Jedro

Samovoljna postavitev znaka, ki omejuje vožnjo z vozili do 3,5 t skupne teže, pomeni neutemeljeno motenje pravice stvarne služnosti. Slednja je ustanovljena v korist gospodujočega zemljišča in zato lahko uporabljajo služeče zemljišče vsi tisti, ki izvršujejo vsebino služnosti v skladu z njenim namenom. Ker se od ljudi ne samo pričakuje ampak celo zahteva, da pravila spoštujejo, bi ravnanje v nasprotju s postavljenim znakom (ki ima naravo upravne odločbe), četudi gre za samovoljno postavitev, pomenilo kršitev, zato je povsem razumen zaključek, da bi znak takšne osebe upoštevale, s tem pa bi bila stvarna služnost omejena in poseženo v načelo koristi. Tudi postavitev zapornice, ki sta jo toženca „nekajkrat zaklenila“ pomeni neutemeljeno motenje stvarne služnosti hoje in vožnje, ki je bila izvrševana skladno in upoštevaje načelo „civiliter uti“. Že postavitev zapornice pomeni omejevanje pri izvrševanju vsebine stvarne služnosti, kadar pa je ta zapornica zaklenjena, pa ne more biti nobenega dvoma, da je izvrševanje služnosti onemogočeno.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tč. I. izreka, za besedilom:“....ter trikotnik iz železnih profilov“ doda besedilo:“ in odstraniti kovinsko zapornico...“.

II. V presežku se pritožba tožnice, pritožba tožencev pa v celoti zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.

III. Toženca sta dolžna po enakih delih plačati tožnici vsak 97,50 € stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje po obstoječi poti na parc. št. A k.o. X, ustanovljeno v korist vsakokratnega lastnika parc. št. B, C in D, vse k.o. X, ki je v lasti tožnice, še posebej pa sta dolžni opustiti postavljanje ovir na obstoječo pot in odstraniti prometni znak (z omejitvijo vožnje na vozila do 3,5 ton) ter trikotnik iz železnih profilov, kar vse je postavljeno na služnostni poti, potekajoči po parc. št. A k.o. X, v roku 15. dni od prejema te sodbe (točka I. izreka). V presežku, to je v delu, v katerem tožnica zahteva odstranitev kovinske zapornice, ki zapira dovod na služnostno pot, ki poteka po parc. št. A k.o. X ter glede zahtevka, ki glasi: „2. Za primer, da toženca ne bosta tako ravnala, se pooblasti tožnico, da na stroške tožencev zaupa nekomu drugemu, da odstrani kovinsko zapornico, prometni znak in trikotnik iz železnih profilov in zagotovi prevoznost poti, ki poteka po parc. št. A k.o. X“, se tožbeni zahtevek zavrne (točka II. izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, ki glasi: „Služnostna pravica ustanovljena po razdružilni pogodbi z dne 5. 11. 1997 se za potrebe gospodujočega zemljišča po obstoječi poti na parc. št. A, k.o. X, ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika parc. št. B, C in D, vse k.o. X, ki je v lasti Š.Š, utesni tako, da je po služečem zemljišču parc. št. A k.o. X, ki je v lasti S.T. in M.K., dopustna hoja in vožnja z vozili, katera skupaj s tovorom ne presegajo 3,5t“ (točka III. izreka). Toženca sta dolžna v roku 15. dni tožnici nerazdelno povrniti 153,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka). Zoper takšno odločitev so se pravočasno, po pooblaščencih, pritožile vse pravdne stranke.

