Jedro

Pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju ali kakršna koli druga pogodba, ki jo skleneta delodajalec in naročnik, in v kateri se stranki dogovorita, katera bo odgovorna za morebitno škodo oziroma za izvajanje varnostnih ukrepov, lahko velja le v njunem medsebojnem razmerju, ne pa v razmerju do oškodovanca - delavca. To pomeni, da ima delodajalec, četudi s pogodbo "prenese" svojo odgovornost na drugega, v razmerju do delavca še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženih strank uveljavljal solidarno plačilo odškodnine v višini 76.138,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 dalje in plačilo mesečne rente v višini 431,95 EUR z revalorizacijo in zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan drugi toženki povrniti stroške postopka v višini 4.225,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka), prvi toženki pa stroške postopka v višini 11,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podana krivdna odgovornost druge toženke, ker niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in drugo toženko, izhaja, da se je tožnik zavezal opravljati delo po navodilih delodajalca, torej tudi za daljši čas v tujini, v drugih poslovnih prostorih ali enotah delodajalca. Meni, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo podlage za njegovo napotitev na delo k drugi družbi, ki naj bi prevzela vlogo njegovega delodajalca. Ta možnost bi morala biti v pogodbi o zaposlitvi izrecno predvidena, kar pa v konkretnem primeru ni bila. Izpostavlja, da predmet pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju med drugo toženko in družbo A. iz B. (Belgija) ni bilo zagotavljanje delovne sile, ampak izvedba dela. Dokazno breme, da je bil tožnik posojeni delavec, je bilo na toženkah. Toženki bi morali predložiti pogodbo o zaposlitvi z vsebino iz 61. člena ZDR-1, dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih med uporabnikom in delodajalcem in pisno napotitev, česar pa nista storili. Pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju med drugo toženko in družbo A. je pogodba civilnega prava in učinkuje inter partes, zato za tožnika ne učinkuje. Skrb za varnost delavca je temeljna obveznost delodajalca, ki mu jo nalaga prvi odstavek 45. člena ZDR-1, 5. člen ZVZD-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi. Tožnik o tem, da naj bi bil za njegovo varnost v zvezi z delom v tujini odgovorna družba A., ni bil ustrezno obveščen. Tožnik je za svojega delodajalca ves čas štel drugo toženko. Ta je skrbela za redne zdravniške preglede in izpit za varstvo pri delu, pred odhodom v tujino pa je tožniku zagotovila delovno obleko in obutev. Tudi za vse ostalo, kar je delavcem zagotovil naročnik, je plačala druga toženka, za kar ji je bil s strani naročnika izstavljen račun. Napačen je zaključek sodišča, da je bilo tožniku in sodelavcu znano, kakšna dela bosta opravljala v tujini, ker naj bi se pred nastopom dela pri drugi toženki o tem pogovorili. C.C. je tožniku zgolj na splošno povedal, da bo delal zaključna dela v gradbeništvu oziroma tesarska dela. Tožnik je ves čas za svojega delodajalca in edinega odgovornega za svojo varnost štel drugo toženko. Druga toženka je opustila svoje dolžnosti, s tem pa je ravnala protipravno. Posledica njenega protipravnega ravnanja je nastanek škode. Druga toženka se ni pozanimala o razmerah na delovišču v tujini in si gradbišča ni ogledala, zato o teh okoliščinah ni mogla seznaniti tožnika. Pred napotitvijo tožnika na delo v tujino ni pridobila ocene tveganja in tožnika ni ustrezno poučila o varnem delu na delovišču v tujini. Poleg tega ni določila skupnih varnostnih ukrepov. S tem pa je kršila določbe ZDR-1, ZVZD-1 in pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je pri delu v tujini dejansko sledil navodilom svojega delodajalca s tem, da je delal po navodilih D.D., ki ga je tožnik doživljal kot neke vrste pooblaščenca druge toženke. Ta je bil z vidika tožnika le podaljšana roka druge toženke. D.D. pa je v imenu druge toženke dopuščal delo na način, da je bila za potrebe odstranjevanja opaža na stropu tunela podzemne železnice lestev prislonjena na vagon. Nepravilno in malomarno je ravnal tudi delavec druge toženke, ki je, ko je segel po orodje, spustil lestev, v posledici česar je prišlo do nezgode. Podana je tudi objektivna odgovornost druge toženke, saj ne drži, da se je z nevarno dejavnostjo odstranjevanja opaža z orodjem na višini ukvarjal zgolj naročnik, ampak tudi druga toženka. Vzpenjanje po lestvi in delo na višini nad 1,5 m, pri čemer je bila lestev postavljena namesto stopnic, tožnik pa jo je moral uporabiti in na njej opravljati delo s težkim orodjem, pomeni nevarno dejavnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od prve toženke (zavarovalnice - pri kateri je imela druga toženka zavarovano svojo odgovornost) in od druge toženke (kot od svojega delodajalca) uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 29. 3. 2012 pri opravljanju dela za družbo A.E. iz B. (Belgija), h kateri je bil napoten s strani druge toženke. Do tožnikove nezgode je prišlo, ko sta z drugim delavcem druge toženke s pomočjo lestve, prislonjene na vagon, odstranjevala opaž v železniškem podhodu, pri čemer je drugi delavec držal lestev, tožnik pa je odstranjeval opaž. Ko je drugi delavec segel po orodje (vrtalnik), je spustil lestev, tako da se je ta spodmaknila in je tožnik padel ter se pri tem poškodoval. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost druge toženke, ker ni ne imetnik nevarne stvari (lestev sicer sama po sebi ni nevarna stvar) niti se v obravnavanem primeru ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo (odstranjevanja opaža v železniškem podhodu bi bilo nevarno le, če ga ne bi bilo mogoče izvajati drugače, kot v tem primeru z nestabilno lestvijo na vagonu). Prav tako ni podana krivdna odgovornost druge toženke na nastalo nezgodo, ker ji ni mogoče pripisati odgovornosti za organizacijo varnega dela, ki jo je prevzel naročnik, tj. družba A., na podlagi medsebojne pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju. Posledično tudi ni podana odgovornost prve toženke – zavarovalnice. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena.

7. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora delodajalec škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS; št. 83/2001 in nadalj.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), v drugem odstavku istega člena pa, da se za škodo od stvari in dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost).

8. Za škodo oziroma za poškodbe, ki so nastale tožniku, druga toženka ne odgovarja objektivno, ker ni imetnik nevarne stvari oziroma se ne ukvarja z nevarno dejavnostjo. Do tožnikove nezgode je namreč prišlo pri opravljanju dejavnosti družbe A.E. (odstranjevanje opaža), h kateri je bil tožnik napoten, torej ne pri opravljanju dejavnosti druge toženke. Njena odgovornost je lahko le krivdna, pod pogojem, če so izpolnjene vse predpostavke iz 131. člena OZ.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik z drugo toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela tesarja v tujini, in sicer v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji. Tožnik je bil v času do 9. 11. 2011 do 8. 2. 2012 in od 9. 5. 2012 do 8. 8. 2012 napoten na delo k družbi A.E. iz B. (Belgija). Druga toženka in družba A.E. sta 5. 8. 2011 sklenili pogodbo o poslovno tehničnem poslovanju, s katero se je druga toženka (po pogodbi: izvajalec) za družbo A.E. (po pogodbi: naročnik) zavezala izvajati izolacijska dela v Belgiji. Iz te pogodbe izhaja, da se je družba A.E. zavezala izvajati ukrepe glede varnosti delavcev (2. člen pogodbe) in da se je delo po pogodbi opravljalo po naročnikovih normativih in njegovim strokovnim vodstvom (3. člen pogodbe). Tožnik je v času nezgode delal po naročnikovih navodilih, z njegovimi sredstvi in pod njegovim nadzorom.

10. Zmotna je materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da drugi toženki ni mogoče očitati krivde za organizacijo varnega dela na delovišču v tujini, ker je to po pogodbi o poslovno tehničnem sodelovanju prevzel naročnik. Kljub določbi v pogodbi o poslovno tehničnem sodelovanju, da se je družba A.E. zavezala izvajati ukrepe glede varnosti delavcev (2. člen pogodbe), druga toženka ni razbremenjena odgovornosti za škodo, seveda pod predpostavko, da so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, ki so določeni z OZ. Pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju ali kakršna koli druga pogodba, ki jo skleneta delodajalec in naročnik ter v kateri se stranki dogovorita, katera bo odgovorna za morebitno škodo oziroma za izvajanje varnostnih ukrepov, lahko velja le v njunem medsebojnem razmerju, ne pa v razmerju do oškodovanca - delavca. To pomeni, da ima delodajalec, četudi s pogodbo "prenese" svojo odgovornost na drugega, v razmerju do delavca še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja.

11. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, konkretizirana pa je v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS; št. 43/2011 in nadalj.). Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1).

12. Tožnik je v času nezgode opravljal delo v tujini (Belgiji) za družbo A.E., kamor ga je začasno napotila druga toženka. Delo, tj. odstranjevanje opaža v železniškem podhodu, je tožnik (skupaj z drugim delavcem druge toženke) opravljal v skladu z navodili D.D., direktorja naročnika. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da je D.D., s tem, ko je tožniku dajal navodila za opravljanje dela, dejansko predstavljal "podaljšano roko" druge toženke. Tožnik se je namreč v skladu z 2. členom pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med njim in drugo toženko, zavezal opravljati delo po navodilih delodajalca, s tem pa po navodilih družbe A.E., h kateri je začasno napoten. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil spornega dne D.D. prisoten na delovišču in da je videl, da bosta tožnik in njegov sodelavec opaž odstranjevala tako, da bosta lestev postavila na vagon, ter da takšnega načina opravljanja dela ni preprečil. Glede na to, da je tožnik spornega dne delo opravljal v nasprotju z navodili za varno delo (kar opravljanje dela na lestvi, prislonjeni na vagon, nedvomno je) in da je takrat prisotni D.D. dopuščal opravljanje dela na tak način, je utemeljen pritožbeni očitek, da druga toženka tožniku ni zagotovila varnega opravljanja dela pri družbi, h kateri ga je napotila na opravljanje dela. To pa predstavlja podlago za ugotovitev krivdne odgovornosti druge toženke po OZ. Druga toženka se namreč s prenosom obveznosti za zagotavljanje varnega dela na delovišču na družbo A.E. s pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju (ki kot že rečeno velja zgolj med strankama te pogodbe) svoje temeljne odgovornosti za zagotavljanje varnega dela tožniku ne more razbremeniti.

13. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialne presoje, da ni podana krivdna odgovornost druge toženke za tožnikovo nezgodo (in s tem odgovornost prve toženke – zavarovalnice, pri kateri je imela drugo toženka zavarovano svojo odgovornost), ker je organizacijo varnega dela v skladu s sklenjeno pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju prevzela družba A.E., ni ukvarjalo s presojo ostalih elementov odškodninske odgovornosti druge toženke, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je bolj smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati zavzeto materialno pravno stališče glede v 10. in 11. točki obrazložitve te sodbe, dopolniti dokazni postopek in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.