Jedro

Pogodbena stranka ima pravico razdreti pogodbo in zahtevati vrnitev plačanega zneska ter pripadajočih obresti, če druga pogodbena stranka po lastni krivdi ni v roku izpolnila obveznosti in tega ni storila niti po dodeljenem dodatnem roku. Rok izpolnitve obveznosti, določen z besedami "v čim krajšem roku", je treba v primeru formularne pogodbe, ki jo je sestavila močnejša druga pogodbena stranka in v okoliščinah nevestnega in nepoštenega ravnanja te stranke, razlagati v korist šibkejši stranki kot primerno kratek rok. Kot dodatni rok za izpolnitev obveznosti pa je mogoče priznati več mesecev trajajoče ponavljajoče se pozive na izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se: 1. Sodba v zavrnilnem delu (3. odstavek pod I.) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki M. K. 600 DEM z zamudnimi obrestmi od 19.6.1992 do plačila po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne vpogledne vloge v DEM, oboje v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (tolarsko vrednost DEM po prodajnem menjalnem tečaju Banke Slovenije) s e z a v r n e ".

2. Sklep o začasni odredbi se glede zamudnih obresti in glavnice 600 DEM razveljavi.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih oziroma nerazveljavljenih delih potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 14.600,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska 354.960,00 SIT, to je vsote dvanajstih plačanih mesečnih obrokov po 13.333,00 SIT in trinajstih plačanih mesečnih obrokov po 15.000,00 SIT. Hkrati je naložilo plačilo zakonitih zamudnih obresti, ki tečejo od posameznega vplačila dalje, pri čemer se je oprlo na določbe člena 132 ZOR, ker je tožnica zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti, to je odobritve dogovorjenega kredita, upravičeno odstopila od pogodbe. Prvostopno sodišče je nadalje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vračilo tolarske vrednosti 600 DEM, kajti šlo je za članarino, s katero je tožeča stranka postala član tožene stranke, z odstopom od pogodbe o združevanju sredstev pa iz članstva ni izstopila. S sklepom pa je prvostopno sodišče tudi zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 24.2.1994 in dopolnilo ta sklep, tako da je toženi stranki blokiralo sredstva, ne samo na njenem prvotnem žiro računu pri SDK L., ampak tudi na kateremkoli drugem računu pri SDK L. do višine glavnice v višini 354.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 600 DEM v tolarski protivrednosti.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da je ostalo nerazčiščeno vprašanje, ali je tožena stranka na dopusten in zakonit način odstopila od pogodbe, isto pa velja tudi glede vprašanja naknadnega roka. Ta je bil neprimeren in odločno prekratek.

Tožeča stranka je mimo določb pogodbe predčasno zahtevala izpolnitev obveznosti, ne da bi upoštevala naravo in namen sklenjene pogodbe ter dinamiko priliva sredstev, iz katerih naj bi se kreditna sredstva dodelila. Pri tem ni zaslišalo predstavnikov tožene stranke, ki so sodelovali pri sklepanju posla in ki tožnici niso ničesar obljubljali, razen že zapisanega v pogodbi in dokumentih. Tožena stranka je neprofitna organizacija, izplačevanje kreditov je bilo odvisno od pristopa novih članov, zato je bila tudi doba, v kateri naj bi tožeča stranka prejela kreditna sredstva, odvisna od prilivov in se je gibala v razdobju od 6 do 40 mesecev. Tožničina zahteva za sklenitev kreditne pogodbe že po šestih mesecih je bila neupravičena, prav tako so neupravičeni dodatni roki, saj je tožena stranka izplačevala kredite po vrstnem redu članom. Odstop tožeče stranke je oceniti kot enostransko dejanje, v tem primeru pa glede na določbe pogodbe ni upravičena terjati vplačane članarine ter obresti na vplačana sredstva. Ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožena stranka očitno ni imela namena izpolniti svoje obveznosti, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Pogodbi zvestim članom je tožena stranka dodelila kredit, moratorij izplačil ostalim pa je sprejela zaradi sočasnega večjega števila odstopov od pogodb.