2. Tožnica je vložila pritožbo, v kateri izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka po odstranitvi kovinske zapornice ter glede odločitve o pravdnih stroških. Pritožba je vložena iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarja, da je tožnica na podlagi razdružilne pogodbe, sklenjene s T.J. dne 5. 11. 1997, postala lastnica nepremičnin parc. št. B, C in D, k.o. X. V tej pogodbi sta se stranki dogovorili tudi za služnostno pravico hoje in vožnje brez omejitev po že obstoječi poti na parc. št. A, k.o. X, ki je sedaj v lasti tožencev. Pritožba ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, zapisane v točki 16. obrazložitve, v zvezi z ugotovljeno razdaljo od uvoza regionalne ceste Maribor - Slovenska Bistrica do zapornice, ki je 14,7 metra, sodišče pa bi moralo upoštevati razdaljo - odmik od asfaltiranega cestišča, ne pa od mejnega kamna, ta razdalja pa je le 9 metrov. Glede na dejstvo, da bo zgrajen pločnik med asfaltiranim cestiščem in zemljiščem v lasti tožencev, je zagotovo odveč dodajati, da vozila s priklopi na pločniku ne morejo ustavljati oziroma stati. Sodišče ni upoštevalo, da dvig zapornice, kljub ugotovitvi, da se z lahkoto dvigne, pomeni za tožnico, ki je stara 71 let, z zdravstvenimi težavami, obremenitev in breme, saj mora pred zapornico avtomobil ustaviti, iz avtomobila izstopiti, zapornico dvigniti in šele nato nadaljevati z vožnjo. Sodišče tudi ugotavlja, da je bila zapornica od postavitve, pa do sedaj, zaklenjena le nekajkrat. Tožnica izpostavlja, da namestitev zapornice oziroma njen obstoj pomeni, da lahko toženca zapornico kadarkoli zakleneta, iz razloga šikaniranja tožnice, kot sta to počela do sedaj. Sodišče se je na ogledu tudi lahko prepričalo, da je hči tožnice hodila z dvema berglama. Upoštevati je tudi potrebno, da je služeča stvar nepremičnina, po kateri poteka služnostna pot v naravi, samo in izključno cesta. Tako ni nobenega dvoma, da je cesta lahko namenjena samo vožnjam, tako kot je bilo v pogodbi dogovorjeno, vseh vozil, brez omejitve. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe so v nasprotju s tem, kar se navaja v zapisnikih o izvedbi dokazov ter samimi listinami (točka 15. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Posledično je sodišče tudi napačno odločilo o stroških postopka, zlasti ni imelo podlage, da bi po prosti presoji odločalo, da je uspeh tožnice v predmetnem pravdnem postopku 50%. Neutemeljena je razlaga sodišča o t.i. povprečnem uspehu, ki ga sodišče ocenjuje na 75% v korist tožnice. Odločitve tudi ni mogoče preizkusiti, ker je sodišče ne obrazloži. Sodišče tudi ni uporabilo 154. člena ZPP in tudi ni mogoče ugotoviti po kakšni metodi, za odločitev glede pravdnih stroškov, je sodišče odločilo. Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Toženca sta vložila pritožbo zoper sodbo v točkah I., III. in IV. izreka in uveljavljata pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zagrešitev bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba poudarja, da je pogodbeni dogovor o vožnjah brez omejitev potrebno razumeti kot pogodbeno soglasje o vožnjah na običajen način, predvsem glede frekvence voženj po služnostni trasi. Zato je brezpredmetno, kaj so imele stranke in njihovi pravni nasledniki v mislih pri sklepanju sporne pogodbe. Pritožba poudarja, da nobena t.i. ovira z ničemer ne posega v normalno uporabo služnostne trase, saj sta toženca pojasnila, da sta želela zgolj preprečiti nepotrebno vznemirjanje njune lastninske pravice z vožnjami oseb, ki niso služnostni upravičenci ob povsem neprimernem času, kakor tudi zavarovanje poškodovanega jaška, ki je nujno potreben za nemoteno uporabo nepremičnine tožencev. Toženca ne razumeta, na kak način prometni znak moti tožnico pri normalni uporabi služnostne trase, v zvezi s poškodovanjem jaška pa, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil poškodovan zaradi voženj v korist tožnice, s stroji, povsem neprimernimi, glede na strukturo služnostne trase. V zvezi z razlogi sodišča prve stopnje, da je pritegnitev izvedenca gradbene stroke odveč, toženca poudarjata, da je samo na ta način možno ugotoviti, pod kakimi obremenitvami je možno uporabljati sporno traso. Izvedeniško mnenje izvedenke geološke stroke je v predmetni zadevi neuporabno, saj ne razpolaga z znanji, ki bi lahko pojasnili pritisk oziroma sile vozil, za katere toženca zatrjujeta, da njihova uporaba posega v njuno lastninsko pravico. Zaradi navedenega je sodišče zagrešilo zatrjevane kršitve postopka, zaradi nepritegnitve izvedenca gradbene stroke pa je dejansko stanje ostalo neraziskano oziroma nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno. Toženca navajata, da je ob sporni služnostni poti zgrajen stanovanjski objekt iz leta 1973, zaradi minimalne oddaljenosti od objekta 0,6 metra, kjer poteka služnostna pot, ima prometna obremenitev vpliv na kletni del konstrukcije objekta, in sicer na betonsko opeko ter zidano opeko. Objekt tudi ni zgrajen na vplive prometne obremenitve z vozili. Pritožba tudi poudarja, da gre skladna sodna praksa v smeri, da izvedenci sicer lahko podajo svoje mnenje pisno, da pa je strankam vsekakor potrebno omogočiti, da jim postavijo vprašanja na ustni obravnavi in da zato toženca tudi zahtevata zaslišanje izvedenke. Toženca predlagata, da se grajani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožencev navaja razloge, zaradi katerih meni, da je pritožba tožencev neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, neutemeljena pa je pritožba tožencev.

6. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bo v uvodnem delu obrazložitve najprej odgovorilo na pritožbene razloge obeh pritožb, ki se nanašajo bodisi na dejanske ali pravne zaključke sodišče prve stopnje v zvezi z razlago pogodbenega določila o nastanku stvarne služnosti iz razdružilne pogodbe, sklenjene dne 5.11.1997 med tožnico in T.J.. Besedilo v pogodbi dogovorjene (in vpisane v zemljiško knjigo) služnosti se, v spornem delu glasi:“......služnostno pravico hoje in vožnje brez omejitev po celotni že obstoječi poti na par.št. A, k.o. X....“. V sodni praksi rednih sodišč se je v zvezi z razmejevanjem dejanskih in pravnih vprašanj v primerih, ko gre za pogodbe, izoblikoval razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). V obravnavanem primeru je pogodbeno določilo sicer jasno, kajti besedna zveza „brez omejitev“ ne dopušča razlage, da je omejevanje izvrševanja pravice služnosti dopustno (prvi odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika-OZ). Ker pa je to določilo zaradi zatrjevanj in dokazovanj tožencev postalo sporno (sicer samo v delu, ki se nanaša na vožnje), je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje z izvedbo dokazov in sicer zaslišanjem strank ter priče J. (drugi odst. 82. čl. OZ). Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje obsežnim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je bila ugotovljena najprej vsebina pogodbenega določila (s pomočjo elementov razlagalnega dejanskega stanu - ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov - in subsumpcije teh ugotovljenih dejstev pod določilo drugega odst. 82. čl. OZ(1)), nato pa, na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov tudi v delu, s katerimi so se dokazovala tudi druga odločilna dejstva, sprejelo materialnopraven zaključek, da pogodbeni stranki nista imeli namena dogovorjene služnosti hoje in vožnje omejevati na točno določene tipe ali težo vozil ali kakršnihkoli drugih lastnosti, in zato tožbeni zahtevek tožencev v celoti zavrnilo, tožbenemu zahtevku tožnice pa delno ugodilo (tč. 10. obrazložitve). V tem delu sodišče druge stopnje še posebej izpostavlja dokazno oceno razdružilne pogodbe, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta pogodbenici:“...že ob sklepanju razdružilne pogodbe vedeli, da bo tožnica na nepremičninah, katerih izključna lastnica je postala, izvajala tudi gradbena dela....“ ter, da sta bili ob sklepanju pogodbe še posebej skrbni, saj:“....sta pogodbeni stranki prav vprašanje medsebojnih služnosti, ki so bile s to pogodbo urejene, dokaj natančno urediti ter služnosti tudi natančno opredelili (dogovorjen je namreč tudi način vzdrževanja služnostne poti, roki za izvedbo del glede kanalizacije, ki jo je na zemljišču tožnice zgradila J., služnost za potrebe obračanja vozil te ureditev koriščenja dvorišča za potrebe vožnje), kar kaže, da sta bili na to pozorni, zato bi po prepričanju sodišča, če bi želeli služnost kakorkoli omejevati, še zlasti pa na način, kot to skušata prikazati toženca, to v pogodbo tudi izrecno zapisali.“ (citirano iz 10. strani obrazložitve).

