Jedro

V primeru, ko je bilo bivšemu lastniku podržavljeno zemljišče puščeno v uporabo ter šele kasneje odvzeto iz posesti, je po mnenju sodišča treba upoštevati stanje zemljišča v času, ko je bilo odvzeto iz posesti, torej, ko je bilo dejansko podržavljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo, št. 462-01-312/2001 z dne 19. 5. 2004 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravna enota A, Izpostava B, je z odločbo št. 351-D-303/93-34102 z dne 23. 4. 2004 zahtevek sedaj pokojnega AA za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 2379/3, vložna št. 1530 k.o. S, v izmeri 1011 m2, zavrnila. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo, ki jo je vložil kot skrbnik pokojnega AA, z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, zavrnila. Ugotovila je, da je status stavbnega zemljišča dal podržavljeni parceli št. 2379/3 že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno, vendar pa je enako kot upravni organ prve stopnje presodila, da zahtevek za denacionalizacijo v obliki odškodnine (vrnitev zemljišča v naravi nesporno v tem primeru ni mogoča) ni utemeljen, kajti iz listin upravnih spisov izhaja, da zemljišča ni bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, zato ga je možno opredeliti le kot komunalno neopremljeno (v odločbi je napačno zapisano: opremljeno) nezazidano stavbno zemljišče, kot takšnega pa ga je v skladu s 1. odstavkom 15. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (dalje Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 do 26/00) treba vrednotiti enako kot kmetijsko zemljišče. Glede na to, da je bila upravičencu za odvzeto zemljišče izplačana tudi odškodnina, je bilo potrebno ob upoštevanju določbe 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (dalje ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 18/05), ter Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96) ugotoviti, koliko odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja predstavlja valorizirani znesek ob podržavljenju dane odškodnine, ter je ugotovila, da ta znesek presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja oziroma je celo presegel njegovo celotno vrednost, zato je bilo po presoji tožene stranke treba šteti, da je bil bivši lastnik na ta način že v celoti odškodovan in da zahteva za denacionalizacijo ni utemeljena.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je napačna ugotovitev tožene stranke, da gre v spornem primeru za komunalno neopremljeno stavbno zemljišče, saj je šlo ob njegovem odvzemu iz posesti za zazidano komunalno opremljeno zemljišče - nogometno igrišče in ne za travnik 5. bonitetnega razreda, parcela pa leži v sklopu zazidanega stanovanjskega območja. Ta dejstva kljub predlogom tožnika v upravnem postopku niso bila niti ugotavljana niti ocenjena, so pa pomembna za odločitev o zahtevi. Bistveno kršitev določb upravnega postopka tožnik vidi v tem, da tožena stranka v obrazložitvi odločbe istočasno ugotavlja, da gre za komunalno opremljeno stavbno zemljišče, hkrati pa navaja, da zato uporabi 1. odstavek 15. člena, kar je nasprotje v obrazložitvi. Nerazumljiv pa je tudi dostavek, da tega zemljišča ni bilo mogoče komunalno opremiti. Zmotno oziroma nepravilno je bil v odločbi uporabljen tako 11. kot 15. člen Navodila, tožnik pa tudi uveljavlja, da je Navodilo v teh določbah preseglo dovoljeno vsebino tehničnega predpisa, saj materialno posega v pravice denacionalizirancev, ko bistveno zožuje v ZDen določen obseg denacionalizacije, kar še posebej velja za novelirano Navodilo, s katerim se stranke v denacionalizacijskem postopku zaradi dolgotrajnosti postopka postavlja v slabši položaj, to pa bi po mnenju tožnika lahko bilo samo predmet zakonskega, ne pa podzakonskega urejanja. Tožnik meni, da je takšno Navodilo neskladno z zakonom in tudi neskladno z ustavo, saj je izdajatelj Navodila s sporno ureditvijo prevzel funkcijo zakonodajalca. Iz navedenih razlogov tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje, podrejeno pa predlaga, naj sodišče, kolikor zbrani dokazi to dopuščajo, samo odloči o odškodnini kot da gre za komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila s tem, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ter Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki je z izjavo št. U-A18-2477/2004-3-R z dne 21. 7. 2004 prijavilo udeležbo v tem postopku, na tožbo pa ni odgovorilo.

Tožba je utemeljena.

