Jedro

Kateri državni pravobranilec ima v upravnem sporu aktivno tožbeno legitimacijo (ko državni pravobranilec kot tožnik sproži upravni spor), ZDPra in ZUS ne določata. Po upravnosodni praksi to funkcijo opravlja državno pravobranilstvo na sedežu, kar je po mnenju sodišča skladno z intencijo zakona, da zunanji oddelki opravljajo nalogo zastopanja, druge funkcije pa sedež organa, in tudi zmanjšuje možnost konfliktnosti funkcije zastopanja in funkcije varovanja javnega interesa. V skladu s to prakso bi torej tožbo moral vložiti državni pravobranilec na sedežu. V obravnavanem primeru je kot denacionalizacijskega upravičenca treba šteti red, saj ZDen poleg cerkva in verskih skupnosti kot upravičence izrecno določa verske ustanove oziroma rede. Red je v smislu 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji civilna pravna oseba, po kanonu 116 Codex iuris canonici (uveljavljenem 27. 11. 1983) pa je javna pravna oseba (javna pravna oseba so skupnost oseb ali stvari, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast). Pravo katoliške cerkve v smislu njene internacionalnosti ne loči domačih in tujih pravnih oseb. Ker gre torej po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja redu, v obravnavanem primeru cistercijanskemu redu, kateremu je pripadala opatija v Reinu, na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v Ljutomeru, št. 98 z dne 10. 9. 1945, je treba upoštevati pravila o pravnem nasledstvu oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. V notranjih razmerjih rimskokatoliških institucij se upoštevajo kanoni Codex iuris canonici, če ne nasprotujejo državnemu pravu. Pravno nasledstvo premoženja opatije Stična, kot neposredne vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka, po opatiji Rein je zato treba ugotavljati po notranjem cerkvenem pravu. Po vojni nastalo situacijo je po mnenju sodišča treba subsumirati predvsem pod kanon 122, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba, in se skupno premoženje in premoženjske pravice, ter dolgovi in druga bremena, razdelijo med pravni osebi. Vzpostavljena meja med FLRJ in Republiko Avstrijo je po mnenju sodišča pomenila delitev premoženja cistercijanskega reda, ki je v Sloveniji deloval kot opatija Stična. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila aktivno legitimacijo opatije Stična, ki je v imenu cistercijanskega reda vložila zahtevo za denacionalizacijo, in njeno upravičenost do vrnitve podržavljenega premoženja.

Izrek

1. Postopka v zadevah opr. št. U 620/2001 in opr. št. U 793/2001 se združita v skupno obravnavo in odločanje, in se zadeva vodi pod opr. št. U 620/2001. 2. Tožba prvo tožeče stranke se zavrže. 3. Tožba drugo tožeče stranke se zavrne.

4. Zahteva za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom, Cistercijanskega reda, Cistercijanske opatije Stična, se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo prvo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A. z dne 7. 3. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe vrniti upravičencu Cistercijanski opatiji Stična v last nepremičnine ... Dosedanji uporabnik zemljišč A. d.d. je dolžan nepremičnine parc. št. ... izročiti upravičencu v posest po spravilu pridelka leta 2001, ostale parcele pa je dolžna izročiti v posest lastnica v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe. Prvostopni organ je tudi ugotovil, da vrednost vrnjenih nepremičnin znaša 17.754.121,00 SIT oziroma 173.126,49 DEM na dan 8. 3. 2000. V obrazložitvi odločbe se tožena sklicuje na 14. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Navaja, da so bili subjekti, ki so po tem členu upravičeni do vrnitve premoženja, tako v času podržavljenja njihovega premoženja, kot tudi v celotnem obdobju do sprejetja ZDen, po predpisih, ki so veljali v tem času, obravnavani kot domače pravne osebe in jih kot take opredeljuje zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji. Status pravnih oseb v cerkvi in pogoje njihovega delovanja urejajo pravila zakonika cerkvenega prava. Pravna oseba je opredeljena v kanonih od 113 do 123. Po kanonu 120 je pravna oseba po naravi trajna in preneha obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če sto let ne deluje. Splošno znano dejstvo je, da Cistercijanska opatija deluje na območju Republike Slovenije v Stični (od leta 1898) in je na tem območju delovala tudi na dan uveljavitve ZDen. Dejstev, ki so splošno znana, pa ni treba dokazovati. Vprašanje, ali je Cistercijanska opatija Stična pravna naslednica Cistercijanske opatije Rein, kateri so bile nepremičnine podržavljene, je po mnenju tožene stranke treba reševati po zakoniku cerkvenega prava, ki se uporablja v notranjih razmerjih, če to ne nasprotuje našemu pravu. Tožena stranka se strinja z upravičencem, da je glede na to, da Cistercijanska opatija Rein iz Avstrije ni mogla uveljavljati lastninskih in cerkvenih pravic-pooblastil zaradi državne meje, treba upoštevati 123 kanon glede prerazporeditve lastninske pravice na višjo pravno osebo (npr. Škofijo D) ali na isti red, ki deluje v Sloveniji. Vse v Sloveniji nahajajoče premoženje cistercijanskega reda v Republiki Sloveniji je tako prešlo na cistercijanski red, ki deluje v Sloveniji, to je na opatijo v Stični.

