Jedro

V skladu s 390. členom ZOR je potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh od mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe. Iz potrdila o pravnomočnosti omenjene kazenske sodbe, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je postala pravnomočna 15.12.1999. Tožba pa je bila vložena 6.3.2000, torej znotraj zakonsko določenega roka treh mesecev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbenemu zahtevku tožnika F. H. v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo nastalo z objavo članka v revijah X dne 13.10.1995 in Y dne 6.8.1996 razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu in v odločitvi o tožbenem zahtevku M. H., se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov, s katerima sta zahtevala, da jima toženca plačata denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo vsakemu v znesku 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Hkrati je odločilo, da je vsak od tožnikov dolžan povrniti tožencema po 242.045,80 SIT pravdnih stroškov.

Tožnika sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava, napačno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti skopi in v nasprotju s podatki spisa. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je novinar I. dobil osnovo za članek v pismu, ki ga je napisal M.P. - omenjeni novinar je povedal, da je vse podatke za sporni članek dobil od tožencev, kar sta toženca tudi priznala. Tudi stališče, da je obstajal javni interes za objavo člankov s takšno vsebino, je ne samo dopusten, ampak tudi ne odgovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Javni interes je lahko obstajal le glede informacije o nakupu zemljišča s strani občine. Vse ostale navedbe pa predstavljajo poseg v čast in dobro ime tožnikov in neresnične navedbe dejstva in zasebnega in družinskega življenja. V nadaljevanju povzemata razloge iz razveljavitvene odločbe pritožbenega sodišča in zaključujeta, da je napačna odločitev tudi v delu, ko šteje, da gre za zastaran zahtevek v delu, ki se nanaša na škodo, nastalo z objavo v reviji X z dne 13.10.1995 in v reviji Y dne 6.8.1996. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da se je zoper toženi stranki vodil kazenski postopek, ki je bil končan zaradi nastopa absolutnega zastaranja in da sta tožeči stranki takoj vložili tožbo. Prav tek kazenskega postopka je pretrgal in preprečil zastaranje.

Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je v delu, v katerem se izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku prvotožnika delno utemeljena, v delu, v katerem se izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku drugotožnice, pa ni utemeljena.

Tožnika sta v tožbah navedla, da jima je škoda nastala po vsaki objavi člankov v časopisih X , W in Y. Po določilu 1. odstavka 376. člena Zakona o obliacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je v skladu z določilom 1060. člena Obligacijskega zakonika potrebno uporabiti v tej zadevi, zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Glede na navedeno zakonsko določilo in ob ugotovitvi, da je bila objava članka v reviji X z naslovom "Mnenje vredno 27.000.000,00 tolarjev" dne 13.10.1995, objava članka v reviji Y pa 6.8.1996 in glede na to, da iz obeh navedenih člankov izhaja, da sta bila pobudnika za njuno objavo toženca, je sodišče prve stopnje štelo, da je utemeljen ugovor zastaranja, saj je do vložitve tožbe, ki je bila 6.3.2000 že potekel triletni zastaralni rok.

Prvotožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo, da je bilo zastaranje njegove terjatve pretrgano. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnikova terjatev zastarala ne glede na to, da je bil tožnik s kazensko sodbo z dne 30.11.1999, opr. št. K 96/98 napoten na pravdo, pri tem pa ne navede razlogov za takšen zaključek. Vendar pa je prav navedena okoliščina v obravnavanem primeru pravno relevantna in je vplivala na pretrganje zastaranja. V skladu s 390. členom ZOR je potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh od mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe. Iz potrdila o pravnomočnosti omenjene kazenske sodbe, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je postala pravnomočna 15.12.1999. Tožba pa je bila vložena 6.3.2000, torej znotraj zakonsko določenega roka treh mesecev. Sodišče prve stopnje a v razlogih izpodbijane sodbe nima dejanske ugotovitve, kdaj je tožnik postavil odškodninski zahtevek v kazenskem postopku, kar je vsekakor pomembno, saj bi bil lahko zahtevek v kazenskem postopku postavljen po preteku triletnega zastaralnega roka. V tem delu je izpodbijana sodba, zaradi neupoštevanja določila 390. člena ZOR, v dejanskem smislu pomanjkljiva, zato je bilo treba ugoditi pritožbi v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve pa ne izhaja, da naj bi tudi tožnica postavila odškodninski zahtevek v kazenskem postopku. Po drugi strani le okoliščina, da se je zoper obe toženi stranki vodil kazenski postopek, še ne pogojuje pretrganja zastaranja, kot v pritožbi napačno meni tožnica. V primeru zavrnilne sodbe se namreč ne šteje, daje bilo zastaranje pretrgano (2. odstavek 389. člena ZOR). Ker tožnica niti v svojih tožbenih trditvah niti v pritožbi ne navaja, da naj bi vložila zoper toženca v kazenskem postopku odškodninski zahtevek (to ne izhaja niti iz omenjene kazenske sodbe v prilogah te zadeve), na podlagi katerega bi lahko z vložitvijo odškodninske tožbe v treh mesecih od pravnomočnosti kazenske sodbe pretrgala zastaranje, je bilo treba pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja za škodo, ki je nastala s člankom objavljenim 10.10.1995 v revijah X z naslovom "Mnenje vredno 27.000,00 SIT", in člankom objavljenim v reviji Y dne 6.8.1996 z naslovom "Dvomljivo izvedensko mnenje psihiatra".

Prav tako je treba pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka obeh tožnikov v delu, ki se nanaša na plačilo škode, nastale z objavama člankov z naslovom "Kdo bo v Brežicah dobil 300.000,00 DEM", dne 24.11.1997 in članka oziroma pisma M. P. z naslovom "Brežiških 300.000,00 DEM skregalo družino", dne 26.1.1998. Ne glede na to, da ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje o obstoju javnega interesa za objavo navedenega članka in pisma, pa mu je potrebno pritrditi, da škoda, ki je bila povzročena z objavo omenjenega članka in pisma, ni bila povzročena z nedopustnim ravnanjem tožencev. Pismo, ki je bilo objavljeno v reviji W dne 26.1.1998, je namreč podpisal M. P., oče tožnice in toženke. V pismu pa j tudi navedel, da je bil on pobudnik za članek v isti reviji, ki je bil objavljen dne 24.11.1997. To je potrdil tudi novinar J. I., ko je bil zaslišan kot priča, ki je navedel, da sta bila sprva pobudnika toženca, pobudnik članka z dne 24.11.1997 pa je bil M. P., ki je kasneje napisal še omenjeno pismo in ga naslovil na uredništvo revije W. Ker torej škoda, nastala iz objave navedenih dveh člankov ni bila pogojevana z nedopustnostjo ravnanja obeh tožencev, tudi ni mogoče govoriti o nastanku njune odškodninske obveznosti za navedeno škodo. V tem delu je bilo zato treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V nadaljevanju postopka bo torej moralo sodišče ugotoviti, kdaj je tožnik postavil odškodninski zahtevek v kazenskem postopku, nato pa v primeru zaključka, da tožnikov odškodninski zahtevek za povzročeno škodo ni zastaral, presoditi odškodninsko odgovornost tožencev za škodo, ki naj bi jo pogojevala objava člankov dne 13.10.1995 in 6.8.1996. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice je zajeta v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe, odločitev o pritožbenih stroških tožnika pa se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo niso potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP, zato sta jih toženca dolžna sama kriti.