Jedro

Upoštevaje ugotovitev, da je nižja kupnina posledica manjše vrednosti zaradi nevzdrževanja nepremičnine in ne zaradi padanja cen nepremičnin, je pravilno stališče, da ni podana pravno upoštevna vzročna zveza med nepravočasno odločitvijo o ugovoru zoper sklep o izvršbi in zatrjevano škodo (t. j. razliko v doseženi kupnini).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine v višini 10.800.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo plačilo stroškov postopka tožencev. Glede prvotoženke je zavzelo stališče, da niso podane predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost iz 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), tj. da bi bila začasna odredba neutemeljena ali da je upnik ne bi opravičil, in da zatrjevana škoda ni posledica zatrjevanega prvotoženkinega nedopustnega ravnanja. V zvezi z drugotoženkino odškodninsko odgovornostjo je zavzelo stališče, da je bilo ravnanje sodišča, ki od 23. 6. 1997 do sklenitve sodne poravnave 23. 4. 2003 ni odločilo o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, nedopustno, vendar pa ni podana vzročna zveza med tem ravnanjem in vtoževano škodo, tj. razliko med prvotno dogovorjeno in kasneje doseženo kupnino za nepremičnino, na katero se je nanašala prepoved odtujitve in obremenitve, vknjižena na podlagi začasne odredbe.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. V zvezi s prvotoženkino odgovornostjo je zavzelo stališče, da prvotoženka ni ravnala protipravno, ker ni predlagala prenosa začasne odredbe na druge nepremičnine, in da je tožba glede na to, da ne zatrjuje, da bi bila začasna odredba neutemeljena ali da je prvotoženka ne bi opravičila, nesklepčna. V zvezi z drugotoženkino odgovornostjo je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo, in dodalo, da tudi v razmerju do drugotoženke tožba ni bila sklepčna. Tožnica ni niti zatrjevala, da bi bila obravnavana začasna odredba neutemeljena ali da je prvotoženka ne bi opravičila, v razmerju do drugotoženke pa ni zatrjevala, da bi bila med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo podana vzročna zveza, se pravi, da bi bilo ugovoru ugodeno in bi bila začasna odredba razveljavljena, niti ni v tožbi navedb, iz katerih bi izhajala utemeljenost ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je stališče izpodbijane sodbe o neobstoju vzročne zveze materialnopravno napačno. Sodišče bi moralo o ugovoru odločiti nemudoma. Ker tega ni storilo, tožnici ni bila dana možnost, da bi se ugotovila neutemeljenost začasne odredbe. Zaradi nezakonitega ravnanja sodišča ji je bila tako odvzeta pravica do poštenega sojenja in do pritožbe. Sodišči se nista opredelili do navedbe, da je prav zaradi tega, ker o ugovoru ni bilo odločeno, ponudila drugo nepremičnino, in da je ni ponudila zaradi tega, ker bi s tem priznala utemeljenost začasne odredbe. Tudi sodna poravnava je bila sklenjena zaradi čimprejšnjega zaključka zadeve in ne zaradi tega, ker bi tožnica priznala utemeljenost začasne odredbe. Za drugotoženkino odškodninsko odgovornost ni pomembno, ali bi bila začasna odredba na podlagi ugovora odpravljena. Pomembno je, da je bila kljub vsem prizadevanjem tožnice zaradi nezakonitega ravnanja tožnice nepravnomočna in ni bila ugotovljena njena utemeljenost. Stališče o nesklepčnosti tožbe za drugotoženkino odgovornost zato ni relevantno.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Glede na to ne zadostuje, da se revident sklicuje na razlog bistvenih kršitev določb postopka, ampak mora tudi določno navesti, v čem naj bi bila kršitev, in te trditve obrazložiti. Ker je ta revizijski razlog ostal nekonkretiziran in neobrazložen, ga ni mogoče preizkusiti.

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane štiri predpostavke: (1) protipravno oz. nedopustno ravnanje, 2) pravno priznana škoda, 3) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost za škodo. Čim ena od predpostavk ni podana, je zahtevek na tej podlagi neutemeljen.