V pritožbi proti sklepu o začasni odredbi tožena stranka meni, da so razlogi tega sklepa sami s seboj v nasprotju, izdana začasna odredba pa toženi stranki povzroča materialno in imaterialno škodo. Ravno večje število izdanih začasnih odredb in s tem blokada 20,000.000,00 SIT, bi utegnila pri toženi stranki povzročiti resne motnje, morda tudi stečaj. Sicer pa je začasna odredba tudi s seboj v nasprotju, ko blokira tolarsko protivrednost 600 DEM, čeprav je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe (glede plačila tolarske vrednosti 600 DEM) se pritožuje tožeča stranka in zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je upravičena tudi do vračila 600 DEM, ki jih je kot "članarino" vplačala ob sklenitvi pogodbe. Že sam pojem članarine je očitno uporabljen neupravičeno, saj ne gre za nikakršen klub ali društvo, temveč je 600 DEM takojšen zaslužek tožene stranke, ki se očitno ukvarja s profitno dejavnostjo, čeprav je registrirana kot zavod.

Pogodbi nezvesta stranka je bila tožena stranka in je dolžna povrniti tožeči stranki vse, kar je od nje prejela, torej tudi tolarsko vrednost 600 DEM z obrestmi.

Pritožba tožeče stranke je v pretežni meri utemeljena (razen glede tečaja za preračun DEM v tolarje), pritožba tožene stranke pa ni utemeljena proti obsodilnemu delu sodbe, delno pa je utemeljena proti sklepu o začasni odredbi.

Glede na to, da niso sporne dejanske ugotovitve prvega sodišča, da je tožnica dne 19.6.1992 s toženo stranko (oziroma kot pravnim prednikom sedanje tožene stranke) sklenila dve pogodbi o združevanju sredstev zaradi pridobitve kredita, da je vplačala 12 obrokov po 13.333,00 SIT in 13 obrokov po 15.000,00 SIT oziroma skupaj 354.960,00 SIT in da je dne 2.8.1993 pisno odstopila od pogodb, izhaja obveznost tožene stranke vrniti vplačano glavnico v znesku 354.960,00 SIT že iz 11. člena pogodbe. Za primer pogodbenikovega enostranskega odstopa od pogodbe namreč določa navedeni člen toženčevo dolžnost vrnitve vseh vplačanih zneskov (brez obresti in brez zneska, plačanega za članarino) v roku treh mesecev po prejemu obvestila o odstopu od pogodbe. Zaradi odstopa od pogodbe dne 2.8.1993 je torej glede na citirano pogodbeno obveznost dospela v plačilo vrnitev celotne vplačane glavnice dne 3.11.1993 in je od tedaj dalje tožena stranka z izplačilom v zamudi in je torej v tem obsegu in na navedeni podlagi na prvi stopnji pravilno razsojeno. S strani tožene stranke razglašeni moratorij glede vrnitve vplačane glavnice pa je neupošteven, ker je enostranski, torej brez soglasja nasprotne stranke.

Prvostopno sodišče je pravilno sledilo trditvam tožeče stranke, da ni šlo za enostranski odstop od pogodbe, temveč za razvezo (razdrtje) pogodbe zaradi toženkine zakrivljene neizpolnitve obveznosti (členi 124 - 132 ZOR). Prvostopno sodišče je štelo, da je tožničino razdrtje pogodbe utemeljeno na določbah členov 126, 127 in 128 ZOR in v skladu z določbo člena 132/5 ZOR prisodilo zamudne obresti od dnevov, ko je tožena stranka prejela posamezna vplačila. Pritožbeno sodišče se z opisano materialnopravno odločitvijo strinja, pri čemer pa meni, da v obravnavanem primeru ni pogojev za uporabo členov 127 in 128 ZOR.

Materialnopravna opora za razdrtje pogodbe pa je v določbah člena 126 ZOR. Ker izpolnitev obveznosti tožene stranke (izplačilo kredita) v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe, je morala tožnica po izteku roka pustiti toženi stranki dodatni rok za izpolnitev. To je po ugotovitvah prvostopnega sodišča storila in ker je dodatni rok potekel brez izpolnitve, je tožnica pogodbo utemeljeno razdrla. Vsemu navedenemu tožena stranka v pritožbi ugovarja, in kot bistveno postavlja trditev, da tožnica še ni imela pravice zahtevati izpolnitve obveznosti, dodatni rok pa je bil neprimeren in prekratek.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče tožene stranke zmotno.