8. V pritožbenem postopku niso sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede ravnanja tožencev, ki jih je tožnica določno opredelila v tožbenem zahtevku. Materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti za njen tožbeni zahtevek, pa je določilo 212. čl. SPZ(2). Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da tako postavljanje prometnega znaka, kot tudi nameščanje železnih palic na služnostno pot, ustreza pravnemu standardu „neutemeljenega motenja pri izvrševanju služnosti“. Pritožba tožencev ne graja nobene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, materialnopravni zaključek pa graja s pavšalno navedbo, da toženca:“....ne razumeta, na kak način prometni znak moti tožnico....“; v zvezi z jaškom (železne palice bi naj bile nameščene zaradi zaščite jaška) pa poudarjata, da je bil poškodovan zaradi voženj v korist tožnice. Sodišče prve stopnje je obsežno in prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da postavitev znaka in železnih palic predstavlja neutemeljeno motenje izvrševanja stvarne služnosti (tč. 14. obrazložitve). Poškodovanje jaška in v zvezi s tem zatrjevane nastale škode je predmet posebne odškodninske pravde, zato se razlogi ne dejanske in še manj pravne narave, ki sodijo v področje odškodninskega prava, v tej pravdi ne morejo uporabljati kot ugovorni razlog. Da je namestitev železnih palic ob jašku pomenila fizično oviro, ki je „bistveno zožila služnostno pot“, je bilo pravilno ugotovljeno, zato tudi ni dvoma, da je ugoditev tožbi v tem delu povsem upravičena.

9. Kar se tiče postavitve znaka, je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev tako z nesporno ugotovitvijo, da je služnostna cesta edini dostop do nepremičnine tožnice (nesporno v postopku je tudi, da služnostna cesta vodi le do nepremičnine tožnice in se tam konča), kot bistveno pa poudarilo, da to cesto uporabljajo tudi druge osebe:“...ki želijo oz. morajo iz kakršnegakoli razloga priti do njenih nepremičnin.......“, postavljeni znak pa:“...vzbudi prepričanje, da je uporaba poti omejena in jih od uporabe odvrne.“. V zvezi s takšnim načinom motenja izvrševanja služnosti, je sodišče druge stopnje preverilo tudi stališča sodne prakse, in pri tem našlo primer, kjer postavitev znaka ni bila ocenjena kot motenje služnosti vožnje, vendar je pri takšnih primerjavah potrebno pozorno preveriti ali so tudi dejanske okoliščine primerljive(3). Pravilnost stališča sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru izhaja že iz osnovnih značilnosti stvarne služnosti. Takšna služnost se ustanovi v korist gospodujočega zemljišča in:“...se razteza na vse, ki uporabljajo gospodujoče zemljišče....“(4). Temeljno načelo, ki ga je zato potrebno upoštevati tudi pri varstvu stvarne služnosti, je torej načelo koristi; ker je stvarna služnost namenjena uporabi služečega zemljišča zaradi koristi gospodujočega zemljišča, njen upravičenec ni določen; to ne pomeni, da obstaja pravica brez upravičenca, temveč to, da je ta opredeljen neosebno, kot „vsakokratni lastnik gospodujočega zemljišča“; takšna opredelitev pa nikakor ne zožuje kroga tistih, ki so upravičeni uporabljati služnostno pot, saj jo lahko uporablja vsakdo, ki s tem opravlja ravnanja, ki so v korist gospodujočega zemljišča. V vseh tistih primerih, ko bi takšne osebe, ki jih sodišče prve stopnje pravilno umesti v krog tistih:“ki jim stvarnopravna razmerja v zvezi s predmetno potjo in pogoji, pod katerimi je slednjo dopustno uporabljati, niso poznani“ (stran 13. obrazložitve) izvrševale služnostno pravico vožnje, ki bi bila v korist gospodujočega zemljišča, bi postavljeni znak preprečeval izvrševanje služnosti in to v nasprotju z dogovorjeno in ustanovljeno pravico stvarne služnosti vožnje, ki je „brez omejitev“. Od ljudi se namreč pričakuje in celo zahteva, da pravila spoštujejo, ne pa kršijo; ravnanje v nasprotju s postavljenim znakom (ki ima naravo upravne odločbe), pa bi pomenilo kršitev, zato je povsem razumen zaključek, da bi znak takšne osebe upoštevale, s tem pa bi bila stvarna služnost omejena in poseženo v načelo koristi.

