Jedro

Če bi tožnik posredoval zahtevane podatke v objavo, bi bili ti objavljeni, kar pa ne pomeni objektivne neizvršljivosti odločbe, če je le-ta odvisna tudi od ravnanj nekoga drugega. Pri razmejitvi med javnim in zasebnim telekomunikacijskim omrežjem je treba upoštevati poleg nabave storitev, ki jih sistem nudi, tudi lastnosti samega omrežja, in pri tem izhajati iz definicij pojmov, ki jih opredeljuje zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto, sedaj Agencije za pošto in elektronske komunikacije, št. ... z dne 21. 4. 2004 (1. točka izreka) in zavrnila pritožbo tožnika zoper zadnje navedeno odločbo (2. točka izreka). Z odločbo, št. ... z dne 21. 4. 2004, je prvostopni organ po uradni dolžnosti v postopku nadzora po določbi 137. člena in na podlagi 5. točke 1. odstavka 139. člena in 6. ter 7. odstavka 69. člena Zakona o telekomunikacijah (v nadaljnjem besedilu: ZTel-1) ter ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljnjem besedilu: ZIN) odločila, da mora tožnik v roku 7 dni po vročitvi te odločbe v Uradnem listu RS objaviti in prvostopnemu organu sporočiti tehnične specifikacije vmesnikov Centreks (Centreks PSTN in Centreks ISDN priključne točke). Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, saj je izrek izpodbijane odločbe dovolj določen, torej je odločba pravno izvršljiva, prav tako pa izrek ni predvidel npr.: objave v neobstoječem glasilu ali podobno, kar pa pomeni, da je odločba tudi dejansko objektivno izvršljiva. Izrek tožniku v ničemer ni onemogočal izpolnitve obveznosti v dobri veri, namreč nemudoma oziroma v postavljenem roku poslati zahtevane podatke na prvostopni organ ter v objavo v Uradni list, katerega praksa in pogostnost objav je sicer odvisna od količine prejetega gradiva. Tožnik pa tudi kasneje teh zahtevanih podatkov ni poslal, kar kaže na zavračanje prostovoljne izpolnitve obveznosti. Toženka je zato predlog za izrek ničnosti odločbe s 1. točko izreka zavrnila. V zvezi s pritožbo tožnika pa je toženka navedla, da je prvostopni organ pravilno odločil, vendar so razlogi za izdajo odločbe delno napačni. Toženka se je strinjala z obrazložitvijo prvostopnega organa na strani ena, dve in štiri odločbe in jih zato ni ponavljala, strinjala se je tudi s stališčem in nosilnim razlogom obrazložitve iz 1. odstavka na 3. strani, da pojasnila, ki jih je tožnik podal v obravnavanem postopku nadzora glede izpolnjevanja obveznosti iz določbe 69. člena ZTel-1, ne ustrezajo ne splošnim ciljem ZTel-1, ne njegovim konkretnim določbam in ne tehnični realnosti. ZTel-1 določa objavo podatkov o tipih vmesnikov zato, da je omogočen odprt dostop do omrežij, tega pa ni mogoče doseči brez trasparentnosti oziroma ustrezne objave tehničnih podatkov o vmesnikih omrežja. Za učinkovito regulacijo je potrebna jasna razmejitev med javnim in zasebnim telekomunikacijskim omrežjem v vsakem trenutku delovanja omrežja, ki ne more biti samo razmejitev na nivoju storitev, temveč tudi na nivoju telekomunikacijskega omrežja, saj storitve same brez omrežja ne morejo obstajati. Zato tudi razmejitve med javnim in zasebnim omrežjem ne more določati samo nabor določenih storitev, temveč tudi lastnosti omrežja samega, to povezanost pa jasno izpričujejo definicije fiksne telefonske storitve, fiksnega javnega telefonskega omrežja, javne telekomunikacijske storitve in javnega telekomunikacijskega omrežja, ki izhajajo iz določbe 3. člena ZTel-1. Sistem Centreks je v skladu z določbo 25. točke 3. člena ZTel-1 fiksno telekomunikacijsko omrežje, ki omogoča prenos signalov med omrežnimi priključnimi točkami-vmesniki, ki kot fizične povezovalne točke omogočajo uporabniku dostop do javnega telekomunikacijskega omrežja (določba 30. točke 3. člena ZTel-1). Slednje omogočajo priključitev terminalske opreme, ki omogoča komuniciranje in je