Prvo tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačnega sklepa o dejanskem stanju in nepravilno uporabljenega materialnega prava. V tožbi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993, ki je bila izdana pred ZDen-B, ki je v 9.a členu jasno opredelil pogoje, ki jih morajo izpolnjevati pravne osebe za priznanje statusa denacionalizacijske upravičenke. Meni, da 9.a člen ZDen velja tudi za pravne osebe iz 14. člena ZDen. V obravnavani zadevi je bilo podržavljeno premoženje, ki je bilo v lasti Cistercijanske opatije Rein iz Avstrije. Po kanonu 368 je ozemeljska opatija delna cerkev, ki je pravna oseba po samem pravu (kanon 373). Ker Cistercijanska opatija Rein v času podržavljenja po avtonomnem cerkvenem pravu ni imela statusa pravne osebe s sedežem na ozemlju Republike Slovenije, ne more biti upravičenka do denacionalizacije. Glede na 14. člen ZDen in upoštevajoč tretji odstavke 15. člena ZDen tožeča stranka meni, da je ZDen kot subjekte določil ožje pravne osebe znotraj Katoliške cerkve kot vesoljne cerkve. Glede pravnega nasledstva opatije Stična po opatiji Rein je stališče tožene stranke, oprto na 123 kanon, po njenem mnenju zmotno, saj ta kanon ureja prerazporeditev premoženja in premoženjskih pravic izključno za primere, ko javna pravna oseba preneha obstajati. Cistercijanska opatija Rein iz Avstrije je po cerkvenem pravu bila in je še pravna oseba, ki je na območju Republike Slovenije že pred uveljavitvijo ZDen prenehala delovati, glede na določbo 120 kanona pa ni prenehala obstajati. Zato njeno premoženje in premoženjske pravice po 123 kanonu niso mogle preiti na Cistercijansko opatijo Stična. Tudi iz dopisa Rimskokatoliške škofije D z dne 5. 7. 1994, je razvidno, da cerkvena pravna oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je na ozemlju današnje Republike Slovenije le prenehala delovati. Zato ni mogoče uporabiti 14. člen ZDen. Takšna stališča je v podobnih primerih zavzela tudi sodna praksa (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1660/95, 1276/94). Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Stranka z interesom v tem postopku, Cisterijanski red, Cisterijanska opatija Stična, v odgovoru na tožbo meni, da tožena stranka napačno razlaga določila cerkvenega prava. Po Ustavi Republike Slovenije so država in verske skupnosti ločene, za sistem ločitve pa je bistveno, da so cerkvene organizacije in ustanove vezane na državno pravo in da so tudi glede pravne osebnosti odvisne od državnih predpisov. Po zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti so bili ti subjekti v celotnem obdobju do sprejetja ZDen obravnavani kot domače pravne osebe. Za rimskokatoliško cerkev velja, da v notranjih razmerjih uporablja Codex iuris canonici (v nadaljevanju CIC), slovenska zakonodaja pa z avtonomnostjo cerkvenih pravnih oseb soglaša. V obravnavanem primeru je treba priznati načelo lex rei sitae, ki ga CIC (123. kanon) uveljavlja v primerih, ko se spreminjajo državne meje. Ker Cistercijanska opatija Rein po koncu 2. svetovne vojne iz Avstrije ni mogla uveljavljati lastninskih in cerkvenih pravic-pooblastil zaradi državne meje, je treba upoštevati 123. kanon glede prerazporeditve lastninske pravice na višjo osebo ali na isti red. Da je cistercijanska opatija Stična pravni naslednik premoženja Cistercijanskega samostana Rein, ki je bilo na ozemlju Jugoslavije, je razvidno iz izjave Cistarcijanske opatije Rein z dne 22. 4. 2002, iz katere izhaja, da je ta opatija še pred podržavljenjem vse nepremičnine in celotno ostalo premoženje na tedanjem jugoslovanskem ozemlju prenesla na Cistercijansko opatijo Stična, ki je po 615. kanonu samostojen pravni subjekt. CIC pozna le javne in zasebne pravne osebe cerkvenega prava, ne pozna pa ločevanja na domače in tuje pravne osebe. V tem primeru je treba upoštevati tudi 122. kanon, ki obravnava pravno nasledstvo, ko se prejšnja pravna oseba razdeli in se premoženje deli med novo nastale pravne osebe. Z nastankom FLRJ se je zaprla meja med Avstrijo in FLRJ, zato se je premoženje cistercijanskega reda delilo. Pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala delovati, pač pa je v Sloveniji nadaljevala svojo versko dejavnost kot Cistercijanska opatija Stična, kateri je bil podeljen status pravne osebe. Iz kanonov o redovnih hišah (kanoni 608 do 616) je razvidno, da se tudi v tem primeru obstoječe premoženje samoupravnega samostana porazdeli med