10. Toženca se v postopku v zvezi z omejevanje stvarne služnosti vožnje, ki sta ga skušala doseči tudi s postavitvijo prometnega znaka, nista branila le z ugovorom, temveč sta vložila nasprotno tožbo in s tožbenim zahtevkom zahtevala utesnitev stvarne služnosti vožnje (sicer tudi hoje, kar pa je seveda nesmisel) na težo, ki ne presega 3,5 tone. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejansko stanje subsumiralo pod določbo 222. čl. SPZ(5). Pritožba tožencev uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri tem pa določno ne pove, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Iz pritožbe izhaja, da jo povezuje s tistim delom dokaznega postopka, ki se nanaša na izvedence. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke zavrnilo in o tem razloge (prvič) pojasnilo v obrazložitvi sodbe (tč. 5. obrazložitve). Ker je sodišče ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga, ni podana kršitev iz 8. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč trditve tožencev, da bi naj sprememba samega terena zaradi dviga podtalnice, vplivala na služnostno pot tako, da je sedaj bolj vlažna, mehka in zato neprimerna za vožnjo s težjimi vozili, ugotavljalo z izvedenko geološke stroke. Pritožbene navedbe, da gre za neprimeren dokaz (z očitki, da izvedenka ne razpolaga z znanji, ki bi lahko pojasnili pritiske oz. sile vozil) so samo šibek argument, s katerim toženca želita doseči spremembo zanju neugodne odločitve. Povsem pravilna je dokazna ocena tega dokaza, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in nobenega dvoma ni, da je bila trditev tožencev v celoti ovržena. Ker se geološka sestava tal od ustanovitve služnosti naprej ni spremenila, je povsem pravilna tudi zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem gradbene stroke, saj je povsem nepomembno, kakšne pritiske ustvarja vožnja s težjimi vozili. Če pri tem nastaja kakšna škoda, pa je za predmetno pravdno zadevo povsem nepomembno, ker se v njej o odpravi škodnih posledic sploh ne odloča. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je izvedenka podala izvid in mnenje pisno, ob tem, da pritožba v ničemer ne konkretizira navedb, da je tožencema zaradi ugotavljanja dejstev v pisni obliki bilo onemogočeno izvajanje upravičenj, ki jih pravica do izjave daje strankam v dokaznem postopku. Smiselno uveljavljena bistvena kršitev določbe prvega odst. 253. čl. ZPP bi zahtevala konkretno navajanje okoliščin, ki bi omogočale sodišču druge stopnje presojo, ali bi lahko zatrjevana kršitev vplivala na „zakonitost in pravilnost sodbe“, kar je v celoti izostalo (prvi odst. 339 čl. ZPP). Del pritožbenih navedb je moč razumeti tako, da z njimi toženca grajata tako odločitev sodišča prve stopnje, ki je glede postavitve znaka ugotovilo utemeljenost motenja, kot tudi zavrnitev njunega tožbenega zahtevka, s katerim zahtevata omejitev uporabe služečega zemljišča na skupno težo do 3,5 tone. Deloma je sodišče druge stopnje v dosedanji obrazložitvi te sodbe, že odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje in uporabo materialnega prava. K temu še dodaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (in kar pritožba ne graja), da so se prevozi s težjimi vozili opravljali le za potrebe gradnje in da so zato omejeni le na ta čas in, da se zato ne izvajajo vsakodnevno; da je bila gradnja predvidena že v času ustanavljanja služnostne pravice; da je uporaba težjih vozil za določena opravila nujna in povsem običajna (prevoz betona s „hruško“) (stran 18. obrazložitve). K temu je potrebno še dodati, da toženca niti nista navajala pogostosti takšnih voženj, časovno sta opredelila le njihovo izvajanje (jeseni 2010 in spomladi 2011); da pa so bile takšne vožnje s težjimi vozili redke, izhaja že iz njunih navedb, v katerih sta te vožnje povezovala le z gradnjo. Ker se torej okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena, niso spremenile (kaj šele „bistveno“) o tem, da bi služnost postala nekoristna, pa sploh ne more biti dvoma, saj je ostala pritožbeno neprerekana (tudi zato, ker je bila nesporna) ugotovitev, da je pravica stvarne služnosti ustanovljena na služečem zemljišču, ki v naravi predstavlja cesto in pomeni edini dostop do nepremičnine tožnice, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v celoti pravilna.