namenjena za posredno in neposredno priključitev s katerimikoli sredstvi na vmesnike javnega telekomunikacijskega omrežja (določba 27. točke 3. člena ZTel-1). Tako ni pomembno, da se terminalska oprema lahko priključuje prek internega žičnega omrežja, ki je v lasti uporabnika, ni pa tudi del storitve, saj to ne izhaja iz zakona. Sistem Centreks za svoje delovanje nujno uporablja javno telefonsko omrežje, za katerega nadzor je pristojen prvostopni organ, in omogoča nabor storitev, ki je sestavljen iz storitev fiksnega javnega telefonskega omrežja, in nabora storitev, ki jih lahko uporabljajo samo uporabniki sistema Centreks. Zadnja ugotovitev pa še ni zadosten razlog, da bi Centreks proglasili za zasebno omrežje z vsemi posledicami, ki jih prinese nemožnost regulacije takšnega omrežja. Storitve v sistemu Centreks, ki so dostopne samo uporabnikom sistema Centreks, se lahko dodajajo ali odvzemajo samo s posegom v javno telefonsko omrežje. Omrežne priključne točke v tem sistemu tudi ne morejo samostojno zagotavljati storitev brez preostalega dela javnega telefonskega omrežja in so neločljivi del fiksnega javnega telekomunikacijskega omrežja, ne glede na vrsto oziroma način njihove izvedbe. Pri tem se v praksi omrežne priključne točke, katerih nabor nudi operater fiksnega javnega telefonskega omrežja s pomembno tržno močjo za dostop do svojih javnih fiksnih telefonskih omrežij in storitev, razlikujejo med seboj po fizični izvedbi in vrsti storitev, do katerih lahko dostopajo naročniki, pri čemer je razlika (samo) v konfiguraciji programske opreme, ki se nanaša na omrežno priključno točko, omogoča pa se priključitev raznovrstne uporabniške terminalne opreme. Vse opisane vrste priključnih točk pa ustrezajo definiciji omrežnih priključnih točk iz 16. točke 3. člena ZTel-1. Poleg tega sistem Centreks za svoje delovanje uporablja sistem javnega oštevilčenja, brez katerega delovanje ne bi bilo mogoče, prav tako ne bi bile možne določene storitve, ki jih lahko uporabljajo samo uporabniki sistema Centreks, npr.:klicanje med uporabniki sistema Centreks s skrajšanim izbiranjem. Sistem Centreks po bistvenih in pretežnih značilnostih pomeni zagotavljanje javno dostopnega omrežja in storitev, katerega nudi tožnik javnosti pod enakimi pogoji, tako pa je treba definirati tudi priključne točke javnega telekomunikacijskega omrežja oziroma vmesnike javnega telekomunikacijskega omrežja. Če bi obveljala tožnikova razlaga, bi to pomenilo, da tožnik lahko del fiksnih javnih telefonskih storitev za razliko od konkurence, ki se na tem področju dejansko šele vzpostavlja, opravlja pod drugačnimi pogoji (ne da bi bil podvržen regulaciji), in to zgolj zato, ker hkrati nudi še dodaten nabor storitev k storitvam javne telefonije. To pa bi tudi pomenilo, da naročniki Centreksa ne uživajo pravic in možnosti, ki jih naročnikom in uporabnikom v tem segmentu storitev sicer nudi zakonodaja. S tem pa bi bil izigran osnovni namen zakonodaje - zagotavljanje konkurence in varstvo pravic uporabnikov, kjer pa je zagotovitev transparentnosti osnovna predpostavka. Toženka je v ostalem zavrnila pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge prvostopne odločbe, katere je toženka nadomestila na podlagi določbe 254. člena ZUP in odločila, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Tožnik je vložil tožbo iz tožbenih razlogov po 1., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V tožbi je navedel, da se ni skliceval na subjektivni ničnostni razlog, temveč je navedel, da je bil rok glede na datume izida Uradnega lista RS za izpolnitev obveznosti objektivno prekratek. Toženka pa v odločbi tudi ne razvije tega argumenta, temveč preide v sklep, da bi moral tožnik nemudoma oziroma v postavljenem roku poslati zahtevati podatke, kot mu je bilo naloženo, kar pa nima nobene