različne subjekte. V tem primeru je prišlo do delitve pravne osebe in vzpostavitve posebnega pravnega režima zaradi vzpostavitve FLRJ. Avstrijski red ni mogel izvajati lastninske pravice na nepremičninah na ozemlju Slovenije v skladu s pravilom "ex aequo et bono". Vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka je tako že v času podržavljenja imel status samostojnega pravnega subjekta, ki ni deloval v okviru Cistercijanskega samostana Rein, pač pa je šlo za dva ločena samostana z ločenim lastnim premoženjem. Ne glede na to, da je bila opatija Rein v času podržavljenja še vedno vpisana v zemljiško knjigo, to ni ovira, da se pravilno šteje, da je bilo premoženje podržavljeno Cistercijanski opatiji Stična. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Drugo tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Aktivno legitimacijo utemeljuje s tem, da je presežek prihodkov nad odhodki z gospodarjenjem kmetijskih zemljišč prihodek proračuna Republike Slovenije. S tem da so bile nepremičnine vrnjene cerkveni pravni osebi v nasprotju s 14. členom ZDen, je bil prihodek proračuna neupravičeno zmanjšan. Ker ima to neposreden vpliv na večjo obremenitev davčnih zavezancev, je bil kršen zakon v škodo javne koristi. Iz določb 14. in tretjega odstavka 15. člena ZDen po njenem mnenju izhaja, da je ZDen kot subjekte upravičenj določil njihove ožje pravne osebe znotraj Katoliške cerkve kot vesoljne cerkve. Tožena stranka napačno opira svoje stališče na 123 kanon, saj ta ureja prehod premoženja in premoženjskih pravic izključno za primere, ko javna pravna oseba preneha obstajati. Cistercijanska opatija Rein iz Avstrije je po cerkvenem pravu bila in je še pravna oseba, ki je na območju Republike Slovenije že pred uveljavitvijo ZDen prenehala delovati, glede na določbo 120. kanona pa ni prenehala obstajati, saj je pristojna oblast ni zakonito odpravila, niti ni preteklo 100 let od prenehanja njenega delovanja. Zato njeno premoženje in premoženjske pravice po 123. kanonu ni moglo preiti na Cistercijansko opatijo Stična. Tudi iz dopisa Rimskokatoliške škofije D z dne 5. 7. 1994, je razvidno, da cerkvena pravna oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je na ozemlju današnje Republike Slovenije le prenehala delovati. Zato ni mogoče uporabiti 14. člen ZDen. Takšna stališča je v podobnih primerih zavzela tudi sodna praksa (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1660/95, 1276/94). Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Stranka z interesom v tem postopku, Cistercijanska opatija Stična v odgovoru na tožbo meni, da zavrnilno stališče tožeče stranke o njeni aktivni legitimaciji v denacionalizacijskem postopku v nasprotju z zakonom o verskih skupnostih in kanonskim pravom. V obravnavanem primeru ne gre za prenehanje pravne osebe in tudi ne za združitev, pač pa za problem pravnega nasledstva, ko se prejšnja pravna oseba razdeli in se premoženje deli med novo nastale pravne osebe (122. kanon). Z nastankom FLRJ se je meja med FLRJ in Avstrijo zaprla, zato se je premoženje cistercijanskega reda delilo skladno s to situacijo. Pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala delovati, pač pa je v Sloveniji nadaljevala svojo versko dejavnost kot Cistercijanska opatija Stična, kateri je bil v skladu z našim pravnim redom podeljen status pravne osebe. Upoštevati je treba pravila o redovnih hišah (kanoni 608 do 616). Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na zemljiškoknjižno stanje v času podržavljenja, ker v spornem času ni bilo mogoče vzpostaviti novega, saj niso bili omogočeni stiki med redom v Avstriji in sedežem v Stični. Uporabiti je treba splošna pravila o pravnem nasledstvu, pravno relevantne pa so tudi določbe civilnega prava o višji sili, ki jo v tem primeru predstavlja sprememba pravnega in socialnega reda v FLRJ, kar je onemogočalo normalno delovanje verskih skupnosti. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je Cistercijanska opatija Stična pravna naslednica Cistercijanske opatije Rein, kateri so bile formalno podržavljene obravnavane nepremičnine. Upravičenka do denacionalizacije nikoli ni prenehala delovati na območju sedanje Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo prereka tožbene trditve iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga zavrnitev tožb. Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku po tožbi prvo tožeče stranke ni priglasilo.

