Jedro

Zamudne obresti za premalo plačane davke začnejo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Dobiček pravne osebe se ugotovi tako, da se od prihodkov odštejejo odhodki, pri čemer se med odhodke, upoštevne za ugotovitev davčne osnove, vštevajo le z zakonom priznani odhodki, to pa so tisti, ki so pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti oziroma tisti, ki so neposreden pogoj za opravljanje prihodkov. O tem mora imeti davčni zavezanec verodostojne listine iz voditi predpisane evidence.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 8.12.1999, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v točkah I/1, I/2, II/1 in II/2 odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica z dne 30.10.1996, ter se v tem delu zadeva vrne Ministrstvu za finance v ponoven postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.12.1999, s katero je ta delo ugodila pritožbi, v preostalem delu pa zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urad Nova Gorica z dne 30.10.1996. S to odločbo je prvostopni upravni organ v postopku inšpiciranja pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka v letih 1994, 1995, 1996 in davka od dobička pravnih oseb za leto 1995 tožeči stranki naložil, da plača davek o dobička pravnih oseb v znesku 4.859.000 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 do plačila (točka I/1 izreka); da plača zamudne obresti od neplačanih akontacij davka od osebnih prejemkov v letu 1995 v znesku 240.629 SIT (I/2 točke izreka); da plača prometni davek po tarifni številki I Tarife davka o prometa proizvodov Zakona o prometnem davku (ZPD) v znesku 19.730.911 SIT in pripadajoče predpisane zamudne obresti od prvega dne zamude pa do dneva plačila (II/1 točka izreka); da plača prometni davek po tarifni številki I Tarife davka od prometa storitev ZPD v znesku 435.168,40 SIT in pripadajoče predpisane zamudne obresti od prvega dne zamude do dneva plačila (točka II/2 izreka); določil, da pritožba zoper naloge iz točke II/1 in II/2 izreka ne zadrži izvršbe; določil, da mora tožeča stranka izvršiti to odločbo in odpraviti nepravilnosti in nezakonitosti v 30-dneh od izvršljivosti oziroma dokončnosti odločbe ter o tem v treh dne po preteku tega roka pisno obvestiti prvostopni davčni organ, sicer se bo odločba prisilno izvršila. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi delno ugodila pritožbi in je odpravila odločbo prvostopnega organa v točki II/1 izreka prvostopne odločbe, in sicer za znesek 4.901.660 SIT prometnega davka ter za zamudne obresti od zneska 19.730.911 SIT, in v tem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je zavzelo prvostopno sodišče stališče do vseh spornih vprašanj. Tožeča stranka ni povečala svoje davčne osnove na račun obresti od posojila, ki ga je dala (povezani družbi) po pogodbi, št. 1/95 z dne 4.1.1995, s katero je bilo obračunavanje obresti dogovorjeno. Ker teh obresti ni prikazala v davčni osnovi, je kršila določbe Slovenskih računovodskih standardov (SRS) in je v poslovni bilanci izkazala za 232.257,70 SIT premalo prihodkov. Tak sklep izhaja iz temeljne računovodske predpostavke strogega upoštevanja poslovnega dogodka v povezavi s SRS 18 (prim.10) in SRS 6.20. Sodišče prve stopnje je tožbeni ugovor zavrnilo, ker je štelo, da dvoma ni, pa tudi če bi bila tožeča stranka v dvomu, bi morala ravnati drugače, torej bi morala opraviti ustrezna knjiženja (vzpostaviti v breme odhodkov financiranja popravek začetno izkazane vrednost oziroma terjatve izkazati kot dvomljive ali sporne). Tega pa ni storila, temveč se je na negotovost plačila začela sklicevati šele med inšpekcijskim pregledom. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene ugovore v zvezi s potnimi nalogi za obračun potnih stroškov v obliki kilometrin pri uporabi lastnih osebnih avtomobilov v službene namene. Ti so bili zbirni in jim niso bile priložene izvirne knjigovodske listine oziroma dokazila, iz katerih bi izhajalo, da so delavci službena potovanja tudi dejansko opravili. Dokazil tudi med upravnim postopkom ni posredovala, čeprav bi morala glede na to, da je dokazno breme na njej, te podatke dostaviti. Dokazil tudi ni priložila tožbi, temveč je v njej celo navedla, da takšnih dokumentov ni. Dvom v potne naloge pa je povečala še ugotovitev inšpekcijskega organa, da so se potni stroški izplačevali vsak mesec vsem zaposlenim, tudi tistim na bolniški in vojaških vajah, da so se izstavljali potni nalogi, ki so se izplačevali gotovinsko pri blagajni, ter dejstvo, da tožeča stranka na Madžarskem in v Avstriji sploh nima poslovnih partnerjev. Glede na to je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in v skladu SRS 21 štela potne naloge, navedene v zapisniku, za neverodostojne listine o poslovnih dogodkih, na katere se nanašajo, ter posledične stroške, obračunane na podlagi 11. in 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO) utemeljeno izvzela iz poslovno potrebnih in s tem davčno priznanih odhodkov. Posledično pa so bila ta izplačila tudi pravilno šteta za izplačilo osebnih prejemkov po 15. členu Zakona o dohodnini (ZDoh), in ker teh obveznosti tožeča stranka ni plačevala v predpisanih akontacijah, so ji bila utemeljeno obračunane in naložene v plačilo tudi zamudne obresti. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore v zvezi s plačilom računov, plačanih dobavitelju W., ker s sklicevanjem na specifično situacijo v tem primeru ni mogoče kršiti načela sorazmernosti odhodkov s prihodki, saj tega, da bi bile zaračunane storitve bistveno vezane prav na začetno fazo posla, ni izkazala. Glede obračunavanja in plačevanja prometnega davka pa se je sodišče sklicevalo v celoti na odločitev ter razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi ter jih v sodbi ni ponavljalo. Ugotovilo je le, da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene ugovore in da je zato protispisna tožbena navedba, da odločba ne odgovori na bistvena vprašanja. ZPD predpisuje formalen pristop pri obračunavanju prometnega davka in vzpostavlja načelo, da se prometni davek plača od vsakega prometa proizvodov oziroma storitev, pri čemer je promet neobdavčen oziroma obdavčen z nižjo stopnjo le izjemoma in to le ob dosledno izpolnjenih zakonskih pogojih, ki pa v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni, ker v fakturah, na podlagi katerih je tožeča stranka želela uveljaviti davčne oprostitve, niso bili navedeni vsi predpisani podatki. Kot pravilno je presodilo tudi odločitev tožene stranke, ki se je nanašala na obračun prometnega davka, ki ga je tožeča stranka plačala za zavarovanje, tehnični pregled in registracijo vozil, danih v leasing, saj jih je nato zaračunala leasingojemalcem. Gre torej za odvisne stroške, ki pa se po določbah 23 . člena ZPD vštevajo v davčno osnovo za plačilo prometnega davka od prometa storitev.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh tožbenih navedb, ne pa da se je zgolj sklicevalo na argumentacijo tožene stranke v izpodbijani odločbi. Vztraja na tem, da je plačilo obresti po pogodbi, št. 1/95 z dne 4.1.1995, ki jo je sklenila s svojo povezano pravno osebo, v celoti negotovo in to do takšne mere, da te obresti nikoli ne bodo plačane. Ali pravna oseba, ki dolguje obresti, posluje in če, kako posluje, bi se moral prepričati sam inšpektor. Prav v davčnem postopku pa je še kako pomembno izvajanje načela materialne resnice, saj mora v teh postopkih davčni organ po uradni dolžnosti izvesti vse ukrepe za pravilno in celovito ugotovitev dejanskega stanja. Vendar davčni organi v tej smeri dejanskega stanja niso ugotavljali. Da se je na verjetnost neplačila obresti začela tožeča stranka sklicevati šele med inšpekcijskim postopkom, je povsem utemeljeno, saj se je prav v tem času ta problem tudi izkazal. Če je ob tem vedenju pri tožeči stranki prišlo do napačnega ravnanja oziroma neustreznega knjiženja, bi bilo treba ta problem obravnavati, ne pa ji naložiti obveznosti. V tem obsegu je sodba prvostopnega sodišča nerazumljiva in ne pojasnjuje bistvenih elementov za odločitev, kot jo je sodišče sprejelo. V zvezi z obračunavanjem potnih stroškov po spornih potnih nalogih navaja, da vztraja pri tem, da so bile za službene potrebe opravljene poti, ki so navedene v potnih nalogih. Če je v določenih primerih prišlo do napake in je bil potni nalog izstavljen na dan, ko delavec zaradi bolniške odsotnosti ali odsotnosti zaradi vojaških vaj ni delal, potem