Jedro

Sam obstoj neizpolnitve neposredno nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe. Obveznosti ostanejo v veljavi, zato lahko pogodbena stranka, ki ni izpolnila, izpolni kasneje, pogodbi zvesta stranka pa kasnejše izpolnitve ne sme zavrniti, saj sicer pride v upniško zamudo.

Da bi podjemnik pridobil pravico do plačila za opravljeno delo, ni pomembno pravno dejstvo končanja posla, temveč nadaljnje pravno dejstvo izročitve in prevzema opravljenega posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi z dne 2.4.2008, opr. št. VL 13836/2008, tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 2.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2007 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v znesku 141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2008 dalje do plačila, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki takoj po plačilu glavnice, obresti ter izvršilnih in pravdnih stroškov izročiti arhitekturni načrt. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo tudi povračilo tožničinih stroškov pravdnega postopka v znesku 1.938,03 EUR.

2. Zoper takšno odločitev je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je vpogledalo v original arhitekturnega načrta kljub temu, da je tožnica na prvem naroku izrecno navedla, da načrta ne bo predložila v spis, čeprav bi ga morala. Sodišče je z vpogledom kršilo določbo 286. člena ZPP in sodbo oprlo na prekludiran dokaz, ko je prav na podlagi primerjave opisa prostorov in načrta odločilo, da je bil načrt že izročen. Navaja še, da ji načrt ni bil dan v pregled in izjasnitev. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo, saj sodba nalaga tožnici izročitev arhitekturnega načrta, v obrazložitvi pa navaja, da je bila ta načrt toženki že predhodno izročen, s tem pa delo po pogodbi opravljeno. Toženka navaja tudi, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, da toženka ni odstopila od pogodbe. Toženka je sodelovanje prekinila, ko je ugotovila, da načrt ne bo izdelan skladno z dogovorjenim namenom in strokovno, saj je tožnica izjavila, da geodetskega posnetka sploh ne potrebuje, tak dejanski stan pa ustreza določilu 627. člena OZ. Nepravilen pa je nadalje tudi zaključek, da arhitekturni načrt nima nobene zveze z geodetskim posnetkom, saj morajo načrti, po določbah Pravilnika o projektni dokumentaciji, vsebovati sistematično urejene sestave grafičnih prikazov in opisov, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane gradnje in s pomočjo katerih je mogoče dokazati, da bo gradnja skladna s prostorskimi akti. Navaja, da mora podjemnik izdelano stvar najprej izročiti naročniku, zato, da jo pregleda in eventualno graja napake, do takšne izpolnitve pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Zaključuje, da je napačen tudi izrek sodbe, saj zavezuje toženko k plačilu, tožnico pa k izročitvi načrtov šele po plačilu, ne pa sočasno z njim. Opozarja pa tudi, da se sočasnost plačila za delo in njegove izročitve nanaša le na dejansko plačilo, ne pa tudi na obresti, izvršilne in pravdne stroške. Graja tudi stroškovno odločitev, ki je neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Spor med pravdnima strankama izvira iz njunega pogodbenega razmerja, v katerem se je tožnica obvezala, da toženki izdela najprej idejni, nato pa arhitekturni načrt stanovanjske hiše, toženka pa, da ji za izvršeno delo plača 2.900,00 EUR. Gre za podjemno pogodbeno razmerje (619. člen Obligacijskega zakonika), v katerem je obseg tožničine pogodbene izpolnitve jasno določen. Neutemeljene so zato tiste pritožbene trditve, ki merijo na tožničino neizpolnitev pogodbene obveznosti, ker njeno opravljeno delo naj ne bi vsebovalo sestavin, ki jih določa Pravilnik o projektni dokumentaciji. Toženka je v odgovoru na tožbo sama trdila, da druga projektna dokumentacija ni bila predmet pogodbenega dogovora. Omenjene pritožbene trditve zato predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica izdelala idejni načrt, s katerim je bila toženka načeloma zadovoljna, po upoštevanju njenih pripomb, pa ji ga je izročila skupaj z delovno maketo objekta. Sodišče je že v prejšnjem, razveljavljenem sojenju, torej pred vpogledom v arhitekturni načrt na zadnjem naroku za glavno obravnavo, (pravilno) ugotovilo, da je bil izročeni idejni načrt pa vsebini končen arhitekturni načrt, torej glede izgleda objekta, tlorisa, prerezov in fasade, dejansko pa to ni bil, saj mu je manjkala predpisana oblika, to je glava, format in opisi. Ni spora, da končni arhitekturni načrt toženki ni bil izročen (nasprotna pritožbena ugotovitev je torej neutemeljena). Sporno je, katera od pogodbenih oziroma pravdnih strank je za to odgovorna.