Gre za vprašanje, v katerem roku je bila tožena stranka dolžna izpolniti pogodbo. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je rok določen v 5. členu pogodbe, kjer se je tožena stranka zavezala izplačati kredit v čim krajšem roku, vendar je moral pred tem "član združevati svoja sredstva v skladu najmanj 6 mesecev".

Podobno je opredeljen rok v pravilniku o splošnih pogojih poslovanja, kjer je v 9. členu določeno, da se sklad zavezuje izplačati kredit članom v čim krajšem roku, vendar pa mora član združevati sredstva v skladu najmanj 6 mesecev, oziroma največ toliko mesecev, kolikor znaša doba vračila kredita. Ker dodatek k prej navedenemu pravilniku določa 40 mesečno ali 60 mesečno dobo vračanja kredita, pomeni 9. člen pravilnika o splošnih pogojih dolžnost izplačila kredita po najmanj 6 mesecih mesečnih vplačil in največ 40 (oziroma 60) mesecih vplačil mesečnih obrokov. Prav ima prvostopno sodišče, da je maksimalni rok 40 (oziroma 60) mesecev nesmiselen, kajti posojilo v višini 40 mesečnih obrokov, izplačano po 40 mesecih vplačevanja enakih mesečnih obrokov, ni nobeno posojilo.

Ugotoviti je torej treba kateri rok je "čim krajši rok". Ker gre za nejasno določilo, je treba v skladu z določbo člena 100 ZOR, ker gre za pogodbo na formularju, ki je bila pripravljena in predlagana s strani tožene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge, torej tožeče stranke. Ta je pojasnila, da je pogodbo razumela tako, da pridobi posojilo po 6 mesecih vplačil in je takrat po telefonu pričela pozivati toženo stranko k odobritvi posojila. Podobno so očitno menili tudi številni drugi pogodbeni partnerji tožene stranke (po navedbah ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi je tožena stranka sklenila več kot 1600 pogodb), ki so zaradi neizplačila kredita tudi razdrli pogodbe. Nadalje je treba presoditi, ali je bilo ravnanje tožene stranke pri izpolnjevanju obveznosti vestno in pošteno (člen 12 ZOR). Splošni pogoji tožene stranke so namreč predvidevali prednostno listo prejemnikov kredita, izdano vsak mesec, pri čemer je bila pozicija posameznika odvisna od datuma sklenitve pogodbe o združevanju sredstev. Predvidena je javnost te liste in možnost ugovora, tak sistem pa bi ob vestnem poslovanju omogočal tudi natančno seznanitev pogodbenika, kdaj bo na vrsti za izplačilo kredita. V tej pravdni zadevi tožena stranka o prednostni listi ni navedla ničesar, tožnica pa je izpovedala, da so ji ob telefonskih pozivih zatrjevali, naj še malo počaka in da je že čisto na vrsti (prednostne liste). Ker to ni bilo res, je od pogodbe odstopila. Tožena stranka v zvezi z izpolnitvijo obveznosti torej ni ravnala vestno in pošteno.

Tožena stranka zatrjuje v pritožbi, češ da je bil rok za izpolnitev obveznosti neprimeren, ker bi bilo treba upoštevati naravo in namen sklenjene pogodbe ter dinamiko priliva sredstev. Poudarja, da gre za neprofitno organizacijo, izplačevanje kreditov pa je odvisno od pristopa novih članov. S takimi trditvami se ni mogoče strinjati. Res gre za pogodbo o združevanju sredstev, iz katerih se izplačujejo krediti, vendar tožena stranka prezre, da se je organizirala kot zavod po Zakonu o zavodih (Ur. list RS št. 12/91), po členu 7 navedenega zakona pa se zavod lahko ustanovi, če so zagotovljena sredstva za ustanovitev in začetek dela zavoda. Za dejavnost, ki se je je lotila tožena stranka, je po določbah zakona in po naravi sami potreben začetni kapital, ne pa zgolj sredstva pogodbenih partnerjev, torej gre za pomanjkljivost na strani tožene stranke. Slednje tudi ni mogoče šteti kot neprofitno organizacijo, kot zatrjuje, saj je vsakdo ob sklenitvi pogodbe o združevanju sredstev še posebej plačal tolarsko vrednost 300 DEM (člen 4 pogodbe), pri izplačilu kredita pa je za toženo stranko predvidena 5 % provizija (člen 10 pogodbe).

