da bi tožnik s korakom naprej preprečil trčenje, kar je sicer storil njegov kolega. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v dejstvu, da tožnik ni reagiral tako kot njegov mlajši sodelavec, ki se je rešil s korakom naprej, ni najti elementa protipravnosti. Ravnanje pešcev v prometu je predpisano v Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa (glede na nezgodo je veljal zakon, objava Uradni list SFRJ št. 50/88, 80/89). V tem predpisu ni najti določila, ki bi označeval tako ravnanje kot je bilo tožnikovo za protipravno. Gre za tožnikovo napačno reakcijo, ki pa nima elementa protipravnosti. Nemogoče je od oškodovanca zahtevati, da bi tik pred zadetjem mopeda izbral tiso reakcijo, ki bi bila najbolj smotrna. Zato je bilo potrebno odločitev sodišče druge stopnje spremeniti (2.odstavek 395.člena ZPP) tako, da gre tožniku na prvi stopnji odmerjena odškodnina. Tožnik v reviziji izpodbija v celoti sodbo sodišča druge stopnje, vendar revizija glede višine odmerjene odškodnine nima razlogov in tudi revizijsko sodišče k uporabi določila 200.člena ZOR in v mejah preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (386.člen ZPP), nima pomislekov. Zato je v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je o pravdnih stroških odločilo na podlagi 1.odstavka 166.člena ZPP ob upoštevanju spremenjenega končnega uspeha strank v pravdi (2.odstavek 154.člena ZPP). Tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, zato je bilo potrebno spremeniti le odločitev o stroških na prvi stopnji. Tožeča stranka je glede odgovornosti tožene stranke uspela v celoti, glede višine odškodnine pa 34%. Pravdni stroški so nastali predvsem z ugotavljanjem višine tožnikove škode, zato je uspeh tožeče stranke oceniti na 50%. Stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje odmerilo na 86.320,00 SIT, od tega so stroški izvedeniškega mnenja bili priglašeni na 4.000,00 SIT. Stroški za izvedneca so bili potrebni ne glede na končni uspeh, zato jih je revizijsko sodišče tožniku priznalo v celoti. Polovica tožnikovih stroškov (41.160,00 SIT) in stroški izvedenca (4.000,00 SIT) znašajo skupaj 45.160,00 SIT. Toženčevi stroški so bili odmerjeni na 53.414,00 SIT in polovica znaša 26.706,50 SIT. Po pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.453,50 SIT. Ker je tožeča stranka zahtevala zakonite zamudne obresti, je bilo obresti potrebno priznati (glede na ohranjeno vrednost točke za odvetniše stroške iz časa odmere na prvi stopnji) od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.