Jedro

Iz besedila 1. odst. 192. čl. ZPP izhaja, da nastopi pogoj za obravnavanje tožbe proti eventualnemu sosporniku, če je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki pravnomočno zavrnjen.

Dejstvo, da je bil končan z umikom tožbe in ne s pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno, saj položaj tožnika ne more biti slabši, če tožbo proti primarno toženemu umakne, kot če se odpove tožbenemu zahtevku proti temu tožencu in bi odpovedi sledila sodba na podlagi odpovedi.

Pri umiku tožbe se šteje kot da tožba proti stranki, proti kateri je bila umaknjena, sploh ni bila vložena (4. odst. 188. čl. ZPP). Ker je bila umaknjena tožba proti primarno toženi stranki, se je postopek za to toženo stranko končal in s tem je nastopil pogoj v procesu samem, da se obravnava tožba proti podrejeno toženi stranki, ki jo je tožeča stranka tožila že od vsega začetka in o čemer je bil toženec tudi od vsega začetka s prejemom tožbe zaradi odgovora seznanjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki 1.227.847,70 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.12.1995 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 53.661,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2004 dalje do plačila vse v 15-ih dneh. Pobotne ugovore toženca je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu, na podlagi katere je toženec prejel posojilo v višini 1.090.000,00 SIT za dobo 48 mesecev po obrestni meri R + 18 % in na podlagi vezave tolarske protivrednosti prodanih konvertibilnih deviz v višini 363.343,00 SIT. Od 48 anuitet jih je toženec plačal samo 7, zato je tožeča stranka odstopila od pogodbe in na podlagi obračuna po stanju na dan 31.8.1994 in prištetih zamudnih obresti od neplačanih obrokov za čas od zapadlosti posameznega obroka do 28.12.1995 terjala od toženca plačilo, ki ga na podlagi kreditne pogodbe še dolguje. Tožeča stranka je podrobno pojasnila izračun obveznosti toženca, ki ga je sodišče v celoti sprejelo.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj zatrjuje, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Zoper toženca je bila vložena tožba na podlagi 192. čl. ZPP, kot tožba zoper eventualnega sospornika. Tožeča stranka je tožbo zoper primarno toženo stranko tekom tega postopka umaknila, s tem je po mnenju toženca preprečila uresničitev notranje procesnega pogoja in sodišče ne bi smelo obravnavati tožbe proti njemu. Ker je bila tožba proti prvemu tožencu umaknila, se ni izpolnil pogoj iz 192. čl. ZPP. Pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 8.1.2001 nima narave tožbe, ker ne vsebuje sestavin, ki jih določa ZPP in tožencu ni bila nikoli ta vloga vročena. Zato toženec vztraja, da proti njemu ni vložena tožba. Vztraja tudi pri ugovoru o nedopustnem obrestovanju. Tudi ko je sodišče odločalo o višini zahtevka je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izračunov obresti kreditne pogodbe in izpisov tožeče stranke, ki se nahajajo v spisu izhaja, da so v vsakem kreditnem obroku vsebovane tudi pogodbene obresti, saj je višino obroka izračunavala tožeča stranka po določbi 4. čl. kreditne pogodbe, tako da je bila s pogodbo določena prva anuiteta za avgust 1993 v znesku 35.016,00 SIT. Tožeča stranka višine mesečnega obroka in s tem pogodbenih obresti ni izračunavala po določbah ZOR o pogodbenih obresti, ampak od revalorizirane osnove. Osnovi za obračun obresti je tekoče pripisovala stroške in od tako povečane osnove obračunavala vse obresti, to je pogodbene in zamudne. Terjatev je kapitalizirala na dan 31.8.1994 tako, da je za ves čas trajanja kreditnega razmerja seštevala revalorizirano glavnico, pogodbene obresti so za celotno obdobje obračunane od revalorizirane glavnice, zamudne obresti od neplačanih obrokov, zamudne obresti na glavnico provizije, stroške in zamudne obresti od provizij in takšen seštevek je še enkrat kapitalizirala in za tem od tako oblikovane terjatve zahtevala procesne obresti. ZOR v določbah o pogodbenih obresti v 1. odst. 400. čl. določa, da je nično pogodbeno določilo, po katerem od zapadlih obresti tečejo obresti, če niso plačane in da ta določba ne velja za kreditno poslovanje bank. Banke se na podlagi takšne določbe v razmerju do drugih subjektov razlikuje samo v tem, da so od neplačanih pogodbenih obresti upravičena obračunati zamudne obresti. V ZOR pa ni podlage za to, da bi banke bile upravičene obračunavati zamudne obresti od neplačane glavnice, sočasno od neplačanih obrokov, povečanih za zamudne obresti in to od osnove, ki se ji tekoče enostavno pripisujejo stroški, povečani za zamudne obresti. Toženec ne sprejema obrazložitve, da ni prišlo do upniške zamude. Meni, da je to stališče v izpodbijani sodbi materialnopravno