Končno toženec svoje neizpolnitve ne more uspešno opravičiti s trditvijo, da je bil odvisen od pristopa novih članov. Takega rizika ne more prevaliti na sopogodbenika, ki redno izpolnjuje svojo obveznost. Pogodba in pravilnik ne omogočata sklepanja o aleatornosti razmerja, ki naj bi nastalo med strankama in naj bi dovoljevalo odobritev posojila, če in ko bo zbranih dovolj sredstev.

Vsebino pogodbeno dogovorjenega "čim krajšega roka" je glede na zgoraj navedene razloge treba šteti v korist tožeči stranki, ne pa močnejši in nevestni toženi stranki. Rok izpolnitve obveznosti tožene stranke, pogodbeno opredeljen kot čimkrajši rok, je torej primerno kratek rok po preteku 6 mesecev rednih plačil dogovorjenih obrokov.

Prvostopno sodišče je štelo, da je rok iztekel takrat, ko je tožnica po 6 mesecih zahtevala izplačilo kredita. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, saj gre za primeren rok, ustrezen naravi obveznosti tožene stranke in drugim okoliščinam pogodbenega razmerja med strankama, kot so bile že obrazložene. Iztek tega roka pa, ker ni šlo za fiksni posel oziroma ker ni izkazano, da bi bila izpolnitev obveznosti tožene stranke v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, še ni zadoščal za razdrtje pogodbe (člen 126/1 ZOR).

Potreben je bil primeren dodatni rok za izpolnitev (člen 126/2 ZOR), ki ga je tožnica po ugotovitvah prvostopnega sodišča toženi stranki tudi postavila s ponavljajočimi osebnimi in telefonskimi pozivi na izplačilo kredita, čemur tožena stranka ne ugovarja. Dokazano je torej, da tožena stranka kljub dodatnim pozivom, ponavljajočim se več mesecev, ki jim je brez dvoma priznati naravo dodatnega roka za izpolnitev, svoje obveznosti ni izpolnila. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, češ da je šlo za neprimeren in prekratek rok, saj je tožnica odstopila od pogodbe dne 2.8.1993, to je po več kot 13 mesecih od njene sklenitve. Dodatni rok za izpolnitev je, šteto od pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev, znašal več kot 6 mesecev, to pa je še enkrat toliko, kot je znašal prvotni rok izpolnitve. Tak dodatni rok je brez dvoma primeren, zato ni mogoče upoštevati nasprotne pritožbene trditve o neprimernosti tega roka. Tožnica torej ni ničesar zahtevala predčasno, ampak vse v skladu z določili pogodbe ter njenih poslovnih pogojev in ustreznih že citiranih določb Zakona o obligacijskih razmerjih. Njeno razdrtje (odstop od) pogodb št. 564 in 565 je bil torej zakonit in posledica zakrivljene neizpolnitve obveznosti tožene stranke, ne pa enostransko dejanje, kot zatrjuje slednja. Ta sicer meni, da bi bilo potrebno dejansko stanje še podrobneje raziskati z zaslišanjem predstavnikov tožene stranke, ne pove pa, o čem naj bi ti predstavniki izpovedali. Pritožbeno sodišče tudi sicer ocenjuje, da zaslišanje prič ni bilo potrebno, ker je za ugotovitev odločilnih dejstev na razpolago dovolj listinskih dokazov.