gre za napako, in naj se ta napaka ugotovi. Iz te napake pa ni mogoče sklepati, da je večina potnih nalogov napačna. Odločanje na podlagi sklepanja v davčnih postopkih ni niti dovoljeno, niti predvideno. Ker gre za odmaknjene dogodke, je dokazovanje tožeče stranke izjemno težko. Meni, da ni pomembno, ali ima na Madžarskem in v Avstriji poslovne partnerje, pomembno je, da so bile poti opravljene. Zato ni utemeljena odločitev davčnih organov, da gre za osebne prejemke po 15. členu ZDoh. Tega ni mogoče sklepati niti iz dejstva, da so bili potni nalogi izplačevani vsak mesec in da so bili izstavljeni za kraje, kjer tožeča stranka nima poslovnih partnerjev. V izpodbijani sodbi pa se v nasprotju z resničnimi tožbenimi navedbami iz tožbe izvaja, da tožeča stranka ne vztraja več pri tem, da so bile opravljene prav tiste poti. Zakaj se je davčni organ odločil, da bo zneske, izplačane po potnih nalogih, štel za osebne prejemke po 15. členu ZDoh, niti tožena stranka niti prvostopno sodišče nista pojasnila. Stroški, izplačani dobavitelju W., so bili potrebni za to, da je tožeča stranka lahko sklenila pogodbo z N.N. torej so bili predpogoj in začetna faza posla, brez katere celotnega posla ne bi bilo. To pa bi po načelu materialne resnice prvostopni upravni organ lahko sam ugotovil iz listin, ki jih je davčni organ imel na razpolago, vendar jih je tako kot mnoge druge, ki bi bile tožeči stranki v korist, spregledal. Podlaga za plačilo družbi W. po računih je sklenjena pogodba. Tega pa davčni organ ni upošteval, temveč je upošteval le pravilo sorazmernosti odhodkov s prihodki, s čimer je ponovno kršil načelo materialne resnice, ki ga je dolžan spoštovati sam brez posebnega dokaznega bremena na tožeči stranki. Tudi glede plačila prometnega davka vztraja pri svojih navedbah. Sodišče prve stopnje se sicer v tem delu sklicuje na odločbo tožene stranke, vendar na koncu predzadnjega odstavka vseeno zapiše, da za uporabo znižane davčne stopnje ni bilo ustrezne dejanske podlage. S tem pa spremeni trditev tožene stranke, ki navaja, da ni bilo formalne podlage, ker niso bile izpolnjene določbe 7. člena ZPD. Fakture, na katerih je obračunan 5% prometni davek, naj bi ne vsebovale pravilne klavzule. Torej ne gre za dejansko, pač pa za formalno podlago. Zaradi tega bi bilo treba prvostopno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Poleg tega dve fakturi nista bili pravilno ocenjeni, saj je šlo za vnaprejšnje plačilo, česar pa nobena od izpodbijanih odločb ne ugotavlja. Ker je tožeča stranka hotela uveljavljati nižjo davčno stopnjo in to izhaja tudi iz njenih računov in za enako voljo tudi druge stranke, bi moral davčni organ morebitne nepopolnosti izjav tožeči stranki naložiti, da formalne pomanjkljivosti odpravi, ne pa da ji naloži plačilo prometnega davka. Ob upoštevanju Zakona o prometnem davku, bi moral davčni organ upoštevati tudi Zakon o upravnem postopku in dati tožeči stranki možnost, da odpravi pomanjkljivosti v svojih evidencah oziroma dokumentih. Ker tega ni storilo niti sodišče, so ostale dileme nerazrešene in na ugovore tožeče stranke niso bili podani vsebinski odgovori. Zato gre tudi za kršitev ustavnih pravic tožeče stranke, zlasti tistih, ki zagotavljajo enakopravno obravnavanje in pravico do zakonitega obravnavanja pred katerimkoli državnim organom. Celotna davčna zakonodaja se praviloma razlaga v škodo davčnega zavezanca in v korist države oziroma proračuna, čeprav so deklaracije popolnoma drugačne. Tako lahko prihaja tudi do različnega obravnavanja strank pred sodiščem in s tem do odločanja v škodo davčnega zavezanca. Meni, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo v celoti in pravilno ugotovljeno in da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo zlasti določbe Zakona o prometnem davku zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je zato treba razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004 (Uradni list RS, št. 109/04). Z njo je odločilo: 1. da je bil ZDavP v neskladju z Ustavo Republike Slovenije iz razlogov obrazložitve navedene odločbe; 2. da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je pojasnilo, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. a člena ZDavP).