in dejansko zmotno. Toženec se je oglasil v banki zaradi plačila obveznosti in dogovora o plačilu, saj ni vedel kolikšna je njegova obveznost. Tožeča stranka pa ga je napotila na zavarovalnico s pojasnilom, da do izpolnitve ni upravičena, ker je bil dan odškodninski zahtevek, zavarovalnica pa ga je zavrnila s pojasnilom, da ga bo obvestila potem, ko bo plačala odškodninski zahtevek banki. Tega obvestila ni prejel. Zato vztraja, da je prišla tožeča stranka v upniško zamudo, saj ni imela razloga odkloniti delno ali celotno plačilo. Ne strinja se z odločitvijo glede poračuna zneska depozita s kreditom, tudi v tem delu vidi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ena od predpostavk za pobot je dospelost vzajemnih terjatev. Iz kreditne pogodbe pa izhaja, da bi depozit zapadel v plačilo šele potem, ko bi se posojilo vrnilo, saj je predstavljal depozit varščino za čas do vračila posojila. Predčasna zapadlost depozita bi nastala samo v primeru, če bi deponent uporabil ta znesek za poplačilo preostanka kredita. Zato tožeča stranka ni bila upravičena pobotati svoje terjatve iz kreditnega razmerja z depozitom, ki še ni zapadel v plačilo. Tudi ne drži zaključek, da tožencu ni nastala škoda. Tožencu je nastala škoda v višini obračunanih zamudnih obresti zaradi upniške zamude. V primeru, da bi bila terjatev do toženca predmet poravnave med tožečo stranko in zavarovalnico, toženec tožeči stranki ne bi dolgoval ničesar. Zavarovalnica bi plačala zastarano terjatev oz. bi izpolnila terjatev kot prvotožena stranka po tožbi, vloženi skladno z določbo 192. čl. ZPP. V razmerju do drugotoženca pa bi zavarovalnica lahko uveljavljala le kondikcijski zahtevek, vendar od zneska kredita povečanega za zamudne obresti od dneva vložitve tožbe zavarovalnice zoper drugotoženo stranko, ki bi bila kot pridobitelj brez dvoma v dobri veri. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da zoper toženca ni bila vložena tožba, ker po umiku tožbe zoper prvo toženo stranko ni nastopil pogoj iz 192. čl. ZPP, da bi se lahko obravnavala tožba proti eventualnemu tožencu. Sodišče prve stopnje je določbo 192. člena ZPP razlagalo še bolj ugodno v korist toženca, kot jo razlaga pritožbeno sodišče. Po mnenju pritožbenega sodišča te določbe namreč ne gre razlagati dobesedno. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila tožba tožencu zaradi odgovora na tožbo vročena že 19.12.1996. Res je bil s to tožbo toženec tožen kot eventualni sospornik in iz besedila 1. odst. 192. čl. ZPP izhaja, da nastopi pogoj za obravnavanje tožbe proti eventualnemu sosporniku, če je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki pravnomočno zavrnjen. To pa še ne pomeni, da je litispendenca zoper podrejeno toženega samo zato, ker je tožnik tožbo zoper primarno toženega umaknil, prenehala. Litispendenca je sicer za podrejeno toženega začela teči pogojno, ko mu je bila tožba vročena. Ta pogoj pa je odpadel, ko je bil postopek končan za prvega toženca. Dejstvo, da je bil končan z umikom tožbe in ne s pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno, saj položaj tožnika ne more biti slabši, če tožbo proti primarno toženemu umakne, kot če se odpove tožbenemu zahtevku proti temu tožencu in bi odpovedi sledila sodba na podlagi odpovedi. ZPP daje tožniku možnost tožiti dve stranki v razmerju podrejenosti, ko se želi tožnik izogniti morebitni materialnopravni prekluziji ali zastaranju tožbenega zahtevka, pa ni povsem dejansko ali pravno jasna pasivna legitimacija toženca. Zato zajame tožnik v tožbi vse tožence, ki bi lahko prišli v poštev kot pasivno legitimirani. Tožba zoper prvega toženca je vložena nepogojno, zoper drugega pa je vezana na bodoči negotov dogodek (pogoj) v procesu samem (tako tudi mag. Nina Betetto, Eventualno sosporništvo, Pravosodni bilten 4-5/1994). V primeru eventualnega sosporništva se podrejeno toženi zanese na vrstni red obravnavanja, kot ga je tožnik označil v tožbi. Ta vrstni red je bil spoštovan tudi v tem primeru. Razlika je le v tem, da je tožeča stranka, potem ko je ugotovila, da ne bo imela uspeha z zahtevkom proti prvi toženi stranki, ta zahtevek umaknila. Pri umiku tožbe se šteje kot da tožba proti stranki, proti kateri je bila umaknjena, sploh ni bila vložena (4. odst. 188. čl. ZPP). Ker je bila umaknjena tožba proti primarno toženi stranki, se je postopek za to toženo stranko končal in s tem je nastopil pogoj v procesu samem, da se obravnava tožba proti podrejeno toženi stranki, ki jo je tožeča stranka tožila že od vsega začetka in o čemer je bil toženec tudi od vsega začetka s prejemom tožbe zaradi odgovora seznanjen. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vložila tožbo proti tožencu, pravilna.