Zaradi ugotovitve o utemeljenem razdrtju pogodbe, je pravilna uporaba določb člena 132/2 in 132/5 ZOR, torej vrnitev vsega vplačanega denarja in pa plačilo zamudnih obresti od dneva prejema posameznih vplačil ter izključena uporaba temu nasprotujočih določb čl. 11 pogodbe. Izrek sodbe v prvem odstavku pod I. je torej pravilen.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da v obravnavanem primeru ni bilo podlage za razvezo pogodbe brez naknadnega roka oziroma pred iztekom roka (člena 127 in 128 ZOR). Očitnost, da tožena stranka svoje obveznosti niti v rednem niti v dodatnem roku ne bo izpolnila, ni bila izkazana. Listine, na katere se je oprlo prvostopno sodišče, ko je ugotavljalo v naprej vidno očitno neizpolnitev tožene stranke, izvirajo namreč iz časa po 2.8.1993, ko je tožnica odstopila od obeh pogodb. Posebna ponudba tožene stranke za podpis aneksa k pogodbi in za vložitev vplačanih sredstev v depozit brez nadaljnjega vplačevanja obrokov, ima datum 21.8.1993, obvestilo o moratoriju izplačil članom, ki so odstopili od pogodb pa ima datum 9.12.1993. V tem delu ima torej pritožba prav, čeprav ji niso priloženi zatrjevani dokazi za trditev, da je tožena stranka vsem tistim članom, ki so ostali zvesti pogodbi, dodelila kredit. Člena 127 in 128 ZOR torej ne moreta biti podlaga za odločitev, kakršno je sprejelo prvostopno sodišče, utemeljeno pa je sklicevanje na določbe člena 126 ZOR in glede učinkov razdrte pogodbe na določbe člena 132 ZOR. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka proti sodbi, zato niso podani, pri čemer bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso niti obrazložene, pri preizkusu po uradni dolžnosti pa takšnih kršitev ni bilo zaslediti.

Zoper zavrnilni del sodbe (3. odstavek pod I) se pritožuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče meni, da ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da tožena stranka članarine dvakrat po 300 DEM ni dolžna vrniti, ker je bila članarina konzumirana in se članarina ob izstopu iz določenega združenja ne vrača. Upoštevaje učinke razdrte pogodbe, predvidene v členu 132/2 ZOR, je po presoji pritožbenega sodišča (nemogoče uporabiti določbe čl. 11 pogodbe in čl. 20 pravilnika o nevračanju "članarine" in obresti) ter je tožnica nedvomno upravičena do vrnitve tolarske vrednosti 600 DEM. Po navedeni zakonski določbi je namreč stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, upravičena do vrnitve tistega, kar je dala.

To pa sta poleg že obravnavane vsote mesečnih vplačil tudi oba sporna zneska "članarine", katerih plačilo je bilo prav tako del tožničine obveznosti po pozneje razdrtih pogodbah o združevanju sredstev. Iz 4. člena vsake od navedenih pogodb namreč izhaja, da je član dolžan ob podpisu te pogodbe plačati skladu članarino, ki znaša 300 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan podpisa pogodbe. Nikakršnega razloga ni, da bi bil ta znesek deležen drugačne pravne usode od tistih, ki jih je tožnica prav tako plačala v izpolnitev svoje prevzete obveznosti po pogodbah. Pri tem je opozoriti na zavajajoče poimenovanje teh zneskov kot "članarine". Ni razumljivo, za kakšno članstvo naj bi šlo, saj zakon o zavodih ne pozna članstva v zavodih, tožnica pa tudi ni pridobila statusa člana tožene stranke, ki je organizirana kot zavod. Zlasti nesmiselno je vse opisano v tožničinem primeru, ki je sklenila dve pogodbi in vplačala dvakrat po 300 DEM v tolarski vrednosti, kar naj bi pomenilo, da je vplačala dve članarini. Razlogi prvostopnega sodišča o konzumiranju članarine in o izstopu iz članstva so torej napačni in pomeni zavrnitev tega dela zahtevka zmotno uporabo materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi člena 373 tč. 4 ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tudi tožbenemu zahtevku glede plačila tolarske vrednosti 600 DEM ugodilo. V skladu z določbo člena 132/5 ZOR je prisodilo tudi zamudne obresti od dneva vplačila (19.6.1992) in sicer po obrestni meri, kot se obrestujejo devizne vpogledne vloge DEM, vse pa v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tožeča stranka je sicer zahtevala vrnitev glavnice in obresti v tolarski vrednosti po prodajnem menjalnem tečaju Banke Slovenije, za kar pa ni podlage, ker sta se stanki v pogodbah dogovorili za plačilo v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije. Dogovorjeni način preračuna valute po devizni klavzuli za vplačilo velja tudi za vrnitev vplačanega, torej je mogoče naložiti toženi stranki le plačilo tolarske vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je bilo torej treba zavrniti.

