Jedro

Revizijsko sodišče sicer soglaša s toženo stranko, da je predmet tega postopka po obsegu veliko premoženje. Vendar pa zakonska domneva iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/76, preč.b. 14/89, v nadaljevanju ZZZDR) velja za vse enako. Izhaja namreč iz predpostavke, da sta zakonca do konca svoje zakonske zveze živela in ustvarjala skupaj. Tisti zakonec, oziroma njegov pravni naslednik, ki se s takšno domnevo ne strinja, mora dokazati, da sta zakonca prispevala v drugačnem razmerju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega premoženja, ki sta ga med trajanjem zakonske zveze ustvarila pok. N. B. in tožnica, nato pa ugotovilo, da pripada tožnici na tem premoženju solastninski delež do 1/2 in da to premoženje v navedenem obsegu ne spada v njegovo zapuščino. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so toženci vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev iz 1. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je bila storjena s tem, ko je vodil glavno obravnavo dne 18.5.1995 sodnik posameznik. Kršitev iz 13. točke navedene določbe pa je bila storjena s tem, ko sodišče ni odgovorilo na ugovore tožene stranke glede sporazuma o delitvi skupnega premoženja z dne 14. in 15.10.1980. Toženci so namreč zatrjevali, da je bila tožnica tedaj v celoti izplačana.

Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno s prisojo deleža do 1/2 tožnici. Kršen je bil 59. člen ZZZDR, saj tožnica nikoli ni bila aktivno zaposlena, poleg tega pa je dobila na temelju že navedenega sporazuma 150.000 DEM in stanovanje v Ljubljani. Prav v dokaz tej trditvi je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov s pričami, pa jih sodišče ni izvedlo. Če so priče na Hrvaškem, bi moralo sodišče vabilo opraviti po diplomatski poti. Zmotna je trditev pritožbenega sodišča, da toženci niso postopali po 241. členu ZPP. Nasprotno pisno in ustno so vztrajali, naj se zaslišijo priče in izvedejo dokazi, predvsem o obsegu in dejanskem obstoju premoženja, ki naj se deli. Toženci so izgubili vsako upanje v pravično sojenje. Sodišču očitajo, da je preveč upoštevalo moč lokalnega odvetnika, kar je pripeljalo do tega, da je zavzelo povsem nasprotujoča si stališča. V tej zvezi ponavljajo svoje ugovore glede sporazuma o razdelitvi premoženja, posojila staršev, umika razvezne tožbe itd. (tudi glede trditev, ki za to pravdno zadevo niso pomembne). Trdijo, da je bilo v tem postopku sojeno pristransko v korist tožeče stranke in v škodo staršev, brata, sestre in otrok pok. N. B. Posebej poudarjajo, da je hčerka P. že v gostinski stroki, da pa je tožnica razprodala polovico premoženja. Zato predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, ugodi zahtevku revidentov z nadomestilom sodnih stroškov oz. podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodišču oz. drugemu senatu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). Revidenti v reviziji ponovno načenjajo vprašanje tako obsega skupnega premoženja kakor tudi višine ugotovljenih prispevkov k nastanku tega premoženja. Pri tem svoje trditve utemeljujejo z razlogi, ki v tem pravdnem postopku sploh niso bili predmet presoje. To velja predvsem za sporazum o delitvi skupnega premoženja, ki je bil overjen pri sodišču 15.10.1980, in o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Toženci zmotno trdijo, da sodišči nista odgovorili na ugovor, da je bil ta sporazum kljub neveljavnosti vendarle realiziran. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sporazum realiziran le glede stanovanja v Ljubljani (str. 14 prvostopne sodbe). Ker pa je sporno stanovanje nato tožeča stranka obravnavala kot del skupnega premoženja in se izrek izpodbijanih sodb nanaša tudi nanj, to dejstvo za razsojo ni pomembno. Enako velja tudi za prispevke staršev pok. N. B. Tudi o teh je že bilo pravnomočno razsojeno. Sodišči druge in prve stopnje nista storili nobene procesne kršitve, ko po ugotovitvi pravnomočnosti (z vsemi odločilnimi podatki o sodbah) teh vprašanj nista ponovno obravnavali.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni bila storjena, ko je obravnavo pred sodiščem prve stopnje dne 18.5.1995 vodil sodnik posameznik. Po 1/II točki 99. člena Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95) je okrajno sodišče pristojno za sojenje v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 SIT, razen, če zakon ne določa pristojnosti okrožnega sodišča. Vrednost spornega predmeta v konkretni pravdni zadevi je 1.000.000,00 SIT, zakon pa za tovrstne zadeve ne predvideva pristojnosti okrožnega sodišča. To pomeni, da je za ta spor stvarno pristojno okrajno sodišče. Po 100. členu istega zakona pa pri okrajnem sodišču vodi postopek in sodi oz. odloča sodnik posameznik. Ugovora krajevne nepristojnosti pa revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker takšen ugovor na revizijski stopnji ni več dovoljen (1. točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Procesnopravno pravilna je nadalje odločitev, da predlaganih prič sodišče ne bo zaslišalo, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 241. člena ZPP. Revizijsko sodišče le pripominja, da je sodišče prve stopnje vendarle dvakrat vabilo predlagane priče, čeprav je tožena stranka v vlogi z dne 23.5.1994 (list.št. 84 spisa) sicer navedla naslove in imena prič, vendar pa je svoj dokazni predlog utemeljila le s tem, da naj jih sodišče zasliši glede na okoliščine "dela in vodenja obrti". Potem, ko jih je sodišče dvakrat vabilo, pa priče niso prišle (vabila so prejele, prisilna privedba prič iz tuje države ni dovoljena), je tožena stranka sicer vztrajala pri njihovem zaslišanju, vendar pa še vedno ni natančneje obrazložila, kaj želi z njimi doseči. V reviziji spreminja oz. dopolnjuje svoje navedbe s tem, ko pravi, da naj bi bile priče zaslišane glede okoliščin o izplačilu tožnice na podlagi že navedenega sporazuma o razdelitvi premoženja z dne 14. oz. 15.10.1980. S tem pa posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji zaradi že navedene prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP ni dovoljeno. Revizijsko sodišče mora šteti, da so ugotovitve na prvi in drugi stopnji točne in popolne.