Ker se tudi za odločanje v obravnavani zadevi v skladu s 406. členom ZDavP-1 uporablja ZDavP, in so bile tožeči stranki obračunane zamudne obresti v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je bilo v tem primeru materialno pravo napačno uporabljeno.

Zato je pritožbeno sodišče, saj postopek v tej zadevi še ni pravnomočno končan, na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v delu, ki se nanaša na zamudne obresti ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem naj pri odločanju upošteva tudi navedeno odločbo ustavnega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je v preostalem delu izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača kot nedopustne pritožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni ugovor se lahko z uspehom uveljavlja le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v tem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Tudi ugovor zmotne uporabe materialnega prava v obravnavnem primeru ni utemeljen.

Po 7. členu ZDDPO (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95 in 34/96) je davčna osnova za plačilo davka od dobička pravnih oseb dobiček, ki se ugotovi v davčnem izkazu. Davčni izkaz mora v skladu z davčnimi predpisi, sedaj je to ZDavP, v času odločanja v tej zadevi v upravnem postopku na prvi stopnji pa je bil to ZDDPO (45. do 55. člen), izdelali davčni zavezanec, ki mora v zvezi s tem voditi tudi vse predpisane evidence in hraniti potrebno verodostojno dokumentacijo, s katero dokazuje relevantne poslovne dogodke. V 8. členu ZDDPO je določeno, da se dobiček ugotovi tako, da se od ustvarjenih prihodkov davčnega zavezanca odštejejo odhodki, ki so določeni s tem zakonom. Za ugotavljanje dobička se priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom (9., 10. in 11. člen). Med odhodke davčnega zavezanca pa se vštevajo le tisti, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov (12. člen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS in novelo ZDDPO-C, Uradni list RS, št. 108/02).

Pravilnost davčnih izkazov pa nadzira davčna inšpekcija. Davčni inšpektor pa ni davčni svetovalec, temveč v skladu z določbami ZDavP in ZUP pregleduje pravilnost in zakonitost obračunov in vplačil davkov in je v primeru ugotovitve nepravilnosti, če zavezancu ne uspe dokazati drugače, dolžan poskrbeti za to, da bo davek pravilno obračunan in plačan in da bo davčni zavezanec s tem uskladil tudi svoje evidence. O svojih ugotovitvah davčni inšpektor obvesti davčni organ, ki davčnemu zavezancu z odločbo naloži odpravo pomanjkljivosti, kar zajema tudi naknaden obračun in plačilo davkov v skladu s predpisi. Niso torej utemeljene pritožbene navedbe, da bi moral davčni organ v izvajanju načela materialne resnice tožečo stranko opozoriti na nezakonitost njenih evidenc, neverodostojnost listin ipd. ter ji pomagati vzpostaviti takšno stanje, da ji dodatnih davščin ne bi bilo treba plačati.

Dolžnost pravilnega vodenja knjigovodstva in davčnih izkazov ter shranjevanje verodostojnih listin je namreč po Zakonu o gospodarskih družbah in davčnih predpisih dolžnost davčnega zavezanca, ki mora za svoje trditve, ki nasprotujejo ugotovitvam davčnega inšpektorja, v skladu s 137. členom ZUP oziroma 15. členom ZDavP predložiti tudi dokaze. Takšnih dokazov pa tožeča stranka v tem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni predložila za nobeno svojo navedbo, ki jo ponavlja še v pritožbi.

Glede na navedena izhodišča je torej davčni organ na podlagi zapisnika davčne inšpekcije tožeči stranki pravilno naložil, da za znesek obresti od posojila, ki ga je dala tretji osebi, svoji povezani družbi, poveča davčno osnovo, ker tak pričakovan prihodek izhaja iz pogodbe, št. 1/95 z dne 4.1.1995. Na drugačno odločitev v tej stvari ne morejo vplivati njene navedbe, da plačila teh obresti zaradi slabega finančnega položaja njenega dolžnika ni bilo pričakovati. Če je bilo temu tako, bi morala opraviti ustrezna knjiženja, in izkazati popravek začetne izkazane vrednosti v breme odhodkov financiranja oziroma izkazati terjatev kot dvomljivo ali sporno. Da bi to storila, ne trdi niti sama. Ker torej ni ravnala v skladu s situacijo, ki jo sama navaja, ni ravnala v skladu s SRS, zato ji je davčni organ utemeljeno naložil povečanje davčne osnove za te obresti in temu primerno povečano plačilo davka. Ni pa bila dolžnost davčnega inšpektorja, da bi sam ugotavljal likvidnostno stanje dolžnika tožeče stranke in glede na te ugotovitve upošteval ali pa ne znesek obresti v davčni osnovi tožeče stranke.

