Jedro

Tudi v zvezi z zahtevki, ki se uveljavljajo na podlagi določbe 2. odstavka 72. člena ZDen, je potrebno glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti upoštevati splošno določbo 2. odstavka 299. člena OZ. Ker ti zahtevki ne predstavljajo obogatitvenih zahtevkov, kot jih ureja OZ (obstoj zavezančeve neupravičene koristi (obogatitve) namreč ni pogoj za njihov nastanek/uveljavljanje oziroma ne gre za vračanje koristi, ki jo je zavezanec neupravičeno dosegel), je zmotno pritožbeno sklicevanje na določbo 193. člena OZ; pojasnjevanje, kdaj naj bi toženka postala nedobroverna, pa brezpredmetno.

Da gre pri nadomestilu po 2. odstavku 72. člena ZDen za ugotavljanje višine (izgubljene) premoženjske koristi, ki bi jo upravičenec, če bi premoženje v upravljanje in uporabo dobil takoj ob uveljavitvi ZDen, dosegel sam, je ustaljeno stališče sodne prakse. Zato tega sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba posebej (dodatno) razlagati.

Izrek

I. Pritožbi toženke zoper sklep se ugodi in se ta razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških nastalih s pritožbo zoper sklep se pridrži za končno odločitev o predlogu za obnovo.

II. Pritožbam tožnikov (tožnic) in toženke zoper sodbo se delno ugodi in se ta v odločitvi o stroških (točka IV izreka) razveljavi v celoti, v točki I izreka pa delno, in sicer glede prvotožnice N. S. za znesek 8.897,4 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, glede drugotožnice T. M. za znesek 2.965,8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, glede tretjetožnika S. M. za znesek 2.965,8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, glede četrtotožnika B. M. za znesek 5.931,6 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, glede petotožnika J. M. za znesek 5.931,6 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, glede šestotožnika T. S. za znesek 4.448,7 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila in glede sedmotožnika J. S. za znesek 4.448,7 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se tako pritožbe tožnikov (tožnic) kot pritožba toženke zoper sodbo zavrnejo in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu ta potrdi.

IV. Odločitev o stroških nastalih s pritožbami zoper sodbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 8.7.2014: - odločilo, da je dolžna toženka v roku 15 dni plačati: prvotožnici N. S. 99.267,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, drugotožnici T. M. 33.089,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, tretjetožniku S. M. 33.089,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, četrtotožniku B. M. 66.178,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, petotožniku J. M. 66.178,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila, šestotožniku T. S. 49.633,682 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila in sedmotožniku J. S. 49.633,682 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 do plačila (I. točka izreka), - zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov (tožnic) na plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od dne 23.9.2003 do dne 11.8.2007 (II. točka izreka), - v preostalem postopek ustavilo (III. točka izreka), - in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

S sklepom z dne 6.11.2014 pa je sodišče prve stopnje toženkin predlog za obnovo postopka zavrglo.

2. Zoper sodbo se pritožujejo vsi tožniki (tožnice) in toženka. Slednja pa se pritožuje tudi zoper sklep.

3. Tožniki (tožnice) se iz vseh pritožbenih razlogov vsi pritožujejo zoper odločitev o zamudnih obrestih (II. točka izreka) in o stroških postopka (IV. točka izreka) ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da jim zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska prisodi že za čas od 23.9.2003 in da toženki naloži plačilo vseh njihovih pravdnih stroškov. Zavrnitev obrestnega dela zahtevka za čas od 23.9.2003 do 11.8.2007 temelji na napačni uporabi določb OZ. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je za začetek teka zamudnih obresti odločilen opomin, ki naj bi dolžnika spravil v zamudo. Vse od pravnomočnosti upravne odločbe je bila toženka nedobroverna (nepremičnine je uporabljala brez pravne podlage) in v zamudi z izpolnitvijo. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 193. člen OZ. Po mnenju tožnikov (tožnic) je zmotna tudi odločitev sodišča, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Osnovno pravilo pri odmeri stroškov je kriterij uspeha. Temeljno vprašanje v predmetni zadevi je bilo vprašanje pasivne legitimacije. Vse do izdaje sodbe, ki je zadevo rešila po temelju, so nastajali stroški (zvezi s tem naj bi nastala večina pravdnih stroškov). Potrebno je upoštevati, da je njihov zahtevek po temelju utemeljen. Gledano v celoti so v pravdi uspeli 79,28%. Poudarjajo tudi, da je sodišče njihovo skrčitev (znižanje) tožbenega zahtevka zmotno štelo za umik tožbe.