zveze s vprašanjem objektivne ali subjektivne nezmožnosti, ampak pomeni to, da si mora stranka sama sestaviti pravilno in izvršljivo odločbo. To se kaže še dodatno v argumentu, da bi moral tožnik to izpolniti v dobri veri, ki pa je dejansko nalaganje novih obveznosti stranki, kar pa bi bilo mogoče le z zakonom. Toženka je tudi ignorirala predloženi dokaz tožnika o datumih izdaje Uradnega lista. Dejstvo, da je pogostost objav odvisna od dejanj Uradnega lista RS in ne od tožnika, s čimer se strinja tudi toženka, pa še dodatno kaže na neprimernost zapisanega izreka, ki je v kombinaciji z nerazumnim rokom pripeljal do ničnosti prvostopne odločbe. Toženka tudi ni pojasnila, zakaj je po njenem mnenju postavljeni rok nebistven del obveznosti, da bi bila njena izpolnitev pravilna in zadovoljiva, ne glede na postavljeni rok. Nadalje pa je tožnik še navedel, da toženka meša zakonske in obče tehniške definicije z namenom priti do želenega sklepa. Centreks je celovita storitev upravljanja navideznega zasebnega omrežja, oblikovano po sistemu izločanja dejavnosti (outsourcing), torej gre za kompleksno razmerje gospodarskega prava, toženka pa je poskušala posamezne elemente tega zasebnega omrežja v nasprotju z namenom ZTel-1 postaviti v okvire javnopravne regulacije. Tožnik je po določbi 6. odstavka 69. člena ZTel-1 dolžan objaviti podatke o tipih razpoložljivih vmesnikov v javnem telekomunikacijskem omrežju, ne pa v sistemih, ki za svoje delovanje nujno uporabljajo javno telefonsko omrežje. Tak sistem je tudi običajen naročniški telefonski aparat ali hišna centrala, priključena na javno telefonsko omrežje. Centreks se tudi ne uporablja kot zagotavljanje kakršnihkoli storitev javnosti, saj je uporaba Centreksa kot zasebnega omrežja zagotovljena zolj naročniku Centreksa, ne pa javnosti. Ta dostopnost pa je dejanska, ne pa zgolj navidezna, saj lahko priključke uporablja zgolj njegov naročnik. Zato tožnik ponuja tudi raznovrstne terminalne naprave, ki omogočajo naročniku dodatne storitve. Funkcionalnost možnosti klicanja iz Centreksa v javno telekomunikacijsko omrežje in obratno pa omogoča sleherno zasebno omrežje. Toženka tudi ni upoštevala zakonskega kriterija, ali se to omrežje deloma ali v celoti uporablja za zagotavljanje javnih telekomunikacijskih storitev, ampak je ta osrednji argument nadomestila z drugimi, ki jih je ustvarila sama. Nezakoniti kriteriji so naslednji: - da je tehnična rešitev v sistemu Centreks enaka kot v javnem telefonskem omrežju, - da omrežne priključne točke v sistemu Centreks ne morejo samostojno zagotavljati storitev brez preostalega dela javnega telefonskega omrežja, kar niti ne drži, - ter uporaba sistema javnega oštevilčenja - slednjega termina pa zakon niti ne pozna, poleg tega pa se številke iz načrta oštevilčenja uporabljajo tudi v omrežjih hišnih central. Tudi storitve vzpostavitve hišnih central so dostopne javnosti, pa pri njih ne gre za javno storitev, saj je bistvo zasebnih central v tem, da poleg klicev v javno omrežje omogočajo preklapljanje med priključki znotraj prostorov naročnika, med priključki naročnika, kar je identično, kot v primeru sistema Centreks. Naročnikom Centreksa pa tožnik tudi v ničemer ne krati pravic, ki jih imajo naročniki javnih telefonskih storitev, konkurenti pa lahko ponujajo primerljive storitve po lastnih omrežjih ali preko razvezanih krajevnih zank tožnika. Tožniku pa tudi ni jasno, kako naj bi regulacija vmesnikov v zasebnih omrežjih prispevala k zagotavljanju konkurence in odprtosti omrežij, saj gre za zaprta omrežja v domeni naročnikov. Tožnik pa je še pojasnil, da je Centreks omrežje, ki ga tožnik vzpostavi in upravlja za potrebe posameznega naročnika storitve Centreks, ki ima v osnovi enako funkcionalnost kot omrežje s hišno telefonsko centralo - omogoča klice med