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je treba šteti tožnico za pogodbi zavesto stranko, ki je poskušala opraviti izročitev opravljenega dela, pa ji je toženka to onemogočila, po drugi strani pa toženka ni uspela izkazati utemeljenega razloga za odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve. Prvostopenjsko sodišče je torej štelo, da toženka ni dokazala, da je bila upravičenka do odstopa od pogodbe. Pri tem so pritožbene navedbe o toženkinem odstopu od pogodbe, zaradi neupoštevanja pogodbenih pogojev in nestrokovnosti v smislu določb 627.člena OZ, pritožbena dejanska novota, ki je pritožbeno sodišče, skladno z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, ni moglo upoštevati. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe pa je mogoč še nadaljnji zaključek, po katerem tudi, če bi bilo mogoče tožnici očitati zamudo z izpolnitvijo obveznosti, to ne bi vplivalo na vsebino izpodbijane sodbe. Tožničino postopanje (tudi če bi bila pogodbi zvesta stranka) ni bilo pravilno, saj ni storila potrebnih korakov za prenehanje pogodbe. Če obveznost ni izpolnjena, je prenehanje pogodbe odvisno od aktivnih ravnanj pogodbi zveste stranke (razen v primeru, ko je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe). Sam obstoj neizpolnitve neposredno nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe. Obveznosti ostanejo v veljavi, zato lahko pogodbena stranka, ki ni izpolnila, izpolni kasneje, pogodbi zvesta stranka pa kasnejše izpolnitve ne sme zavrniti, saj sicer pride v upniško zamudo (1). Toženka bi torej morala izbrati pravno posledico neizpolnitve in sicer tako, da bi bodisi pri izpolnitvi vztrajala, ali pa tako, da bi dosegla prenehanje pogodbe, vendar v skladu z določbami zakona (prim. 2. in 3. odstavek 105. člena OZ). Zgolj prenehanje komuniciranja, kot je toženka sama izpovedala, za prenehanje pogodbe ne zadošča. 7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da toženki arhitekturni načrt ni bil izročen, da bi ga lahko pregledala in grajala napake ter, da sodba napačno nalaga izročitev arhitekturnega dela šele po njenem plačilu. Da bi podjemnik pridobil pravico do plačila za opravljeno delo, ni pomembno pravno dejstvo končanja posla, temveč nadaljnje pravno dejstvo izročitve in prevzema opravljenega posla. Po določilu 641. člena OZ je naročnik dolžan prevzeti opravljeni posel. Tožnica je dokazala, da se toženka ni odzvala na njen poziv, naj prevzame arhitekturno delo. Na telefonske klice se ni odzivala in zavračala pisne pošiljke s pozivi na prevzem dela. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je toženka na zadnjo pošiljko zapisala, da pošiljke ne sprejme in jo vrnila pošti. Zaslišana kot stranka je izpovedala, da se s tožnico ni več imela kaj pogovarjati in da je ni več zanimalo, kaj je v pošti. S takšnim postopanjem je prišla v upniško zamudo s prevzemom. V takšnem primeru bi tožnica sicer lahko opravila enostransko izročitev arhitekturnega dela. Gre za umsko delo, ki se v zunanjem svetu izrazi tako, da se ga da na ustrezen materialni nosilec (v konkretnem primeru papir), podjemnik pa izročitev dela opravi z izročitvijo tega nosilca. Tožnica bi torej opravila enostransko izročitev tako, da bi toženki delo poslala. To pa, glede na toženkino predhodno ravnanje s tožničino pošto, ne bi bilo smiselno. Glede na takšne okoliščine je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo delo za izročeno in prevzeto (2. odstavek 633. člena OZ). Če je tako, toženka neutemeljeno navaja, da ni imela možnosti pregleda dela in grajanja napak. Če se šteje delo za prevzeto, ni bilo potrebno, da sodišče v sodbi nalaga tožnici ponovno izpolnitev obveznosti. V tem delu je torej sodba toženki v korist in je zato zaradi odsotnosti pravnega interesa, ne more izpodbijati.

8. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zoper stroškovno odločitev. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo dejstvo, da tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški, ter pravilno odločilo, da ji je toženka, skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, dolžna povrniti vse njene pravdne stroške. Te je odmerilo na podlagi stroškovne zahteve, odmera pa je razvidna iz tožničinega stroškovnika v spisu.

10. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1)Ob kasnejši izpolnitvi se lahko zahteva samo odškodnina zaradi zamude ali pogodbena kazen, če je posebej dogovorjena (Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 573).