Jedro

Ker je dvostopenjsko sodno varstvo po četrtem odstavku ZMZ-1 ugodnejše tako od enostopenjskega pravnega varstva, predvidenega v pravu EU, kot tudi od splošne slovenske ureditve iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso SEU sistemsko zgrešeno, kajti njun namen zanesljivo ni, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah EU na tisto, kar je zahtevano v pravnem redu EU kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice.

Tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema. Vendar, ker bo tožnica v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnica, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 688/2023-15 z dne 15. 5. 2023 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-5793/2022/6 (1221-02) z dne 4. 4. 2023 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. S sklepom z dne 4. 4. 2023 je toženka zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru toliko dvomov glede tožničinega dostopa do azilnega postopka v Republiki Hrvaški, da bi morala toženka pridobiti individualizirano in konkretizirano potrdilo, da bo imela tožnica v primeru predaje Republiki Hrvaški učinkovit dostop do azilnega postopka. Navaja, da je Hrvaška pristala, da bo sprejela tožnico na podlagi člena 20(5) Dublinske uredbe, kar pomeni, da Hrvaška šteje, da je tožnica tam umaknila prošnjo za mednarodno zaščito, to pa se ne ujema s stališčem toženke, da bo tožnica ob predaji na Hrvaško tam vključena v postopek mednarodne zaščite. Toženka tudi ni raziskala dejanskega stanja v zvezi z odločbo o prostovoljni vrnitvi, ki naj bi bila izdana tožnici. Po presoji sodišča prve stopnje dejstvo, da je bila tožnici izdana odločba o prostovoljni vrnitvi, ne da bi ob tem imela tolmača, da bi razumela, kaj podpisuje, dodatno kaže na velike nenavadnosti v postopku na Hrvaškem. Na velike dvome z vidika učinkovitega dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem po presoji sodišča prve stopnje kaže tudi dejstvo, da so tožnico policisti ob priložnosti njenega tretjega vstopa pospremili do železniške postaje in ji rekli naj gre v Zagreb, ne da bi ji v njenem jeziku pojasnili zakaj tja, ter da se mora naslednji dan zglasiti v centru za prosilce za azil, kar kaže, da je bil cilj postopka na Hrvaškem pridobiti odločbo o prostovoljni vrnitvi ter okoliščino za ugotovitev umika prošnje. Sodišče prve stopnje v tej zvezi izpostavlja še, da poročila, ki jih je predložila tožnica, kažejo na določene resne pomanjkljivosti na Hrvaškem na področju dostopa tujcev do azilnega postopka in da je stroga ločnica med t. i. azilnim in policijskim postopkom, ki jo je pri svoji odločitvi uporabila toženka, napačna.

3. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je toženka napačno uporabila tudi materialno pravo iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ker naj bi izhajala iz napačnega stališča, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah Evropske Unije izpodbijejo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, ne pa tudi v vseh drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

4. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku izpodbijane sodbe zapisalo, da pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, pri čemer se je sklicevalo na prvi in četrti odstavek 27. člena Uredbe Dublin III in sodbo SEU v zadevi C-556/21.2 V tej zvezi je obširno navedlo, da bi bilo že na podlagi stališč SEU, da je varstvo, zagotovljeno s prvim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc (iz zadeve C-556/21) in da načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (iz zadeve C-69/10),3 mogoče sklepati, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper odločbe sodišč prve stopnje. Prvi odstavek 27. člena Uredbe Dublin III namreč pravico do pravnega sredstva izrecno daje samo prosilcu oziroma drugemu tujcu, ne pa tudi pristojnemu organu. Ureditev, po kateri bi bila pravica do pritožbe v primerih, kot je obravnavani, ko je tožbi zoper odločitev o predaji ugodeno, zagotovljena tudi državnemu organu, je manj ugodna od slovenske nacionalne ureditve v primerljivih postopkih odločanja po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), kjer bi bila pravica do pritožbe državnega organa omejena s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1. Ker bi to pomenilo kršitev načela enakovrednosti, četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se nanaša tudi na toženko.

5. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi njen sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Meni, da je pravni pouk napačen in da je pritožba v konkretnem primeru dovoljena na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1. Po sodbi SEU v zadevi C-556/21 je sodišče prve stopnje v podobnih zadevah izdalo več sodb s pravnim poukom, da je pritožba dovoljena. SEU v navedeni zadevi dvostopenjskega sodnega varstva zoper odločitev o predaji sicer ne problematizira. Prav tako ne problematizira, da ima možnost pritožbe tudi upravni organ. Iz sodbe SEU izhaja le, da je odločitev o dvostopenjskem sodnem varstvu prepuščena nacionalni ureditvi držav članic, ki pa mora biti skladna z načelom enakovrednosti. To slovenska ureditev je. Pri oceni enakopravnosti položaja ni mogoče ločevati med primeri, ko je tožbi ugodeno in ko je zavrnjena – če pravno sredstvo obstaja, mora obstajati v obeh primerih in za vse stranke. Razlaga sodišča prve stopnje pritožnico postavlja v neenak položaj. Obstoj pravnega sredstva je za prosilce vselej ugodnejši kot njegov neobstoj. Možnost pritožbe je v ZMZ-1 zagotovljena tudi zato, ker se v upravnih postopkih mednarodne zaščite, za razliko od upravnih postopkov po ZTuj-2, odloča enostopenjsko.

6. Pritožnica tudi oporeka ugotovitvi sodišča glede ovir tožnice za dostop do azilnega postopka na Hrvaškem in navaja, da dejstvo, da je tožnica na Hrvaškem umaknila prošnjo za mednarodno zaščito, ne predstavlja ovire za dostop do azilnega postopka na Hrvaškem, saj je Hrvaška že sprejela odgovornost za nadaljnjo obravnavo tožnice, kar pomeni, da bo njena prošnja za mednarodno zaščito obravnavana. Ali bo to na način, da se bo odprl prvi postopek ali nov postopek pa po presoji pritožnice ni pomembno. Kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni očitek, da bi morala raziskati dejansko stanje v zvezi z odločbo o prostovoljni vrnitvi. Poudarja, da glede na to, da iz sistema Eurodac izhaja, da je tožnica na Hrvaškem zaprosila za mednarodno zaščito in da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za njeno obravnavo, je očitno, da odločbe o prostovoljni vrnitvi ni bilo in gre za napačno navedbo, kar se je izkazalo tudi na glavni obravnavi. Ponovno tudi poudarja, da tožničine izkušnje s policijo, kakor tudi informacije o ravnanju hrvaške policije s tujci, ne morejo same po sebi predstavljati dokaza, da bo tožnici kot prosilki za mednarodno zaščito v primeru predaje Republiki Hrvaški onemogočena primerna obravnava.4 Sodišču prve stopnje očita, da se v zvezi s tem v veliki meri sklicuje na informacije, ki se nanašajo na tujce, ki prvič nelegalno vstopijo na hrvaško ozemlje, povsem pa zanemari vidik, da gre v konkretnem primeru za vrnitev osebe po dublinskem postopku. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je navedbe o tem, da so policisti tožnico in druge tujce pospremili na železniško postajo brez pojasnil, kam gredo, sprejelo brez vsake kritike in presoje verodostojnosti, kar pa je glede na okoliščine konkretnega primera nepravilno. Po mnenju pritožnice pa je nepravilen in protispisen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala pridobiti individualizirano in konkretno zagotovilo o učinkovitosti dostopa tožnice do azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Navaja, da je takšno zagotovilo pridobila in poudarja, da se takšno zagotovilo pridobi le na posebno zahtevo in ni standardni del odgovora na zahtevo. V izpodbijanem sklepu ni ugotavljala le obstoja sistemskih pomanjkljivosti, temveč tudi, ali bo tožnica zaradi predaje podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

7. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba je dovoljena in tudi utemeljena.

_Glede dovoljenosti pritožbe_

9. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da SEU v zadevi C-556/21 ni presojalo razlage prava EU v zvezi z dvostopenjskim sodnim varstvom zoper odločitev o predaji po Uredbi Dublin III. Nasprotno, iz te sodbe izhaja, da je morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice. Bistvo omenjene sodbe SEU se nanaša na možnost izdaje začasne odredbe, ki zadrži rok predaje v postopku na drugi stopnji. SEU je z njo presodilo, da je prvi in drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III v povezavi s tretjim odstavkom njenega 27. člena treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnemu sodišču, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično (pravno sredstvo torej pristojni organ očitno ima), omogoča, da na predlog pristojnih organov sprejme začasni ukrep, ki tem organom omogoča, da do odločitve o tem pravnem sredstvu ne sprejmejo nove odločbe, in katerega predmet ali učinek je zadržanje roka za predajo do te odločitve, pod pogojem, da je tak ukrep lahko sprejet le, kadar je bila izvršitev odločbe o predaji odložena za čas obravnave prvostopenjskega pravnega sredstva.