8. Tožnica je zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini razlike med kupnino, dogovorjeno s prvo potencialno kupko, in kupnino, ki je bila dogovorjena v kasneje sklenjeni pogodbi z drugim kupcem, in da je ta škoda nastala zaradi tega, ker sodišče ni nemudoma odločilo o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ampak je bila začasna odredba razveljavljena šele po sklenitvi sodne poravnave nekaj manj kot šest let po vložitvi ugovora. Sodišči sta izhajali iz naslednjih ugotovitev: da je tožnica 23. 6. 1997 vložila ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 3. 2. 1997, na podlagi katerega je bila v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, da je tožnica na prvotoženkinega pooblaščenca 29. 3. 2001 in 14. 5. 2001 naslovila dopis, v katerem je prosila, naj poda predlog za prenos začasne odredbe, oziroma naj odgovori na prvi dopis, da ji je prvotoženka 5. 8. 2002 odgovorila, naj pri sodniku izposluje čim hitrejši razpis obravnave, da bi se lahko pogovorili o spornih vprašanjih in morda sklenili poravnavo, da je v urgenci, naslovljeni na sodišče 14. 5. 2002, podrejeno predlagala prenos začasne odredbe na drugo nepremičnino, da je bila T. G. pripravljena kupiti nepremičnino z opremo za ceno 137.000 EUR, če do konca avgusta 2002 ne bo več obremenjena s plombo, da je 10. 10. 2002 K. K. položil varščino za nakup neopremljene nepremičnine in da je 4. 6. 2003 sklenil s tožnico kupoprodajno pogodbo za ceno 75.000 EUR, da je tožnica tudi v času, ko je še obstajala "plomba", sama in prek posrednika iskala kupca, da so cene nepremičnin v obdobju od maja 2002 do pomladi 2003 naraščale, da je razlog za nižje doseženo ceno v opustitvi vzdrževanja, kar je dolžnost lastnika in pri čemer lastnik zaradi začasne odredbe ni bil oviran, delno pa tudi v tem, da je bila G. pripravljena kupiti nepremičnino z opremljeno zgradbo, K. pa jo je kupil z neopremljeno zgradbo, da je bila kupna pogodba sklenjena v času, ko je začasna odredba še obstajala, kupec pa je bil očitno pripravljen čakati, da bo cena še nižja.

9. Tožbene navedbe o obstoju prvotoženkine odškodninske odgovornosti sta sodišči pravilno presodili na podlagi 279. člen ZIZ in ob upoštevanju splošnih določb civilnega prava o odškodninski odgovornosti. V skladu z navedeno določbo ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, prizadejane z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik ni opravičil. Upoštevaje ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bila začasna odredba izdana med pravdo, je pravilno stališče, da ne more iti za situacijo, ko upnik izdane začasne odredbe ne bi opravičil. Druga možna podlaga je neutemeljenost začasne odredbe. Glede na to, da je tožnik tisti, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (212. člen ZPP), je neutemeljeno revidentkino stališče, da za odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti te navedbe niso pomembne.

10. Pravilno je tudi stališče sodišč v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo drugotoženke. Tožnica je zatrjevala, da ji je nastala škoda, ker je kupec, ki je bil pripravljen kupiti nepremičnino po višji ceni, zaradi zaznambe začasne odredbe odstopil od te namere, kasnejši kupec pa jo je bil pripravljen kupiti po bistveno nižji ceni. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da vzrok za nižje doseženo kupnino ni bilo padanje cen v vmesnem obdobju, ampak nevzdrževanje nepremičnine (pri čemer tožnice izdana začasna odredba ni ovirala), deloma pa tudi dejstvo, da je bila prvotna potencialna kupovalka pripravljena kupiti nepremičnino z opremljeno zgradbo, kasnejši kupec pa jo je kupil z neopremljeno zgradbo. V zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožnica ne zatrjuje morebitnih procesnih kršitev. Upoštevaje ugotovitev, da je nižja kupnina posledica manjše vrednosti zaradi nevzdrževanja nepremičnine in ne zaradi padanja cen nepremičnin v vmesnem obdobju, je pravilno stališče, da ni podana pravno upoštevna vzročna zveza med nepravočasno odločitvijo o ugovoru zoper sklep o izvršbi in zatrjevano škodo (tj. razliko v doseženi kupnini).

11. Ker je stališče sodišč o neobstoju ene od predpostavk drugotoženkine odškodninske odgovornosti pravilno, se v presojo o utemeljenosti revizijskih navedb, ki se nanašajo na druge razloge, na katerih temelji izpodbijana sodba, ni treba spuščati. Vrhovno sodišče le dodaja, da že iz izpodbijanih sodb izhaja, da se sodišče strinja z revidentkinim stališčem o posledicah začasne odredbe, kakršna je bila izdana v zvezi z njeno nepremičnino, in ki mu je namenjen (tudi) pretežni del revizijskih navedb. Sodišči sta namreč pritrdili njenemu stališču o nedopustnem ravnanju sodišča, ki o ugovoru zoper začasno odredbo ni odločilo nemudoma. Ne glede na to je za odškodninsko odgovornost treba zatrjevati in dokazati še, da je nastala določena škoda in da je ta škoda pravno upoštevna posledica nedopustnega ravnanja, sodišče pa o obstoju vsake od predpostavk odloča na podlagi predloženega trditvenega in dokaznega gradiva.

12. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev tožničinih stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).