Jedro

Za predmetno upnikovo terjatev, ker je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, velja skladno s prvim odstavkom 356. člena OZ desetletni zastaralni rok, kot je to pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi, da v času teka izvršilnega postopka zastaranje ne teče. V skladu s šestim odstavkom 369. člena OZ velja, da se zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, dovrši, ko preteče toliko časa, kolikor ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice.

2. Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navajala je, da se od 26. 9. 2000 do leta 2013 ni zgodilo nič, kar dokazujejo priložene fotokopije dokumentov. Terjatev je tako zastarala. Upnik je prvič stopil v stik z njo 26. 6. 2013, kar je 13 let po vložitvi predloga za izvršbo, z namenom, da se dogovori o poplačilu dolga. Po tem datumu so sklepi o izvršbah in rubeži začeli močno oteževati dolžničino življenje. Poudari, da je invalidka III. kategorije, da ni zaposljiva ter da je mati samohranilka dveh otrok brez sredstev za življenje.

3. Upnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova.

6. Izvršilni naslov (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) v predmetni zadevi predstavlja pravnomočni in izvršljivi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu In 00/00062 z dne 26. 9. 2000, kar pritožbeno ni sporno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo 55. člen ZIZ, ki določa, da lahko dolžnik sklepu o izvršbi ugovarja iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in ki so navedeni v prvem odstavku 55. člena ZIZ ter pravilno obrazložilo, da je dolžnica z ugovorom zastaranja uveljavljala ugovorni razlog po 11. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Pravilno je povzelo tudi za presojo ugovora relevantne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaranju, in sicer 365. člen OZ, ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev; prvi odstavek 369. člena OZ, da začne po pretrganju zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon, in tretji odstavek 369. člena OZ, ki določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev začne znova teči, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

8. Za predmetno upnikovo terjatev, ker je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, velja skladno s prvim odstavkom 356. člena OZ desetletni zastaralni rok, kot je to pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi, da v času teka izvršilnega postopka zastaranje ne teče. 9. Ne drži v pritožbi ponovno izpostavljena ugovorna navedba, da se v zvezi z upnikovo terjatvijo od 26. 9. 2000 pa do leta 2013 ni zgodilo nič. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je po upnikovem predlogu za izvršbo zoper dolžnico tekel izvršilni postopek na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu In 00/00062 z dne 26. 9. 2000, ki v tej zadevi, kot pojasnjeno zgoraj, predstavlja izvršilni naslov. Ta izvršilni postopek je bil ustavljen 14. 10. 2009, zato je takrat pričelo teči zastaranje upnikove terjatve,1 kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zastaranje, ki je pričelo teči 14. 10. 2009, je bilo po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje pretrgano 25. 4. 2013, ko je upnik z vložitvijo predloga za izvršbo ponovno sprožil izvršilni postopek za prisilno izterjavo predmetne terjatve, ki se je vodil pod opravilno številko I 119/2013, in je pričelo znova teči 29. 1. 2015, ko je bil izvršilni postopek I 119/2013 ustavljen.

10. Ob povzetem pa niso utemeljene v pritožbi ponovljene ugovorne navedbe, da je upnikova terjatev zaradi poteka zastaralnega roka zastarala. V skladu s šestim odstavkom 369. člena OZ velja, da se zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, dovrši, ko preteče toliko časa, kolikor ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano. Od ustavitve izvršilnega postopka I 119/2013 dne 29. 1. 2015, ko je zastaranje pričelo znova teči, desetletni zastaralni rok ni iztekel, saj je po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje upnik v predmetni izvršilni zadevi vložil predlog za izvršbo 8. 4. 20192. Ugovor zastaranja torej ni utemeljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ pravilno zavrnilo.

11. Glede ugovornih navedb, ki jih dolžnica ponovi v pritožbi, da nima premoženja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da to niso razlogi, ki bi skladno s prvim odstavkom 55. člena ZIZ preprečevali izvršbo.

12. Ob obrazloženem je pritožba neutemeljena in ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

1 Prim. tretji in četrti odstavek v zvezi s petim odstavkom 369. člena OZ po katerem začne zastaranje znova teči od dneva, ko je spor končan tudi v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo. Prim. tudi sodbo in sklep VSL III Cp 951/2016 z dne 25. 5. 2016. 2 Zastaranje v konkretnem primeru ne bi nastopilo niti v primeru, da do pretrganja zastaranja z vložitvijo predloga za izvršbo 25. 4. 2013 ne bi prišlo, saj od ustavitve izvršilnega postopka 14. 10. 2009 do vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi 8. 4. 2019 ni preteklo deset let.