10. Z objavo sodbe v zadevi C-556/21 v Sloveniji torej ni nastala nova pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke v primerih, kot je obravnavani. Ker se pravilna uporaba prava EU glede navedenega vprašanja ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (_arte clair_), Vrhovno sodišče v tej zvezi tudi ni bilo dolžno zastaviti predhodnega vprašanja SEU.

11. Tudi sicer iz stališč SEU iz 30. točke obrazložitve sodbe v zadevi C-556/21 (da je varstvo, zagotovljeno s prvim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc) in 69. točke obrazložitve sodbe v zadevi C-69/10 (da načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča in ne večstopenjskega sodnega varstva) gotovo ni mogoče sklepati, da pristojni organi držav članic EU v upravnem sporu v zvezi z odločanjem o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Kot je pojasnilo že SEU v 31. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-556/21, navedeno pomeni le, da imajo države članice na tem področju procesno avtonomijo - da se torej lahko same odločijo, ali bodo s svojimi notranjimi postopkovnimi predpisi v teh primerih določile eno- ali dvostopenjsko sodno varstvo, pri čemer morajo upoštevati le, da pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti).

12. Slovenski zakonodajalec se je, kljub temu, da je pritožba v upravnem sporu po sistemski ureditvi ZUS-1 sicer omejena na situacije iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1,5 v postopkih mednarodne zaščite odločil za dvostopenjsko sodno varstvo in v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 določil, da je zoper (vse) sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Ob tem je jasno, da je dvostopenjsko sodno varstvo iz citirane določbe ZMZ-1 ugodnejše tako od enostopenjskega pravnega varstva, predvidenega v pravu EU, kot tudi od opisane splošne slovenske ureditve iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Takoj ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, pa je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso SEU sistemsko zgrešeno. Kot je Vrhovno sodišče že opozorilo v sodbi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2022 (26. točka obrazložitve), namreč zanesljivo ni njun namen, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah EU na tisto, kar je zahtevano v pravnem redu EU kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice.

13. Res je, da morajo pravila postopka v položajih, ki so zajeti s pravom Unije, spoštovati načelo enakovrednosti in da v praksi ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti), vendar pa sta po presoji Vrhovnega sodišča ti načeli v konkretnem primeru spoštovani. Sodišče prve stopnje je sicer ob presoji načela enakovrednosti kot položaj, primerljiv obravnavanemu, identificiralo procesni položaj toženke (države) v postopkih po ZTuj-2, v katerem toženka v primeru ugoditve tožbi in vrnitve zadeve v ponoven postopek, nima možnosti pritožbe, kar naj bi bilo za tožnika ugodneje. Vendar pa sodišče prve stopnje ob tem prezre, da v postopkih po ZTuj-2 tudi tožnik nima možnosti pritožbe, če je njegova tožba zavrnjena. Obe stranki pa imata tudi v teh postopkih možnost pritožbe, če gre za procesni položaj iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. 14. Vrhovno sodišče se sicer strinja, da bi bilo za tožnico v konkretnem primeru gotovo ugodneje, če se pritožnica ne bi smela pritožiti, a hkrati opozarja, da presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni. Na teh pa je, kot že pojasnjeno, pravica do pritožbe brez izjem ugodnejša od pravice do pritožbe, omejene zgolj na situacije, ko sodišče prve stopnje samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt ali odloči na podlagi 66. člena ZUS-1. Pritožnica zato utemeljeno ugovarja, da ni mogoče ločevati med primeri, ko je tožbi ugodeno, in tistimi, ko je zavrnjena – če je pravno sredstvo zakonsko predvideno, mora biti predvideno v obeh primerih in za vse stranke. Takoj ko je pritožba oziroma dvostopenjsko sodno varstvo predvideno, pa je neizogibno tudi, da pravica do pritožbe pripada obema strankama upravnega spora, ki imata, ne glede na to da je ena stranka državni organ, druga pa posameznik, v procesnem smislu še zmeraj položaj enakopravnih strank.

15. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prvi odstavek 27. člena Uredbe Dublin III _izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu oziroma drugemu tujcu_ (ne pa tudi državnemu organu), Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da sodišče prve stopnje ob tem spregleda, da se navedena določba nanaša na pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, ki jo sprejme prav državni organ. Ta pa svoje lastne odločitve logično ne more izpodbijati. Prav tako je jasno, da Uredba Dublin III ne more imeti izrecnih določb o imetnikih pravice do pritožbe v primeru dvostopenjskega sodnega varstva zoper odločitev o predaji, če takšno sodno varstvo v njej ni predvideno (temveč je njegova določitev prepuščena nacionalnim zakonodajalcem).

_Glede utemeljenosti pritožbe_

16. V zvezi z v izpodbijani sodbi ugotovljeno napačno uporabo materialnega prava iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da skupni evropski azilni sistem in navedena uredba temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije6 in EKČP oziroma, z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.7 Ta domneva pa je izpodbojna.8

17. Ker je navedena domneva izpodbojna, je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati (kot pravilno navaja sodišče prve stopnje), da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.9

18. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP.10 Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.11 Tem stališčem sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča.12

19. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožničine navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašaj0 na prečkanje hrvaško – bosanske meje in sicer navaja, da so jo policisti vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino in da so ji uničili telefon. Te navedbe pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnica med predajo ali po njej izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tako je svojo odločitev pravilno utemeljila tudi pritožnica v izpodbijanem upravnem aktu.

21. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar pa ima pritožnica prav, da to v okoliščinah tega primera še ne pomeni, da je možno sprejeti splošen sklep, da bo tožnica takšnega ravnanja deležna tudi kot prosilka za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške. Tudi sama je navedla, da z upravnimi organi na Hrvaškem ni imela težav. Kot je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pojasnila pritožnica (in kar med strankama ni sporno), bodo tožnico ob predaji v skladu z Dublinsko uredbo sprejeli pristojni organi Republike Hrvaške, da bo obravnavana v razumnem roku in da bo nameščena v skladu s standardi Evropske unije. Zagotovilo v zvezi s tem je bilo pridobljeno prav v obravnavani zadevi. Kot pojasnjuje pritožnica se takšno zagotovilo pridobi le na posebno zahtevo, in ni standardni del odgovora pristojnega hrvaškega organa. Zato je neutemeljena zahteva sodišča, da bi morala pritožnica pridobiti še dodatno zagotovilo.

22. Glede na stališča sodišča prve stopnje je treba posebej poudariti, da navedeno ne posega v stališče, da so tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, vendar to stališče za primer, kot je obravnavani, ni uporabljivo. Tožnici so bila namreč ta jamstva zagotovljena s tem, ko je v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,13 v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnico – prosilko (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena14 dolžna tudi obravnavati.15

23. Ker bo torej tožnica v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnica, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Teh pa tožnica v tožbi ni uveljavljala in jih tudi sicer glede na predložene dokaze ni mogoče ugotoviti v obravnavani zadevi.

24. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala pritožnica raziskati dejansko stanje v zvezi z odločbo o prostovoljni vrnitvi, ki naj bi bila izdana tožnici. Glede na to, da iz sistema Eurodac izhaja, da je tožnica na hrvaškem zaprosila za mednarodno zaščito in da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za njeno obravnavo, pritožnica ni imela razlogov za to, da bi raziskovala, kaj je z odločbo o prostovoljni vrnitvi, saj je glede na navedeno očitno, da je ni bilo in da gre za napačno navedbo policije. Da to drži, izhaja tudi iz fotografije potrdila o registraciji, ki jo je predložila tožnica, iz katerega izhaja, da je tožnica izrazila namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito in da se mora zglasiti v azilnem domu v Zagrebu. Tožnici poleg takega potrdila ne bi mogla biti izdana še odločba o prostovoljni vrnitvi.

25. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke utemeljena, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (80. člen v povezavi s 63. členom ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodba z dne 30. 3. 2023 v zadevi E. N. in drugi. 3 Sodba z dne 28. 7. 2011 v zadevi Diouf, 69. točka obrazložitve. 4 V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 79/2023 z dne 19. 4. 2023. 5 Zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. 6 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951. 7 Sodba SEU z dne 19. 3. 2019 v zadevi C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve). 8 Sodba SEU z dne 19. 3. 2019 v zadevi C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011). 9 Sodba SEU z dne 19. 3. 2019 v zadevi C-163/17 (87. točka obrazložitve). 10 Sodbe SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve), C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (65. točka obrazložitve). 11 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 12 Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 13 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 14 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 15 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43).