Tožena stranka v pritožbi oporeka načinu izračuna obveznosti, vendar po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno, saj je tožeča stranka terjatev, ki jo terja od toženca, podrobno pojasnila. Predložila je v spis vse izračune, ki so opravljeni na podlagi računalniškega programa. Sodišče prve stopnje je iz kreditne kartice ugotovilo, da so pogodbene obresti upoštevane od vsakokratnega stanja dolga in za vsako posamezno obdobje, da ne gre za obresti, obračunane za celotno obdobje odplačevanja kredita. Res je uporabljeno obrestno obrestovanje, to pa je za kreditno poslovanje bank in bančnih organizacij bilo na podlagi čl. 400 ZOR, ki se v konkretni zadevi še uporablja, izrecno dovoljeno. Tožencu je sodišče dodelilo rok, da se glede vseh natančnih pojasnil tožeče stranke glede izračunanega dolga opredeli, vendar pripomb na pojasnila in izračune tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ni podal. Konkretnih ugovorov na izračun toženec tekom postopka na prvi stopnji ni imel, zato sodišče prve stopnje tudi ni imenovalo izvedenca finančne stroke, saj je iz listinskih dokazov ugotovilo, da pavšalne trditve toženca o napačnem izračunu ne držijo. V pritožbi toženec navaja vrsto konkretnih ugovorov, zaradi katerih po njegovem mnenju višina terjatve ni pravilno izračunana. Te pritožbene navedbe pa so po mnenju pritožbenega sodišča prepozne glede na določbo 337. čl. ZPP, saj z njimi toženec izpodbija dejansko stanje, kar pa bi moral uveljavljati v postopku na prvi stopnji tako, da bi svoje trditve konkretiziral in bi sodišče imenovalo izvedenca finančne stroke, saj gre za trditve, ki bi jih lahko preverilo le s strokovnim znanjem izvedenca. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih vsebuje sodba, ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo terjatev v nasprotju z določili ZOR in je to dovolj jasno obrazloženo v sodbi. Zato pritožbeno sodišče v delu, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izračun toženčeve obveznosti, kot ga je naredila tožeča stranka, pravilen, v celoti sprejema.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do upniške zamude je pravilna, saj ne vzdržijo navedbe pritožbe, da je prišla tožeča stranka v upniško zamudo. Toženec ni izkazal, da bi kakršnokoli plačilo, vsaj delno, dejansko hotel plačati tožeči stranki, pa ga ta ne bi hotela sprejeti. Samo s tem, da se je zanimal za višino dolga pri tožeči stranki in pri zavarovalnici, še ne more dokazati, da je hotel dolg tudi plačati.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je s tem, ko je tožeča stranka delno svojo terjatev poplačala z depozitom, ravnala v korist toženca, ker so bile obresti na depozit bistveno nižje kot so obresti za zamudo pri odplačevanju kredita, pa tudi v celoti prepriča, zato pritožba ne more omajati izpodbijane sodbe niti s tem, ko ponovno izpostavlja, da je po kreditni pogodbi samo kreditojemalec lahko koristil depozit za odplačilo kredita. Ni sporno, da je bilo določilo kreditne pogodbe takšno. Dejstvo pa je, da je do te situacije prišlo, ker je kreditno pogodbo kršil toženec, ki je že po 7 obroku od 48 obrokov, prenehal z odplačevanjem kredita. Tožeča stranka je z realizacijo depozita toženčev dolg samo zmanjšala in to v korist toženca zaradi razlike v obrestni meri za kredit oziroma tiste, ki je veljala za depozit. Neupoštevne so pritožbene navedbe, v katerih toženec zatrjuje, da tožeči stranki ne bi ničesar dolgoval, če bi tožeča stranka vztrajala v pritožbi proti prvi toženi stranki, to je zavarovalnici. Kot je že sodišče prve stopnje tožencu v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, toženčeva obveznost ni bila subsidiarna. Tožeča stranka je imela izbiro, ali bo zahtevala izpolnitev od posojilojemalca ali bo uveljavljala nastanek škodnega primera pri zavarovalnici. Ker je ugotovila, da od zavarovalnice ne bo uspela iztožiti toženčev dolg in ker tudi ni ničesar prejela na račun toženčevega kredita od zavarovalnice, je njen zahtevek proti tožencu kot posojilojemalcu, ki ni plačal posojila, bil v celoti utemeljen. Pritožba toženca iz teh razlogov ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo pravilno in zakonito sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).