4. Toženka na njihove pritožbe ni odgovorila.

5. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj morajo biti vsa izhodišča takšna, da se nanašajo na ugotavljanje višine izgubljene premoženjske koristi oziroma zakaj višino nadomestila/zadoščenja (odmene) enači ali navezuje na višino izgubljene premoženjske koristi. Sodišče odločilnega dejstva, kakšna je bila namembnost vrnjenih nepremičnin, ni ugotavljalo. Pomemben naj bi bil namen, za katerega so se nepremičnine uporabljale do trenutka nacionalizacije (torej subjektivni namen). Tožniki v zvezi z namenom uporabe nepremičnine do trenutka nacionalizacije niso podali nobene trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo na ugotovitev, da bi upravičenci prostore lahko oddajali v najem za enak namen, kot se sicer ti uporabljajo (za poslovne prostore, pisarne, skladišče, trgovino in stanovanja). Oddajanje v najem je zgolj ena od objektivnih možnosti upravljanja z nepremičninami, kar pa ne more biti podlaga odločitvi, da je tržna najemnina primerna metoda za določitev višine nadomestila. Poudarja, da je sodna izvedenka pojasnila, da ne gre za objekte, ki so bili zgrajeni z namenom oddajanja v najem (iz česar sledi, da tržna najemnina v konkretnem primeru ni pravo izhodišče določitvi višine nadomestila). Okoliščin, ki jih je toženka izpostavila v pripombah na izvedensko mnenje (nezasedenost, neizterljivost, itd.), izvedenka pri izdelavi mnenja ni upoštevala. Iz izvedenkine izpovedbe pa izhaja, da izpostavljenih okoliščin ni upoštevala, ker od sodišča takšne naloge ni dobila (če pa bi jih upoštevala, bi lahko bila tudi najemnina drugačna). Zaradi navedenega ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje (v 33. točki obrazložitve), češ da je izvedenka pojasnila, da ni upoštevala faktorjev neizterljivosti in nezasedenosti, ker naj to na višino najemnine ne bi imelo vpliva. Tega izvedenka ni izpovedala. Zato obstaja nasprotje med tem, kar je sodišče prve stopnje napisalo v obrazložitvi ter med tem, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.7.2014. Poudarja, da so se tožniki sklicevali na mnenje izvedenca M. G., ki pa je faktorja neizterljivosti in nezasedenosti upošteval. Zato bi moralo sodišče izvedenki naložiti naj svoje mnenje dopolni tako, da upošteva tudi navedena faktorja, a tega ni storilo. Izvedenka tudi ni izjavila, da bi bilo upoštevanje omenjenih odbitkov v nasprotju s pravili stroke (izpovedala je, da se glede na izobraževalno gradivo izvedencev upoštevata faktorja neizterljivosti in nezasedenosti, vsak v višini 5 %). Nadalje je izvedenka v točki 3.1 navedla, da je bil poslovno stanovanjski objekt zgrajen in vseljen leta 1900 in kasneje po požaru leta 1910 prenovljen. Iz tega izhaja, da je bil objekt že takrat, ko je začel veljati ZDen, starejši od 60 let. Kljub navedenemu je izvedenka v točki 7.3 za stroške vzdrževanje uporabila faktor 1,11 %, ki velja za stanovanja stara do 60 let, namesto faktorja 1,81 %, ki velja za stanovanja starejša od 60 let. Podlage za uporabo nižjega faktorja izvedenka ni pojasnila. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo pojma hipotetične najemnine. Realno pričakovane okoliščine so, da se najemniki menjajo ter da nekateri najemniki deloma ali v celoti ne plačajo, zaradi česar nastajajo stroški. Sodišče bi moralo izvedenki dopustiti odgovoriti na vprašanje, kaj vse bi sama upoštevala, če bi morala izračunati najemnino, brez da bi ji bila opredeljena naloga s strani sodišča. V predmetni zadevi je potrebno razveljaviti tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ker gre za nečisto denarno terjatev te lahko tečejo šele od sodbe dalje (sklicuje se na odločbi Vrhovnega in odločbo Ustavnega sodišče RS).

