Jedro

Preizkus zahteve za obnovo preide v meritorno fazo preizkusa šele, ko vložnik zadosti bremenu zatrjevanja oziroma predložitve ustreznih dejstev oziroma dokazov. Če temu bremenu vložnik ne zadosti, se sodišče ni dolžno spuščati v vsebinsko presojo predlaganih dokazov, ki bi hkrati narekovala njihovo izvedbo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.K. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 1000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 30.6.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.12.2006, je bil obsojeni A.K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ in poskusa kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen 4 (štirih) let zapora. Dne 5.9.2007 so zagovorniki obsojenca pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Zahteva je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 14.9.2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 5.10.2007 zavrnjena.

2. Zoper pravnomočni sklep so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sklep pa v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev pristojnemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Po njenem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da izjava N.K. izpolnjuje vse kriterije novega dokaza iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Sodišče je N.K. v postopku večkrat zaslišalo, pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, ob prisotnosti obsojenčevega zagovornika in pooblaščenca oškodovank. Zaradi ugotavljanja njene verodostojnosti je sodišče postavilo tudi izvedenko psihiatrične stroke. Prav tako ni podana kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije. Zakon o kazenskem postopku namreč predpisuje, da se kriva izpovedba praviloma dokazuje le s pravnomočno sodbo, okoliščin, ki bi dopuščale dokazovanje na druge načine, pa iz zahteve za varstvo podatkov ne izhajajo.

B.-I 4. Zagovorniki obsojenega A.K. so dne 6.9.2007 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti vložili zahtevo za obnovo postopka. Zahtevi so priložili notarsko overjeno izjavo oškodovanke N.K., v kateri ta zatrjuje, da je njena izjava, ki jo je podala v postopku zoper obsojenca, "lažna in neresnična," k čemer naj bi jo nagovorila njena sestra J.K., prav tako oškodovanka v istem kazenskega postopku.

5. Zagovorniki v zahtevi za obnovo postopka navajajo, da uveljavljajo obnovitveni razlog po 3. točki 410. člena ZKP. Hkrati zatrjujejo, da "oškodovana N.K. priznava, da si je vse očitke na račun obsojenca, ki je predmet pravnomočno zaključenega kazenskega postopka izmislila, tako da v svoji izjavi dejansko priznava storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe." Pri tem zapišejo tudi, da je N.K. "h krivi izpovedbi nagovorila druga oškodovanka J.K."

6. Okrožno in višje sodišče sta pri obravnavi zahteve presojo, ali je podan obnovitveni razlog, opravili tako z vidika 3. točke kot tudi z vidika 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, in zahtevo za obnovo zavrnili. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči torej ocenili, da navedbe v zahtevi za obnovo niso takšne narave, da na njihovi podlagi očitno ne bi bilo mogoče dovoliti obnove. Vendar pa sta sodišči pri tem spregledali, da tudi pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka nista vezani na pravna stališča, ki jih zavzame vložnik (iura novit curia). To velja tudi za pravno kvalifikacijo obnovitvenega razloga, ki jo sodišče opravi na podlagi dejanskih trditev, zapisanih v zahtevi za obnovo.

7. Glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za obnovo Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vložniki zatrjevali, da je oškodovanka N.K. storila kaznivo dejanje krive izpovedbe, kar je treba opredeliti kot obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Tega ne more spremeniti niti njihova pravna ocena, da je zaradi tega podan predlog po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, niti dejstvo, da v zahtevi za obnovo obširno navajajo argumente za zaslišanje N.K. v postopku dovolitve obnove. Podobno velja tudi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper izpodbijana sklepa sodišč: četudi vložnik navaja, da sta sodišči kršili določbo 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, Vrhovno sodišče pri odločanju ni vezano na pravna stališča, ki jih ponudi vložnik, pač pa mora v mejah zahteve presoditi, ali sta sodišči kršili določbe o kazenskem postopku tako, da je ta kršitev vplivala na zakonitost ali pravilnost njihovih odločitev.