Nekorektna pa je trditev tožene stranke, da je nenehno pisno in ustno vztrajala pri zaslišanju številnih prič in izvedbi drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je neštetokrat preložilo naroke in neštetokrat poklicalo toženo stranko, da se o pričah izjavi, pa tega ni storila. Enako velja za podtikanja o moči "lokalnega odvetnika" in pristranskem sojenju v korist tožeče stranke. Toženci so imeli ves čas postopka enake procesne pravice kot tožeča stranka. Če bi ravnali v skladu z ZPP (posebej 2. odstavkom 7. člena - tretji toženec je tudi pravni strokovnjak - odvetnik!) in pisno ali ustno na številnih narokih zatrjevali vse tisto, kar je pravno odločilno, ter trditve podprli z dokazi, bi se pravdni postopek že zdavnaj končal. Zato je tudi očitek o trajanju postopka povsem neutemeljen.

Če bi se postopek prej končal, pa bi bili tudi ugovori, ki se nanašajo na usodo premoženja med trajanjem postopka, nepotrebni. Ne glede na to pa ti ugovori niso predmet tega postopka. Revizijsko sodišče toženo stranko še napotuje na 9. člen ZPP, po katerem stranke pred sodiščem ne smejo zlorabljati svojih procesnih pravic.

Revizijsko sodišče je končno preizkusilo tudi materialnopravno pravilnost odločitve na drugi in prvi stopnji. Pri tem je upoštevalo, da mora materialno pravo presojati tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče sicer soglaša s toženo stranko, da je predmet tega postopka po obsegu veliko premoženje. Vendar pa zakonska domneva iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/76, preč.b. 14/89, v nadaljevanju ZZZDR) velja za vse enako. Izhaja namreč iz predpostavke, da sta zakonca do konca svoje zakonske zveze živela in ustvarjala skupaj. Tisti zakonec, oziroma njegov pravni naslednik, ki se s takšno domnevo ne strinja, mora dokazati, da sta zakonca prispevala v drugačnem razmerju.

Mladoletna otroka tožeče stranke navedene domneve nista izpodbijala, pristojni skrbstveni organ oziroma skrbnika pa so s tem soglašali. Tožencem pa domneve ni uspelo izpodbiti. Poseg v dejanske ugotovitve na prvi stopnji, kot je že bilo navedeno, ni dovoljen, ugotovljeno dejansko stanje pa kaže na pravilno uporabo 59. člena ZZZDR.

Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. in 155. členu ZPP.