11. Pritrjuje pa sodišče druge stopnje pritožbi tožnice v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen tožbeni zahtevek glede odstranitve kovinske zapornice. V tem delu je v pritožbenem postopku sporna samo pravilna uporaba materialnega prava. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da določba prvega odst. 212. čl. SPZ vsebuje zakonski dejanski stan, torej materialnopravne predpostavke. Zakonodajalec je vsebino primarne prepovedi zapisal z besedno zvezo „neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti“, zato je potrebno ugotovljeno dejansko stanje podrediti temu pravilu, ki pa prav tako potrebuje razlago oz. vsebinsko opredelitev. Sodišče druge stopnje to poudarja zaradi določbe drugega odst. 212. čl. SPZ, ki napotuje na smiselno uporabo prvega odst. 99. čl. SPZ „za tožbo iz prejšnjega odstavka“. To pravilo torej ne posega v materialnopravne predpostavke, ki so izhodišče presoje ali je motenje podano ali ne in če je, ali je neutemeljeno. V literaturi in tudi sodni praksi se namreč nekritično mešajo oz. enačijo te materialnopravne predpostavke s tistimi, ki jih vsebuje 99. čl. SPZ(6) in ki so prav tako le materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe.

12. Toženca sta svoje ravnanje, torej postavitev zapornice na služnostno pot, opravičevala z navedbo:“....da bi zavarovala svojo lastnino pred nepovabljenimi obiskovalci, saj je služnostna pot tik pred njunim dvoriščem oz. vhodom v stanovanjsko hišo.“(citirano iz tč. 3. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da postavljena zapornica ni zaklenjena, čeprav:“...je toženec nekajkrat sicer zaklenil zapornico....“ vendar je:“...po oceni sodišča....šlo za izjemne primere, ki so bili posledica prepirov med pravdnimi strankami, ne pa, da bi toženca redno zaklepala ali da to nameravata početi v prihodnje.....zapornico zaklenil le ob priliki, ko je na ta način skušal preprečiti vožnjo tovornjakom....“ (citirano iz tč. 16 obrazložitve). Ob tem je navedlo še, da se zapornica lahko z lahkoto dvigne ter da zatrjevane zdravstvene težave tožnice, zaradi katerih bi naj dvigovanje zapornice ne predstavljalo:“...takšne obremenitve, da bi bil zahtevek za njeno odstranitev upravičen.“, niso takšne narave, da tožnica ne bi bila sposobna izstopiti iz vozila. Odločitev je, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, utemeljijo s sklicevanjem na načelo utesnjevanja služnosti ter razlago:“To je lahko le takšno poseganje, ki služnostnega upravičenca znatneje ovira pri izvrševanju njegove stvarne pravice, kar pomeni, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje služnosti v obsegu, kot jo služnostni upravičenec ima.“ (citirano iz tč. 16. obrazložitve).