8. Zakon o kazenskem postopku v 412. členu določa, da mora vložnik v zahtevi navesti, iz katerega zakonskega razloga se zahteva obnova, in s katerimi dokazi so podprta dejstva, na katera se zahteva opira. Vložnik je zahtevi za obnovo, v kateri zatrjuje, da je N.K. krivo izpovedala, priložil njeno notarsko overjeno izjavo, za katero trdi, da je N.K. v njej dejansko priznala kaznivo dejanje krive izpovedbe. Prav v zvezi s tem obnovitvenim razlogom ZKP v drugem odstavku 410. člena določa, da se mora kaznivo dejanje krive izpovedbe dokazovati s pravnomočno sodbo, s katero je priča spoznana za krivo. Dokazovanje z drugimi dokazi je mogoče le, če se kazenski postopek zoper te osebe ne more izvesti, ker so umrle ali ker so podane okoliščine, ki izključujejo pregon. Vložnik zahteve za obnovo v postopku takih okoliščin niti ni zatrjeval, hkrati pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je N.K., rojena 21.9.1987, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi 15.4.2004, že dopolnila 16 let. Glede na to, da kaznivo dejanje krive izpovedbe v temeljni obliki po prvem odstavku 289. člena KZ zastara v petih letih, od storitve (prvi odstavek 111. člena KZ), t.j od 15.4.2004, dejanje na dan pravnomočnosti odločitve o zahtevi za obnovo torej še ni zastaralo.

9. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je v obravnavani zadevi vendarle podan razlog za zavrženje zahteve za obnovo po prvem odstavku 413. člena ZKP, ker dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se na njihovi podlagi mogla dovoliti obnova. Četudi iz izpodbijanih sklepov izhaja, da sta nižji sodišči zavzeli drugačno stališče, to ne pomeni, da bi bilo treba zahtevi ugoditi in sklepa razveljaviti. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, da razlogi, ki narekujejo zavrženje zahteve za obnovo, izključujejo njeno zavrnitev. Pri tem mora sodišče paziti le, da odločbe o zavrnitvi zahteve ne opre na dokaze, ki jih pred tem ni izvedlo.

10. Sodišči sta zato pravilno odločili, ko obnove nista dovolili. Trditve vložnika, da sta sodišči kršili tretji odstavek 410. člena ZKP s tem, ko sta ocenili, da ta obnovitveni razlog v zvezi z izjavo N.K. ni podan, ne more voditi v razveljavitev izpodbijanih sklepov, ker z vložnikovo pravno kvalifikacijo obnovitvenega razloga ni mogoče soglašati.

11. Ob tem tudi ne morejo biti utemeljeni očitki, da so sodišča kršila 22. in 23. člena Ustave RS, ker N.K. niso zaslišala. Ob zatrjevanju vložnikov, da je N.K. storila kaznivo dejanje krive izpovedbe, bi sodišči imeli možnost odločati se o njenem zaslišanju le, če bi bile podane okoliščine iz drugega odstavka 410. člena ZKP, ki dopuščajo dokazovanje kaznivega dejanja drugače kot z obsodilno sodbo. Ker teh okoliščin vložniki niso niti zatrjevali, tudi ni mogoče pritrditi očitkom, da so sodišča s tem, ko niso zaslišala N.K., kršila 22. in 23. člena Ustave RS. Šele če bi v takem primeru vložnik zadostil bremenu zatrjevanja oziroma predložitve ustreznih dejstev oziroma dokazov, bi preizkus zahteve za obnovo prešel v meritorno fazo preizkusa, v kateri vložnik nosi breme prepričevanja, da bi dejstva oziroma dokazi utegnili privesti do za obsojenca ugodnejše odločbe (podobno sodba VS RS I Ips 332/2002). Če pa sodišče ugotovi, da temu bremenu vložnik ni zadostil, se ni dolžno spuščati v vsebinsko presojo predlaganih dokazov (sodba VS RS I Ips 202/2003), ki bi hkrati narekovala tudi njihovo izvedbo.

12. Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi glede zadnjega očitka. Vložnik uveljavlja kršitev 22. člena URS s trditvijo, da sta sodišči neutemeljeno odstopili od ustaljene sodne prakse. Pri tem se sklicuje na eno sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedba ene sodne odločbe ne zadošča za utemeljitev tovrstne kršitve 22. člena URS - še posebej zato, ker se dejstva, ki so bila pomembna v citirani sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.5.2006, bistveno razlikujejo od dejstev, ki so pomembna v tej zadevi. V citirani sodbi priča, ki je bila predlagana v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, namreč v kazenskem postopku še ni bila zaslišana.

B.-II 13. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.

14. V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in prvega odstavka 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 1000 EUR odmerjeno povprečnino.