6. V pritožbi zoper sklep z dne 6.11.2014 toženka navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da postopek zoper toženo stranko še ni končan, napačna. Za vmesno sodbo ZPP glede nastanka pravnomočnosti nima posebnih določb in se uporabljajo pravila, ki veljajo za sodbo. Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Vmesne sodne Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2468/2007-I z dne 13.10.2009 s pritožbo ni več moč izpodbijati (in je postala pravnomočna). Ker dopušča Vrhovno sodišče RS revizijo zoper vmesno sodbo, je tako kot izredno sredstvo dovoljena tudi obnova postopka končanega s pravnomočno vmesno sodbo. Tudi ZPP, ki ureja redna in izredna pravna sredstva, ne določa, da obnova postopka zoper vmesno sodbo ni dopustna. Dopustnost predloga za obnovo zoper vmesno sodbo pa izhaja tudi iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi (vse s stroškovno posledico).

7. Tožniki (tožnice) na toženkini pritožbi niso odgovorili.

8. Pritožba toženke zoper sklep je utemeljena, pritožbe obeh strani zoper sodbo pa so delno utemeljene.

V zvezi s pritožbo toženke zoper sklep:

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da zoper pritožnico pravdni postopek še ni pravnomočno končan, drži. A to ni bistveno. Kakor sodišče prve stopnje (v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) samo ugotavlja, je bila zoper pritožnico v tej pravdni zadevi izdana pravnomočna vmesna sodba(1). Tudi zoper tako sodbo pa je, kot to pravilno navaja pritožnica, dovoljeno vložiti izredna pravna sredstva(2) (torej tudi predlog za obnovo postopka). Ker je pritožnica v predlogu za obnovo z dne 22.9.2014 jasno navedla, da naj bi bila ob upoštevanju predložene dopolnilne odločbe upravnega organa (če bi bila lahko uporabljena v prejšnjem postopku) zanjo s strani sodišča prve stopnje izdana ugodnejša odločba(3), zaključku, da za predlog, ki ga je vložila, ni legitimirana oziroma da je ta nedovoljen, ni moč pritrditi. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP(4)). Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločitev o predlogu za obnovo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožnikov (tožnic) zoper sodbo (odločitev o glavni stvari):

10. Sodišče prve stopnje je v okviru 42. točke obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno obrazložilo, zakaj je potrebno glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice, upoštevati splošno določbo drugega odstavka 299. člena OZ(5). V skladu z njo je toženka v zamudo z vtoževanim plačilom prišla šele, ko je bila k le-temu pozvana(6), oziroma (točneje), ko je potekel rok, ki ji je bil v (izvensodnem) pozivu za to dan(7). Da je potrebno tudi v zvezi z zahtevki, ki se uveljavljajo na podlagi določbe drugega odstavka 72. člena ZDen(8) uporabiti to splošno pravilo, jasno izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS(9). Ker ti zahtevki(10) ne predstavljajo obogatitvenih zahtevkov, kot jih ureja OZ, je zmotno pritožbeno sklicevanje na določbo 193. člena OZ; pojasnjevanje, kdaj naj bi toženka postala nedobroverna, pa brezpredmetno. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe tožnikov (tožnic) zoper zavrnilno obrestno odločitev(11) kot neutemeljene zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi s pritožbo toženke zoper sodbo:

11. Da gre pri nadomestilu po drugem odstavku 72. člena ZDen za ugotavljanje višine (izgubljene) premoženjske koristi, ki bi jo upravičenec, če bi premoženje v upravljanje in uporabo dobil takoj ob uveljavitvi ZDen, dosegel sam, je ustaljeno stališče sodne prakse(12). Zato tega sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba posebej (dodatno) razlagati, vsi v zvezi s tem podani pritožbeni očitki pa so neutemeljeni. Kar se tiče vprašanja namembnosti vrnjenih nepremičnin, je sodišče prve stopnje (v 18. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) navedlo, kaj so le-te ob vrnitvi (v naravi) predstavljale. To pa je za predmetno pravdo tudi edino relevantno. Obširno pritožbeno navajanje glede pomembnosti namena, za katerega so se nepremičnine uporabljale takrat, kot so bile upravičencem nacionalizirane (sklicevanje na „subjektivni“ namen), je ne le napačno, ampak (v prvi vrsti) tudi sicer (nedopustno) novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP)(13). Enaka ugotovitev velja za pritožbeno navajanje, češ da bi morala v postopku angažirana izvedenka za stroške vzdrževanja uporabiti faktor 1,11% (in ne 1,81%). Ničesar(14) v tej zvezi toženka v postopku na prvi stopnji ni navajala.

12. Neprepričljivi (presplošni) so na drugi strani pritožbeni pomisleki zoper uporabo tržne najemnine za določitev višine nadomestila. Pritožničin argument, češ da je oddajanje v najem (najemnina) samo ena od (objektivnih) možnosti, pri čemer ne uspe pojasniti, katera druga metoda naj bi bila v konkretnem primeru bolj primerna, ne more vzbuditi nobenih resnih pomislekov(15). Zmotno(16) je tudi zatrjevanje, da bi zakonske zamudne obresti v konkretnem primeru (ker gre za nečisto denarno terjatev), lahko začele teči šele od izdaje sodbe dalje. Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/1997(17), na katero se pritožba sklicuje, se nanaša na obdobje, ko so zakonske obresti poleg kaznovalne opravljale tudi revalorizacijsko funkcijo (oziroma ko je obrestna mera zamudnih obresti vključevala tudi valorizacijski faktor). Temu sedaj (že nekaj časa)(18) ni več tako.

13. Utemeljene pa so (obširne) pritožbene navedbe v zvezi z neupoštevanjem stroškov (faktorjev) neizterljivosti in nezasedenosti pri ugotavljanju višine relevantne (hipotetične) najemnine. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 283/2012 z dne 12.2.2015 (ob obravnavanju enakovrstnega zahtevka) poudarilo, da je ugotavljanje višine stroškov (in sicer tudi hipotetičnih) stvar dejanskega stanja (kar se tega tiče, pa v pravdnem postopku velja razpravno načelo). Da je potrebno v konkretnem primeri upoštevati tudi stroške neizterljivosti in nezasedenosti, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, saj so se (kot to upravičeno navaja pritožba, v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pa ugotavlja tudi samo sodišče prve stopnje) tožniki v postopku na prvi stopnji sklicevali(19) na (izven pravde izdelano) mnenje izvedenca M. G.(20) (ki je pri izračunu najemnine odbitke zaradi nezasedenosti in neizterljivosti upošteval). Spričo takšnega „soglasja“ pravdnih strank za procesno neupoštevanje teh stroškov ni videti upravičenega razloga. Da bi omenjena stroška (odbitka) dejansko „lahko“(21) vplivala na višino izračunane najemnine, pa je ob zaslišanju na naroku dne 8.7.2014 navsezadnje povedala tudi v postopku angažirana sodna izvedenka N. K. G.(22). Spričo vsega navedenega je ostalo dejansko stanje glede višine teh stroškov, posledično pa tudi višine nadomestila, do katerega so tožniki (tožnice) upravičeni, nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno razveljaviti (in sicer v višini 10 %(23) zneska, ki je bil posameznim tožnikom prisojen iz naslova nadomestila za poslovne prostore oziroma za t.i. „tržni“ del(24)) ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje(25) glede višine obeh omenjenih stroškov (odbitkov) dokazni postopek ustrezno dopolni.

14. Zaradi toženkinega delnega uspeha s pritožbo zoper sodbo, je bilo potrebno v posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari razveljaviti tudi odločitev o stroških (26) (IV. točka izreka) in tudi v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev.

15. Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbe tožnikov in toženke kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): sodba sodišča prve stopnje z dne 13.11.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3638/2011 z dne 20.2.2013. Op. št. (2): Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 355/2001 z dne 20.3.2002 in II Ips 210/2004 z dne 8.9.2005. Op. št. (3): Od tiste, ki je bila izdana – to pa je bila vmesna sodba. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi pritožnica predlog za obnovo postopka vložila zoper delno sodbo, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku zoper Kmetijsko zadrugo C. z.o.o., zato ni prepričljiva (z delno odločbo, ki jo v predlogu za obnovo pritožnica omenja, ima slednja, kot je to razvidno iz samega besedila, v mislih očitno delno odločbo o denacionalizaciji – glej npr. 7. točko obrazložitve predloga za obnovo).

Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): Sodišče prve stopnje ugotavlja, da z dopisom (tožnikov) z dne 25.7.2007. Op. št. (7): Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se je ta iztekel z dnem 11.8.2007. Op. št. (8): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (9): Glej npr. II Ips 58/2012, II Ips 21/2011, II Ips 172/2011. Op. št. (10): Obstoj zavezančeve neupravičene koristi (obogatitve) namreč ni pogoj za njihov nastanek oziroma uveljavljanje (in ne gre za - kot je to v 30. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno navedlo sodišče prve stopnje - vračanje koristi, ki jo je zavezanec neupravičeno dosegel).

Op. št. (11): II. točka izreka izpodbijane odločbe.

Op. št. (12): Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 283/2012 z dne 12.2.2015. Op. št. (13): Takšnih trditev (kot jih je postavila v okviru 4. točke obrazložitve pritožbe) toženka v postopku na prvi stopnji (pravočasno) ni podala.

Op. št. (14): Niti v pripombah na izvedensko mnenje.

Op. št. (15): Prav tako ne more biti odločilno, ali so bili objekti zgrajeni z namenom oddajanja v najem. Pomembno je le, da jih je v najem možno oddati (da jih ne bi bilo možno, pa pritožnica ne trdi).

Op. št. (16): Prvenstveno pa tudi sicer novo.

Op. št. (17): Enaka ugotovitev velja za odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/99, medtem ko iz odločbe II Ips 592/2006 ni razvidno, da bi bilo v njej v zvezi s tem vprašanjem zavzeto kakršnokoli stališče. Op. št. (18): S 1. januarjem 2002 je namreč začel veljati ZPOMZO-A, ki je ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih in s tem omogočil (ponovno) priznavanje zamudnih obresti od nastanka dolžnikove zamude (vendar do uveljavitve ZPOMZO-1 v letu 2003 samo kot čistih zamudnih obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri).

Op. št. (19): Oziroma ga upoštevali pri opredelitvi višine zahtevkov (glej npr. l. št. 67 in 85).

Op. št. (20): Priloga A35. Op. št. (21): Takšni stroški so v sodni praksi tudi že bili upoštevani (glej npr. VSL I Cp 1413/2014 in II Cp 2330/2009).

Op. št. (22): Glej drugi odstavek na 9. strani zapisnika (l. št. 425).

Op. št. (23): Za toliko bi namreč moral biti po mnenju toženke relevantni znesek nižji.

Op. št. (24): Ta znesek za prvotožnico N. S. glede na njen ¼ solastniški delež znaša (355.895,95 EUR x ¼ x 0,1) 8.897,4 EUR, za drugotožnico T. M. (1/12 solastniški delež) 2.965,8 EUR, za tretjetožnika S. M. (1/12 solastniški delež) 2.965,8 EUR, za četrtotožnika B. M. (1/6 solastniški delež) 5.931,6 EUR, za petotožnika J. M. (1/6 solastniški delež) 5.931,6 EUR, za šestotožnika T. S. (1/8 solastniški delež) 4.448,7 EUR in za sedmotožnika J. S. (1/8 solastniški delež) prav tako 4.448,7 EUR.

Op. št. (25): Tega namreč glede na naravo (izvedenih) dokazov pritožbeno sodišče samo ne more.

Op. št. (26): Pri čemer se pritožbeno sodišče do (sicer vsebinsko neutemeljenih) pritožbenih navajanj tožnikov v zvezi s stroškovno odločitvijo ni opredeljevalo.