Jedro

S sklepi, izdanimi v zvezi s procesnim institutom vrnitve v prejšnje stanje, se postopek odločanja o izdaji upravnega akta (glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja znotraj postopka odločanja o glavni stvari in ti sklepi sami zase ne predstavljajo končne odločitve o glavni stvari. Zato sklepi o predlogih za vrnitev v prejšnje stanje tudi ne uživajo samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo teh sklepov uveljavljajo hkrati s (pridržano) tožbo zoper odločbo o glavni stvari.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je v izpodbijanem sklepu zavrgla predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ter ugotovila, da posebni stroški niso nastali in da upravljavec trpi svoje stroške. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je iz upravičenih razlogov zamudil rok za pisno izjasnitev o vseh dejstvih in okoliščinah zoper pritožbo zaradi zavrnitve pravice do izbrisa na podlagi 17. člena Splošne uredbe (EU 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46 ES (v nadaljevanju Splošna uredba)). Iz odločbe izhaja, da tožnik glede na določbe Splošne uredbe in 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nastopa v vlogi organa ter odloča o pravicah posameznikov. Odločitev upravljavca, ki je v tem primeru izdal zavrnilni odgovor, pa je smiselno razumeti kot upravno odločbo, zoper katero se lahko posameznik pritoži, o pritožbi pa odloča pritožbeni organ. Tako ugotavlja, da upravljavec (tožnik) v pritožbenem postopku nima vloge stranke temveč vlogo organa, iz navedenega pa sledi, da upravljavcu kot organu v pritožbenem postopku ne gredo pravice, ki gredo stranki v skladu z ZUP. Organi se namreč ne morejo sklicevati na pravico do izjasnitve glede vseh dejstev in okoliščin za zavarovanje svojih pravic in pravnih koristi (9. in 130. člen ZUP). Prav tako organom ni na voljo institut vrnitve v prejšnje stanje (103. - 108. člen ZUP). Tako tožnik kot upravljavec s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ne more uspeti, ker je tak institut pridržan stranki. Zato je predlog v tem nedovoljen.

2. V tožbi tožnik poudarja, da je sklep toženke bistveno kršil določbe upravnega postopka, da je sporno vprašanje nepravilne rabe instituta vrnitve v prejšnje stanje. Opozarja, da je toženka pozabila, da ima lahko tudi organ v nadzornem postopku možnost položaja stranke, kar je v skladu z 42. členom ZUP. To določa tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) na področju obravnavanja kaznivih dejanj. Očitno je torej, da imajo tudi organi položaj stranke v nadzornem postopku, vendar je kljub temu toženka predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla z obrazložitvijo, da organ ne more biti stranka v postopku, kar pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Opozarja na enak procesni položaj stranke, ki imajo po ZUP zaradi zaščite pravnih interesov in zaradi varstva javnega interesa, položaj stranke. Tako ima upravni organ dolžnost dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in upravni postopek mora biti oblikovan in izvajan tako, da se ne kršijo temeljne ustavne vrednote. Toženka je s pozivom z dne 14. 4. 2021 omogočila tožniku, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, česar pa zaradi upravičenih razlogov ni pravočasno storila, saj je pisanje prevzela na podlagi fikcije vročitve. Tožnik zaradi epidemije Covid-19 ni posloval, zaposlene pa je imel na čakanju na delo doma. Šele po vrnitvi zaposlenih na delo, je v poštnem nabiralniku našel dve ovojnici, poslani s strani toženke. Prvo pisanje je bilo poziv na izjasnitev, drugo pa je bila odločba. Tožnik je takoj, ko se je z vsebino seznanil, naslovil na toženko predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga je kot nedovoljenega zavrgla.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne ter opozarja, da se v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Up 419/2012) lahko ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje uveljavlja hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari, zato tak sklep ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. To je takrat, kadar v postopku ne bo izdan upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati in ker je v konkretni zadevi o glavni stvari že bila izdana odločba, o kateri teče upravni spor pod II U 214/2021. Razlogi v tožbi pa so takšne narave, ki se nanašajo na zakonitost odločbe izdane o glavni stvari, in predlaga, da je treba tožbo zavreči kot nedovoljeno. Podredno pa vztraja pri razlogih iz izdane odločbe.

**K I. točki izreka:**

4. Tožba ni dovoljena.

5. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. V skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Gre torej za sklepe, ki lahko posegajo v pravni položaj posameznika, čeprav so sicer po vsebini samo procesne odločitve in nimajo značilnosti upravnega akta, zato je treba v nekaterih primerih zoper njih zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva. To je potrebno predvsem tedaj, kadar iz različnih razlogov v postopku sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zaradi katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo (na primer sklep o ustavitvi postopka ali o zavrženju vloge itd.), pa tudi tedaj, kadar je glede na specifične okoliščine posameznega primera dejanski vpliv sklepa na pravni položaj tožnika takšne narave, da ima za posledico končanje postopka o glavni stvari.1

8. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep o zavrženju tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je podal zaradi zamude roka za podajo izjave o dejstvih in okoliščinah zadeve.

9. Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima procesno naravo, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se postopek odločanja o izdaji upravnega akta (glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja znotraj postopka odločanja o glavni stvari in ti sklepi sami zase ne predstavljajo končne odločitve o glavni stvari. Zato sklepi o predlogih za vrnitev v prejšnje stanje tudi ne uživajo samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo teh sklepov uveljavljajo hkrati s (pridržano) tožbo zoper odločbo o glavni stvari.2

10. Glede na navedeno v obravnavanem primeru, kjer je bil izdan sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za izjasnitev, niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje tega sklepa v upravnem sporu po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ampak je bila o glavni stvari izdana odločba, o kateri teče upravni spor pod II U 214/2021, česar tožeča stranka ni prerekala. V navedenem postopku pod II U 214/2021 pa bo lahko tožnik imel možnost uveljavljati tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo obravnavanega sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

11. Ker glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

12. Do preostalih tožbenih navedb se sodišče ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1, saj se v predmetnem upravnem sporu izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

**K II. točki izreka:**

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 56/2015 z dne 22. 2. 2017, 7. točka obrazložitve. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 419/2012 z dne 30. 1. 2013, 8. točka obrazložitve.