Iz citirane odločbe upravnega organa prve stopnje, na katero se v pogledu dejanskih ugotovitev sklicuje odločba tožene stranke, ter iz upravnih spisov, je razvidno, da je bilo zemljišče s sedanjo parc. št. 2379/3 k.o. S podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, denacionalizacijskemu upravičencu pa kot nacionalizirano nezazidano stavbno zemljišče odvzeto iz posesti z odločbo Občine C št. 465-94/85-8/2-7 z dne 16. 9. 1985. V postopkih pred izdajo navedene odločbe (upravni organ prve stopnje je z njo o denacionalizaciji spornega zemljišča odločal tretjič) med strankama, to je upravičencem in Slovensko odškodninsko družbo kot zavezancem za odškodnino, ni bilo spora o tem, da zemljišča ni mogoče vrniti v naravi. Dalje iz odločbe upravnega organa prve stopnje izhaja, da po podatkih o komunalni opremljenosti parc. št. 2379/3 k.o. S v času podržavljenja le-ta ni izpolnjevala dveh izmed treh predpisanih pogojev, potrebnih za opredelitev zemljišča kot stavbnega zemljišča, ki bi ga bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Izpolnjevala je namreč samo pogoj oddaljenosti od priključka na nizkonapetostno električno omrežje, od katerega je bila oddaljena 150 m, medtem ko ni izpolnjevala z Navodilom predpisanega pogoja oddaljenosti od javnega vodovodnega omrežja oziroma priključka za preskrbo s pitno vodo, saj je bila od le-teh oddaljena več kot 100 m, ter pogoja oddaljenosti od javne dovozne poti, saj je iz kopije katastrskega načrta po stanju v času podržavljenja razvidno, da je bila parcela od javne dovozne poti oddaljena 64 m, kar pomeni, da je ležala izven 60 m pasu, ki ga določa Navodilo. Upravni organ prve stopnje je presodil, da je treba sporno zemljišče obravnavati kot komunalno neopremljeno zemljišče, ki ga tudi ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, kar pomeni, da ga je treba vrednotiti po 15. členu Navodila. Po izračunu na podlagi katastrskih podatkov je ugotovil, da znaša vrednost parcele 115,52 DEM oziroma 59,06 EUR. Glede na to, da je bila po odvzemu spornega zemljišča iz posesti upravičencu priznana odškodnina v višini 2.609.391,00 DIN, kar po valorizaciji znaša 1.829,74 EUR, torej približno 30 krat več od ocenjene vrednosti spornega zemljišča, je upravni organ prve stopnje ugotovil, tožena stranka pa to v razlogih izpodbijane odločbe povzema, da upravičencu ne pripada iz naslova denacionalizacije nobena odškodnina.

Iz navedenega je razvidno, da sta oba upravna organa glede vprašanja opremljenosti zemljišča oziroma vprašanja stanja zemljišča z vidika določb Navodila o vrednotenju oziroma izračunavanju odškodnin za stavbna zemljišča, izhajala iz stanja zemljišča ob času podržavljenja, torej v letu 1958, ne pa v času njegovega odvzema iz posesti, torej v letu 1985. Po mnenju sodišča je bilo takšno izhodišče upravnih organov napačno. V primeru, ko je bilo bivšemu lastniku podržavljeno zemljišče puščeno v uporabo ter šele kasneje odvzeto iz posesti, je po mnenju sodišča namreč treba upoštevati stanje zemljišča v času, ko je bilo odvzeto iz posesti, torej, ko je bilo dejansko podržavljeno. Izhodišče, kot sta ga za odločanje v tej denacionalizacijski zadevi upoštevala upravna organa, namreč sicer postavlja takšne upravičence v neenak položaj z upravičenci, ki so dobili podržavljeno zemljišče (pravico uporabe) s pravnim poslom oziroma dedovanjem in ki jim odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02) prav tako priznava položaj denacionalizacijskih upravičencev. Navedena odločba se sicer z vprašanjem vrednotenja zemljišč, odvzetih iz posesti (sekundarnim) denacionalizacijskim upravičencem ne ukvarja, vendar je po mnenju sodišča na dlani, da je pri obravnavanju vrednotenja zemljišča v tovrstnih denacionalizacijskih zadevah treba upoštevati stanje zemljišča ob odvzemu iz posesti, saj iz navedene odločbe izhaja, da kot podržavljenje zemljišča takšnim osebam šteje akt o odvzemu zemljišča iz posesti. Ker za neenako obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev - bivših lastnikov, ki jim je bilo zemljišče kasneje odvzeto iz posesti, in navedenih (sekundarnih) denacionalizacijskih upravičencev ni niti pravne niti stvarne podlage, ima tožba po presoji sodišča torej prav, ko uveljavlja zmotno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kajti tudi v primerih, kot je obravnavani, je treba dejanske okoliščine, od katerih je odvisno vrednotenje podržavljenega zemljišča po določbah 11. do 15. člena Navodila, ugotavljati glede na stanje ob odvzemu zemljišča iz posesti. Glede na to, da je bilo dejansko stanje po navedenem ugotovljeno zmotno oziroma nepopolno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

V nadaljevanju upravnega postopka bo treba, glede na to, da je bilo sporno zemljišče ob odvzemu iz posesti po podatkih spisov del nogometnega igrišča, ugotoviti, ali je bilo sporno zemljišče ob odvzemu iz posesti nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče ali le izboljšano komunalno neopremljeno (1. oziroma 2. alinea opombe 2 k 16. točki priloge 4 Navodila, Uradni list RS, št. 26/00), kajti sodišče sicer meni, da so tožbeni ugovori glede skladnosti Navodila z zakonom oziroma Ustavo neutemeljeni, saj je Navodilo izdano na podlagi in v okviru pooblastil iz 1. oziroma 2. odstavka 85. člena ZDen, kar velja tudi za njegovo novelo, uveljavljeno v letu 2000, ki je določena vprašanja vrednotenja zemljišč oziroma objektov po mnenju sodišča utemeljeno le podrobneje uredila, ni pa spreminjala izhodišč, na katerih je baziralo prvotno besedilo Navodila.