Na podlagi 41. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS) je sodišče tožbi prvo tožeče stranke in drugo tožeče stranke združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker obe tožeči stranki izpodbijata isto odločbo tožene stranke.

Tožbo prvo tožeče stranke je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi prvega odstavka 26. člena ZUS je treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. Tožba je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če se tožba pošlje po pošti priporočeno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču (27. člen ZUS). Iz povratnice v upravnih spisih je razvidno, da je bila odločba tožene stranke, št. 464-165/00 z dne 10. 1. 2001, vročena Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Državnemu pravobranilstvu, Zunanjemu oddelku v E, kot njegovemu zakonitemu zastopniku dne 12. 3. 2001. Tridesetdnevni rok, v katerem bi morala biti tožba vročena na sodišču, da bi veljala za pravočasno, je začel teči 13. 3. 2001 in je potekel 11. 4. 2001. Tožbo pa je tožeča stranka, kot izhaja iz pisemske ovojnice, priložene k vloženi tožbi, poslala sodišču priporočeno dne 12. 4. 2001. Ker je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega roka, je ni mogoče obravnavati kot pravočasne. Sodišče je tožbo prvo tožeče stranke zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Tožba drugo tožeče stranke ni utemeljena.

Drugo tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi drugega odstavka 18. člena ZUS, ki določa, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Po mnenju sodišča je drugo tožeči stranki zaradi kolidirajočih javnih in zasebnih interesov v denacionalizacijskem postopku treba priznati aktivno legitimacijo v tem upravnem sporu, opozarja pa na vprašanje upravičenega tožnika glede na organizacijsko strukturo institucije državnega pravobranilstva. Po zakonu o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju: ZDPra) opravlja državno pravobranilstvo naloge iz svoje pristojnosti na sedežu in na zunanjih oddelkih (17. člen ZDPra). Zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra v upravnem sporu je po zakonu dano zunanjim oddelkom, razen zastopanja v t.i. računsko upravnem sporu, ki je pridržano sedežu (18. in 20. člen ZDPra). Kateri državni pravobranilec pa ima v upravnem sporu aktivno tožbeno legitimacijo (ko državni pravobranilec kot tožnik sproži upravni spor), ZDPra in ZUS ne določata. Po upravnosodni praksi to funkcijo opravlja državno pravobranilstvo na sedežu, kar je po mnenju sodišča skladno z intencijo zakona, da zunanji oddelki opravljajo nalogo zastopanja, druge funkcije pa sedež organa, in tudi zmanjšuje možnost konfliktnosti funkcije zastopanja in funkcije varovanja javnega interesa. V skladu s to prakso bi torej tožbo moral vložiti državni pravobranilec na sedežu. Ker pa se to vprašanje nanaša na organizacijo Državnega pravobranilstva, sodišče kljub navedenim pomislekom šteje, da je glede drugega tožnika procesna predpostavka sposobnost biti stranka v tem upravnem sporu podana in je zato izpolnjen pogoj za meritorno presojo njegove tožbe. Z določbo 14. člena ZDen, ki določa, da gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije, je bil za cerkvene pravne osebe uzakonjen status denacionalizacijske upravičenke, ki ga ZDen ob sprejetju leta 1991 drugim pravnim osebam ni priznal. Analogno kriteriju 9. člena ZDen pa so tudi te pravne osebe morale biti domače pravne osebe, torej je njihova pravna osebnost morala biti določena po pozitivnem državnem pravu. Po 7. členu zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 42/76, 42/86 in 22/91) so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Da so se verske skupnosti že ob uveljavitvi ZDen štele za domače pravne osebe, ki delujejo v okviru pravne ureditve Republike Slovenije, je v svojih odločbah (U-I 25/92, U-I-107/96, U-I-121/97) pojasnilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Denacionalizacijske upravičenke pa so cerkvene pravne osebe po 14. členu