Tudi za priznanje potnih nalogov kot verodostojnih knjigovodskih listin bi morala imeti tožeča stranka ustrezne listine o tem, da so se dogodki, ki so v potnih nalogih navedeni, dejansko zgodili. Vendar takšnih listin tožeča stranka ni predložila. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da se za zneske, navedene v potnih nalogih, za katere dogodek ni izkazan (potni nalog ni dokaz o dejanskem dogodku), poveča davčna osnova za plačilo davka od dobička pravnih oseb, saj ni dokazov, da gre za poslovne dogodke, torej za poslovne potrebne stroške (12. člen ZDDPO). Če ni dokazov, da gre za poslovno potrebne stroške, pa je treba te stroške uvrstiti med druge vrste stroškov pravne osebe. To pa glede na to, da so bila ta izplačila dana njenim delavcem, pomeni, da je pravilna uvrstitev teh stroškov, kot jo je napravil davčni organ, in sta jo potrdila že tožena stranka in prvostopno sodišče, med osebne prejemke delavcev v smislu 15. člena ZDoh, za katere bi morala tožeča stranka v skladu z ZDoh plačevati tudi akontacijo dohodnine, česar pa ni storila. Ni torej utemeljen pritožbeni ugovor, da ji ni bilo pojasnjeno, zakaj so se izplačila po sporni potnih nalogih štela za osebni prejemek njenih delavcev.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki v postopku inšpekcijskega pregleda po tudi kasneje ni uspelo izkazati, da so bile storitve podjetja W. za potrebe N.N. v letu 1995 bistveno vezane na začetno fazo posla. Zgolj trditve tožeče stranke namreč še niso dokaz o tem. Zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno potrdilo odločitev upravnih organov, da je takšna dinamika v nasprotju z načelom sorazmernosti odhodkov s prihodki, kar pa pomeni, da je tudi iz tega naslova v tem primeru pravilno obračunana davčna osnova.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede obračuna prometnega davka. Pri tem tožeča stranka po vsebini niti ne ugovarja več pravilnosti stališč davčnih organov, na katera se je sklicevalo tudi prvostopno sodišče, temveč ugovarja le še temu, da bi se moralo do njenih tožbenih navedb prvostopno sodišče izrecno opredeliti, in temu, da bi ji moral davčni inšpektor omogočiti popravo dokumentacije, ne pa da ji je bil naknadno obračunan prometni davek. Glede vloge inšpektorja je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v tej sodbi. Glede tega, da bi moralo prvostopno sodišče glede tožbenih navedb v zvezi s prometnim davkom zavzeti izrecno stališče, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Po tej določbi sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Prav to pa je v obravnavanem primeru storilo prvostopno sodišče, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

Da bi bili sporni dokumenti opremljeni v skladu s 7. členom ZPD, tožeča stranka niti ne zatrjuje. Če sporni dokumentni vsebine, kot bi jo morali imeti za plačilo prometnega davka po nižji stopnji, niso imeli, je iz tega dejanskega stanja jasno, da niso izpolnjevali formalnih pogojev, predpisanih s 7. členom ZPD. Ne gre torej za spreminjanje odločitve tožene stranke, ki je pojasnila, da za priznanje davčne olajšave niso bili izpolnjeni formalni pogoji, s tem ko je sodišče povedalo, da niso bili izpolnjeni dejanski pogoji. Dejanski pogoj je namreč, da je listina, ki se predloži kot dokaz za plačila prometnega davka po nižji stopnji, pravilno izpolnjena, torej da so v njej vse sestavine, ki jih formalno določa 7. člen ZPD. Ker teh sestavin v obravnavanem primeru nesporno ni bilo, je v tem delu tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki pravilno obračunan prometni davek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.