13. Tako v starejši in novejši sodni praksi so primeri, ki dopuščajo določena ravnanja, s katerimi se posega v stvarno služnost; merilo presoje pri tem je:“Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice.“(7); kot primer, ki ne pomeni bistvenega vpliva, se navaja, da če lastnik na pot postavi vrata ali ključavnico, služnostnemu upravičencu pa ne preprečuje nadaljnjega izvrševanja, ne gre za vznemirjanje(8).

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dejanske ugotovitve v obravnavanem primeru, narekujejo drugačno materialnopravno presojo in s tem tudi drugačen izrek pravne posledice. Služnostna pot je bila in je v naravi vedno cesta in poteka mimo dvorišča in vhoda v hišo tožencev, zato tudi lastninska pravica tožencev na tej nepremičnini (cesti) ostaja enako omejena, kot je bila v trenutku, ko sta jo kupila; kot služnostni upravičenci jo uporabljajo samo upravičene osebe, in ne „nepovabljeni obiskovalci“; obseg, vsebina in čas stvarne služnosti hoje in vožnje je opredeljen „brez omejitev“; tiste oblike voženj, ki tako zelo motijo toženca, so bile redke, vezane zgolj na dostavo gradbenega materiala, potrebnega za gradnjo ali adaptacijo hiše, kar je bilo upoštevano že pri ustanavljanju služnosti; slednja je bila torej izvrševana skladno in upoštevaje načelo „civiliter uti“; toženca pa sta v izvrševanje stvarne služnost posegla tako, da sta postavila zapornico, ki sta jo „nekajkrat zaklenila“. Že postavitev zapornice pomeni omejevanje pri izvrševanju vsebine stvarne služnosti, kadar pa je ta zapornica zaklenjena, pa ne more biti nobenega dvoma, da je izvrševanje služnosti onemogočeno. Sodišče v postopkih odloča na podlagi uporabe ustreznega dokaznega standarda, s katerim presoja (ne)dokazanost trditev o odločilnih dejstvih; če so v to dokazno oceno vključena tudi dejstva, ki lahko ali pa ne, nastanejo v bodočnosti, mora temu ustrezno biti prilagojen tudi dokazni standard. Sodišče je oceno, da v bodoče toženca teh dejanj ne bosta ponovila, sprejela na podlagi ugotovitve, da je šlo pri nekajkratnem zapiranju za izjeme primere:“...ki so bili posledica prepirov med pravdnima strankama, ne pa, da bi toženca zapornico redno zaklepala ali da to nameravata početi v prihodnje...“ (tč. 16. obrazložitve). Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, oblikovanje takšnega dokaznega zaključka o bodočem ravnanju tožencev, ne dosega ravni objektivne in razumne prepričljivosti. Nasprotno, glede na število sodnih postopkov, ki tečejo med pravdnimi strankami je popolnoma jasen zaključek, da se odnosi med njima le zaostrujejo; odločitev, da naj zapornica ostane, pa je dobesedno gojišče novih sporov, saj ni nobene opore za sklepanje, da toženca zapornice ne bosta izkoriščala za nadaljnja neutemeljena motenja. Kot je bilo pojasnjeno, za postavitev zapornice ni bilo nobenih utemeljenih razlogov, z njeno odstranitvijo pa bo odpravljen tudi možen vzrok novih posegov v pravico stvarne služnosti.

15. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi tožnice in je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je obsodilni del izreka razširilo tudi na odstranitev kovinske zapornice. Pritožba tožnice je bila omejena le na grajo zavrnilnega dela v tem obsegu, zato sodišče druge stopnje ni odločalo o zavrnilnem delu preostalega dela zahtevka. Če bi, pa bi razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo. Sodišče druge stopnje ni prezrlo, da je tožnica uveljavljala tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar slednje niso podane, sodba sodišča prve stopnje ima vse potrebne sestavine, ki omogočajo njen preizkus. Sodišču druge stopnje tudi ni potrebno presojati navedb pritožb, ki niso odločilnega pomena (prvi odst. 360. čl. ZPP). Ker v pritožbenem postopku ni bilo sporno dejansko stanje, je odločitev o spremembi lahko sodišče druge stopnje sprejelo na seji senata (peta alineja 358. čl. ZPP). Pritožba tožencev je bila v celoti zavrnjena in potrjen izrek odločitve sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

16.Tožnica se pritožuje tudi zoper stroškovni izrek sodišča prve stopnje, katerega osnova je porazdelitev uspeha tožnice napram tožencema v razmerju 75% - 25%. Čeprav je tožnica v pritožbenem postopku uspela, pa to ne vpliva na izrek o pravdnih stroških. Tožnica pozablja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo drugi odstavek njenega tožbenega zahtevka, torej tožnica v nobenem primeru ne more doseči odločitve o povrnitvi vseh njenih pravdnih stroškov. Tudi merila, ki jih ZPP določa pri odločanju o povrnitvi stroškov, so dovolj prožna(9), da omogočajo tudi takšen način izračuna pravdnih stroškov, kot ga je izbralo sodišče prve stopnje. Da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in da ni obrazložena, pa je zares povsem in očitno neutemeljena pritožbena graja; obrazložitev stroškovne odločitve je namreč lahko za vzor temeljitega in premišljenega odločanja in njena miselna rekonstrukcija in razumevanje, ne zahteva nobenih posebnih naporov, kaj šele uporabe razlagalnih orodij. Sodišče druge stopnje zato pritožbo tožnice v tem delu zavrača in potrjuje stroškovni del odločbe (2. tč. 365. čl. ZPP).

17. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela v celoti. V pritožbi predlaga, da se ji povrnejo tudi stroški postopka, ki pa jih, razen plačane sodne takse, ni priglasila. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da njeni priglašeni in priznani stroški pritožbenega postopka znašajo 195,00 €, brezobrestno, ker tudi zamudne obresti niso bile zahtevane. Stroškov tudi ni priglasila v zvezi z odgovorom na pritožbo tožencev. Toženca sta dolžna te stroške povrniti v enakih delih (prvi odst. 161. čl. ZPP). Slednja s svojo pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 163. in 165. čl. ZPP) .

Op. št. (1) : Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 333,334. Op. št. (2) : (1) Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. (2) Za tožbo iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja prvi odstavek 99. člena tega zakona.

Op. št. (3) : VSK sodba Cp 950/2013 z dne 7.4.2014; iz dejanskega stanja izhaja, da je služnostna pot potekala po dvorišču služečega zemljišča; da so dostop do gospodujočega zemljišča omejevala vrata, vsled česar so služnostni upravičenci zaustavljali in tudi parkirali vozila na dvorišču služečega zemljišča; tudi vsebina postavljenega znaka je bila drugačna kot v obravnavanem primeru.

Op. št. (4) : Juhart M., SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 872. Op. št. (5) : Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

Op. št. (6) : Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.“; podčrtan je tisti del pravila, ki je materialnopravne narave, poudarjeni pa pojmi, ki niso enaki pojmom iz prvega odst. 212. čl. SPZ.

Op. št. (7) : Juhart, str. 878. Op. št. (8) : Prav tam; citira se primer iz leta 1963 in 1992; glej op. 1 in 3.; v novejši sodni praksi je bila kot „neznatna sprememba dejanskega stanja“ ocenjena postavitev lesene ograje s snemljivimi vrati na služnostno pot; pomembno pa je tudi, da Vrhovno sodišče ni smelo upoštevati prepoznih trditev tožnika pred sodiščem prve stopnje, glede teže vrat in vpliva na možnost njihovega snemanja; sklep II Ips 669/2007 z dne 1.10.2009. Op. št. (9) : Drugi odst. 154. čl. ZPP: „Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.“.