ZDen le pod pogojem, da so ob njegovi uveljavitvi delovale na območju Republike Slovenije. Z uzakonitvijo 9.a člena ZDen po mnenju sodišča določba 14. člena ZDen ni dobila drugačne vsebine, saj so se, kot je navedeno, cerkvene pravne osebe že prej obravnavale kot domače pravne osebe, ZDen-B pa pravico do vrnitve podržavljenega premoženja ni vezal še na sedež cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije. Da sedež ni pomemben, ampak je zakonski pogoj za denacionalizacijo le delovanje cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, izhaja tudi iz prakse, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo že po sprejetju ZDen-B (sodba opr. št. I Up 305/2001-2 z dne 6. 6. 2002). Sodišče sicer pritrjuje drugo tožeči stranki, da glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba opr. št. U 1276/94) kot subjekti upravičenj po 14. členu ZDen niso mišljene cerkve oziroma druge verske skupnosti kot najširše pravne osebe (v obravnavanem primeru katoliška cerkev). Meni pa, da je v obravnavanem primeru kot denacionalizacijskega upravičenca treba šteti red, saj ZDen poleg cerkva in verskih skupnosti kot upravičence izrecno določa verske ustanove oziroma rede. Red je v smislu 7. člena zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji civilna pravna oseba, po kanonu 116 Codex iuris canonici (uveljavljenem 27. 11. 1983) pa je javna pravna oseba (javna pravna oseba so skupnost oseb ali stvari, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast). Pravo katoliške cerkve v smislu njene internacionalnosti ne loči domačih in tujih pravnih oseb. Ker gre torej po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja redu, v obravnavanem primeru cistercijanskemu redu, kateremu je pripadala opatija v Reinu, na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v A z dne 10. 9. 1945, je treba upoštevati pravila o pravnem nasledstvu oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. Zato po mnenju sodišča na odločitev ne more vplivati, ali je opatija Rein imela po kanonskem pravu samostojno pravno osebnost, kar drugo tožeča stranka navaja v tožbi, za kar pa konkretnih dokazov niti ni predložila, kot tudi ne, da konkretno opatija Rein ob uveljavitvi ZDen ni delovala na ozemlju Republike Slovenije. Sodišče se strinja s toženo stranko, da se v notranjih razmerjih rimskokatoliških institucij upoštevajo kanoni Codex iuris canonici, če ne nasprotujejo državnemu pravu. Pravno nasledstvo premoženja opatije Stična, kot neposredne vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka, po opatiji Rein je zato treba ugotavljati po notranjem cerkvenem pravu. Kanon 123, na katerega opira svoje stališče tožena stranka, kot opozarja drugo tožeča stranka, ureja primere, ko javna pravna oseba preneha obstajati, ne pa izrecno tudi primere, ko ne more izvajati cerkvenega in lastninskega gospostva. Po vojni nastalo situacijo je po mnenju sodišča treba subsumirati predvsem pod kanon 122, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba, in se skupno premoženje in premoženjske pravice, ter dolgovi in druga bremena, razdelijo med pravni osebi. Vzpostavljena meja med FLRJ in Republiko Avstrijo je po mnenju sodišča pomenila delitev premoženja cistercijanskega reda, ki je v Sloveniji deloval kot opatija Stična. (O povezavah opatije Stična in opatije Rein, ki je bila matica Stične, obstojajo zgodovinskih podatki, Jože Mlinarič: Stiška opatija 1136-1784, Dolenjska založba, 1995). Delovanje opatije Stična ob uveljavitvi ZDen pa med strankami sploh ni sporno, in je kot navaja tožena stranka tudi splošno znano. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila aktivno legitimacijo opatije Stična, ki je v imenu cistercijanskega reda vložila zahtevo za denacionalizacijo, in njeno upravičenost do vrnitve podržavljenega premoženja.

Glede na navedeno je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo drugo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem primeri, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.