Tožena stranka izpodbija sklep o začasni odredbi (pod II) in sicer zavrnitev ugovora tožene stranke zoper sklep z dne 24.2.1994 in dopolnitev oziroma dopolnjeni izrek začasne odredbe. Gre za blokado sredstev na žiro računih tožene stranke pri SDK L. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopnega sodišča, da so podani pogoji z začasno odredbo iz člena 265 ZIP in nasprotne pritožbene trditve ne držijo. Ni res, da bi tožeča stranka s svojim razdrtjem pogodbe karkoli zakrivila, kot trdi tožena stranka, prav tako ni res, da bi začasne odredbe utegnile pri toženi stranki povzročiti resne motnje.

Te motnje povzroča kvečjemu način poslovanja tožene stranke, oziroma neizpolnjevanje sprejetih obveznosti. Začasna odredba o blokadi sredstev na žiro računu tožene stranke glede glavnice v višini 354.960,00 SIT je bila utemeljeno izdana, pri čemer pa je delno napačna obrazložitev, češ da je tožena stranka odprla druge žiro račune, da bi tožniki težje prišli do poplačila. V pritožbi tožena stranka izkazuje z listinami, da je tožena stranka odprla nov žiro račun na zahtevo SDK, ker se je organizirala kot zavod. Ostali razlogi izpodbijanega sklepa pa držijo in utemeljujejo začasno odredbo.

Prav pa ima tožena stranka, da je sklep o začasni odrebi delno v nasprotju sam s seboj. Prvostopno sodišče navaja, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana z izdano prvostopno sodbo, pri tem pa prezre, da je ta zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 600 DEM zavrnilo, izpodbijani sklep o začasni odredbi pa nalaga blokado sredstev na žiro računih tožene stranke tudi za znesek tolarske vrednosti 600 DEM. Nadalje v sklepu o začasni odredbi ni opredeljeno, od kdaj naj bi tekle zakonite zamudne obresti od glavnice v višini 354.960,00 SIT, tako da ni razumjivo, v kolikšnem obsegu naj bi se blokirala sredstva tožene stranke na žiro računih. V tem delu je torej prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po členu 354/2 tč. 13 ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke proti sklepu delno ugodilo in razveljavilo sklep o začasni odredbi glede blokiranja sredstev na žiro računih tožene stranke v višini zakonitih zamudnih obresti in tolarske vrednosti 600 DEM. Nespremenjena pa je ostala začasna odredba glede blokade toženkinih sredstev na žiro računih do višine glavnice v znesku 354.960,00 SIT. Glede razveljavljenega dela sklepa o začasni odredbi pritožbeno sodišče v skladu z določbo člena 380 tč. 3 ZPP ni naložilo vrnitve zadeve v nov postopek, ker je ta postal nepotreben, saj je začasna odredba veljala do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve, ta pa je postala pravnomočna s to sodbo pritožbenega sodišča. Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo povrnitev vseh stroškov tožeče stranke, čemur tožena stranka v pritožbi ugovarja. Glede na delno spremenjeno sodbo glede tolarske vrednosti 600 DEM je tožeča stranka v celoti uspela in ji zato gre povrnitev vseh njenih pravdnih stroškov. Ker je prvostopno sodišče tako tudi odločilo, so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Zato tožena stranka s tem delom pritožbe ni mogla uspeti in je bilo treba izrek o stroških potrditi.

Pritožbene stroške je priglasila tožeča stranka. Ta je s svojo pritožbo (razen v zanemarljivo majhnem delu) uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter s tarifo o odvetniških storitvah na 14.600,00 SIT.