posameznimi priključki v hiši, pa tudi klice v to omrežje in iz njega. Temeljna razlika pa je, da se preklapljanje med Centreks priključki vrši na centralah tožnika, ki se za razliko od običajnih hišnih central v principu nahajajo v prostorih tožnika, ne pa v prostorih naročnika. To omrežje upravlja le njegov naročnik oziroma njegovi ljudje, druge osebe brez dovoljenja naročnika nimajo dostopa do omrežja Centreks. Torej ne more služiti opravljanju storitev, ki bi bile dostopne javnosti, saj tožnik nima nikakršne pravice, da bi tretjim osebam javno ponujal dostop do tega omrežja, vzpostavljenega za posameznega naročnika. Zato pa zanj tudi ne velja obveznost operaterja po določbi 6. odstavka 69. člena ZTel-1. Tožnik je zato predlagal, da sodišče po opravljeni obravnavi odločbo prvostopnega organa izreče za nično in izpodbijano odločbo opravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, da vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem postopku z dopisom, št. ... z dne 12. 10. 2004. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, ki jih je ponovno povzela in dodatno še navedla, da je predmet izvršbe oprava dejanja, ne pa oprava dejanja v tistem roku, ki je določen za njegovo prostovoljno izpolnitev, s potekom roka za opravo dejanja odločba ne izgubi izvršljivosti, temveč nasprotno šele postane izvršljiva. Četudi pa bi bila trditev tožnika o prekratkem roku resnična, pa je bil predmet upravnega postopka v tem primeru objava v Uradnem listu RS in sporočilo tehničnih specifikacij vmesnikov Centreks na prvostopni organ, kar pa je bil zavezanec dolžan opraviti celo šest mesecev pred njihovo uveljavitvijo. V zvezi z argumenti, da je omrežje Centreks javno telekomunikacijsko omrežje, pa je toženka še priložila referenčno shemo javnega telekomunikacijskega omrežja, ki se uporablja za zagotavljanje javnih telekomunikacijskih storitev in za katerega je tožnik dolžan objaviti podatke o tipih razpoložljivih vmesnikov in je mogoče dobiti natančne tehnične specifikacije. Navedene sheme toženka podrobneje obrazloži in povzame, da v sistemu Centreks tožnik nudi nek nabor storitev, ki so sicer opisane v javno objavljenem ceniku tožnika za storitve ISDN in klasične telefonije in to na enak način, kot je razvidno iz sheme 1, ki prikazuje referenčno shemo javnega telekomunikacijskega omrežja ISDN. Pri tem naj bi tožnik te storitve obravnaval po t.i. sistemu izločanja dejavnosti, kar v praksi pomeni tudi to, da tožnik vzpostavitev zvez (preklapljanja med terminalno opremo), ki jih izvaja javna telefonska centrala za Centreks, sploh ne zaračunava, kar lahko vpliva na konkurenčnost trga.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2004 še navedel, da je treba rok za izvršitev odločbe obravnavati enakovredno z drugimi sestavinami izreka. Smisel paricijskega roka je v tem, da se da stranki možnost, da odločbo izvrši brez prisilne izvršbe, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo možno. V zvezi z možnostjo vložitve ugovora - pravilno pritožbe - v postopku izvršbe pa taka pritožba sploh ne bi smela poseči v substanco odločbe, torej tudi ne v postavljeni paricijski rok, hkrati pa bi bilo treba izvršbo dovoliti, saj bi postavljeni rok že potekel. Navedbe toženke v točki 2 odgovora pa so novote in bi jih morala toženka oziroma prvostopni organ obravnavati in dati tožniku možnost, da nanje odgovori že v upravnem postopku, tožniku tako ni bila dana možnost, da se o njih izreče. Priloženi referenčni shemi pa sta povsem irelevantni, saj ni jasen njun vir. . Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je podan ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ter, ali je tožnik zavezan za izpolnitev obveznosti po določbi 6. odstavka 69. člena ZTel-1. Institut ničnosti odločbe je izredno pravno sredstvo, ki se v upravnem postopku uporablja pod zakonsko določenimi pogoji in predvsem v takih primerih, ko se težke posledice ne dajo odpraviti po drugi poti. Po 3. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ z odločbo, št. ... z dne 21. 4. 2004, na podlagi 5. točke 1. odstavka 139. člena in 6. ter 7. odstavka 69. člena ZTel-1 (Uradni list RS, št. 30/2001, 43/2004) naložil tožniku, da mora v roku 7 dni po vročitvi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije objaviti in prvostopnemu organu sporočiti tehnične specifikacije vmesnikov Centreks (Centreks PSTN in Centreks ISDN priključne točke). Tožnik je ugovarjal, da je odločba zaradi dejavnikov, na katere nima vpliva, neizvršljiva, ker je bil postavljeni rok za izpolnitev obveznosti objektivno prekratek, saj bi bila objava v Uradnem list RS možna šele 7. 5. 2004, glede na rok, določen v odločbi, pa bi morala biti izvršena najkasneje 5. 5. 2004. Sodišče se strinja s toženko, da je odločba pravno in dejansko izvršljiva. Izrek je določen in jasen, saj je z njim določena obveznost tožnika, kot tudi upravičenca za izpolnitev te obveznosti, postavljen pa je tudi rok za izpolnitev te obveznosti. Med strankama ni sporno, da je pogostost objav odvisna od Uradnega lista in ne od tožnika, kar pa pomeni, da je izpolnitev obveznosti odvisna ne le od dejanj tožnika - slednji jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku, temveč tudi od ravnanja nekoga tretjega - v obravnavanem primeru Uradnega lista RS. Tožnik je bil torej dolžan posredovati zahtevane podatke v objavo v Uradni list RS v danem roku, Uradni list RS pa bi jih objavil takoj, ko bi bilo to možno glede na čas prejetja in vrsto podatkov. To pa ne pomeni objektivne neizvršljivosti odločbe, saj bi bili zahtevani podatki objavljeni, ob pogoju, seveda, če bi bili posredovani. Sodišče zato tudi zavrača ugovore tožnika, da stališče toženke v zvezi s postavljenim rokom in časovno izpolnitvijo obveznosti dejansko pomeni sestavo pravilne in izvršljive odločbe s strani stranke same in dejansko nalaganje novih obveznosti stranki.

Za tožnika pa je v tem upravnem sporu tudi sporno, ali je sploh dolžan objaviti podatke o tipih razpoložljivih vmesnikov Centreks, kot mu je bilo naloženo z zgoraj citirano prvostopno odločbo, saj meni, da je sistem Centreks zasebno omrežje, ki ga tožnik vzpostavi in upravlja za potrebe posameznega naročnika storitve Centreks in ki omogoča klice med posameznimi priključki v hiši, pa tudi klice v to omrežje in iz njega, dostop do tega omrežja pa ni mogoč brez dovoljenja naročnika Centreks, iz česar pa po tožnikovem mnenju sledi, da to omrežje ne more služiti opravljanju storitev, ki bi bile dostopne javnosti, saj tožnik nima nikakršne pravice, da bi tretjim osebam javno ponujal dostop do Centreks omrežja, vzpostavljenega za posameznega naročnika, zaradi česar ga ne moremo šteti med javna telekomunikacijska omrežja.

Po določbi 6. odstavka 69. člena ZTel-1 morajo operaterji javnih telekomunikacijskih omrežij oziroma storitev s pomembno tržno močjo v Uradnem listu RS objaviti ter sporočiti agenciji podatke o tipih razpoložljivih vmesnikov ter o tem, kje je mogoče dobiti natančne tehnične specifikacije vmesnikov, kot tudi nameravane spremembe teh vmesnikov šest mesecev pred njihovo uveljavitvijo. Določba 3. člena ZTel-1 opredeljuje pojme, uporabljene v tem zakonu. Javna telekomunikacijska omrežja so telekomunikacijska omrežja, ki se jih delno ali v celoti uporablja za zagotavljanje javnih telekomunikacijskih storitev (8. točka 3. člena), javne telekomunikacijske storitve so telekomunikacijske storitve, ki so dostopne javnosti (7. točka 3. člena). Vmesnik pa je med drugim omrežna priključna točka, ki kot fizična povezovalna točka omogoča uporabniku dostop do javnega telekomunikacijskega omrežja (30. točka 3. člena).

Sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem toženke v izpodbijani odločbi, da je ob ugotovitvi, da je sistem Centreks javno telekomunikacijsko omrežje, tožnik dolžan izpolniti obveznost, določeno v določbi 6. odstavka 69. člena ZTel-1, in objaviti oziroma sporočiti vmesnike Centreks (Centreks PSTN in Centreks ISDN priključne točke), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Tudi sodišče meni, da je potrebno pri razmejitvi med javnim in zasebnim telekomunikacijskim omrežjem upoštevati ne samo nabor storitev, ki jih omrežje oziroma sistem nudi, temveč tudi lastnosti samega omrežja, in pri tem izhajati iz definicij pojmov, ki jih opredeljuje zakon. Sistem Centreks omogoča naročniku oziroma uporabniku tega sistema nabor storitev, ki jih lahko uporabljajo samo uporabniki tega sistema, in nabor storitev, ki se opravljajo v javnem telekomunikacijskem omrežju, kar med strankama ni sporno, in kar tudi pomeni, da se ta sistem vsaj delno uporablja za zagotavljanje javnih telekomunikacijskih storitev (določba 8. točke 3. člena ZTel-1), kamor sodijo tudi fiksne javne telefonske storitve, t.j. komercialne storitve neposrednega prenosa govora v realnem času preko komutiranega javnega telekomunikacijskega omrežja oziroma omrežij, tako, da lahko vsak uporabnik uporablja terminalsko opremo, priključeno na omrežno priključno točko na fiksni lokaciji, za komunikacijo z drugim uporabnikom terminalske opreme, priključene na drugo omrežno priključno točko (določba 3. točke 3. člena ZTel-1). Res je, da toženka ni posebej opredelila storitev fiksnega javnega telefonskega omrežja, jih pa definira sam zakon, oziroma natančneje citirana 3. točka 3. člena ZTel-1. Z vmesniki oziroma omrežnimi priključnimi točkami je tako uporabnikom, torej tudi uporabnikom sistema Centreks, omogočen dostop do javnega telekomunikacijskega omrežja in tako storitve javnega telekomunikacijskega omrežja, iz česar pa sledi, da so ti vmesniki omrežne priključne točke javnega telekomunikacijskega omrežja, katerih podatke je tožnik tako dolžan objaviti oziroma sporočiti. Navedbe tožnika, da se Centreks ne uporablja za zagotavljanje kakršnihkoli storitev javnosti, temveč so storitve tega sistema dostopne zgolj naročniku, kakor tudi, da nima nikakršne pravice, da bi tretjim osebam ponujal dostop do omrežja, vzpostavljenega za posameznega naročnika, sodišče tako ne more sprejeti, saj gre pri tem sistemu zgolj za posebno naročniško razmerje, ki omogoča naročniku določen nabor storitev, opredeljenih s pogodbo o naročniškem razmerju, ki jo skleneta naročnik in upravljalec - tožnik. Takšno naročniško razmerje pa lahko sklene vsakdo, ki je zainteresiran za to vrsto storitev, torej gre za storitev, ki je dostopna javnosti. Razlage, kot jo ponuja tožnik, pa tudi ne dopušča niti gramatikalna, niti teološka razlaga definicije javnih telekomunikacijskih storitev iz določbe 7. točke 3. člena ZTel-1. Sodišče pa se tudi ne strinja s tožnikom, da je toženka nadomestila zakonski kriterij definicije javnega telekomunikacijskega omrežja po 8. točki 3. člena ZTel-1 s kriteriji, ki jih je ustvarila sama, saj je jasno in izčrpno opredelila, zakaj meni, da je treba sistem Centreks šteti med javna telekomunikacijska omrežja glede na zakonsko definicijo, z nadaljnjimi ugotovitvami glede tehničnih rešitev sistema pa je še dodatno podprla svojo odločitev. Pri tem pa sodišče še pripominja, da zakon sicer res ne pozna pojma ''sistem javnega oštevilčenja'', temveč pojem ''oštevilčenje'', kar pa ne vpliva na pravilnost toženkine razlage tega pojma in uporabe v sistemu. Z objavo teh vmesnikov pa bo spoštovano tudi načelo transparentnosti, ki v posledici vzpostavlja konkurenco na trgu telefonskih storitev in varuje pravice uporabnikov, saj se lahko učinkovit nadzor nad izvajanjem tega zakona opravlja le, če je delovanje ponudnikov po tem zakonu na trgu javno. Tožbeni ugovor, da objava vmesnikov nima nikakršne zveze z varovanjem pravic naročnikov, kakor tudi ne z zagotavljanjem konkurence, je sodišče zato tudi zavrnilo kot neutemeljenega.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je zavrnilo predlog tožnika za opravo glavne obravnave v smislu določbe 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Določbe ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) je sodišče uporabilo na podlagi 104. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.