Jedro

Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS se je v izpodbijani odločbi postavil na stališče, da je bila odločba izdana ob napačni uporabi materialnega prava, to je določb ZZRZI in ZDavP-2. Napačna uporaba materialnega prava pa po določbi 279. člena ZUP ne more biti razlog za izrek ničnosti odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Jamstvenega preživninskega in invalidskega sklada RS, št. ODL-3872858000-2013-200/2N z dne 8. 8. 2013 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da se izreče za nično 2. točka izreka odločbe št. ODL- 3872858000-2013-200/2 z dne 22. 1. 2013, s katero je bilo ugodeno vlogi tožeče stranke, da se ji dovoli odlog plačila dolga iz 1. točke izreka za 12 mesecev šteto od 31. 12. 2012 in obročno plačilo dolga v 24-ih mesečnih obrokih, za čas odloga in obročnega plačila pa se obračunajo obresti po referenčni obrestni meri za izračun državnih pomoči, ki jo objavi Evropska komisija, zavezanec pa mora vsak posamezni mesečni obrok poravnati do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec. Za nično se izreče tudi 3. točka izreka, s katero so določene višine obrokov in datumi zapadlosti, in 4. točka izreka, s katero je bilo odločeno, da v primeru zamude zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je bila zahteva tožeče stranke za odlog in obročno plačilo dolga zavržena, s 3. točko izreka pa odločeno, da če obveznost ne bo poravnava v danem roku, bo predana v prisilno izterjavo organu pristojnemu za davčno izvršbo. Pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka izreka izpodbijane odločbe).

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ pri odločanju o vlogi tožeče stranke za odlog in obročno plačilo dolga uporabil določbo 104. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pri tem pa je spregledal, da je uporaba 104. člena ZDavP-2 vezana na uporabo 102. in 103. člena ZDavP-2, pri tem pa je v 110. členu izključena uporaba navedenih določil za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Iz tega razloga organ svoje odločitve ni mogel opreti na določilo 104. člena ZDavP-2, ker ga zaradi izključene uporabe 102. in 103. člena ni mogel uporabiti. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) ne vsebuje določb glede odloga, obročnega plačila, odpisa oziroma delnega odpisa dolga iz naslova prispevka, niti skladu ne daje izrecnega pooblastila, da o tem odloča. Po ponovni preveritvi določb ZDavP-2 in ZZRZI ter dejstev in okoliščin pri izdaji odločbe je sklad ugotovil, da ni imel pravne podlage, da bi odločal o zahtevi zavezanca z dne 6. 3. 2012 za odlog in obročno plačilo dolga, zato je odločbo izrekel deloma za nično na podlagi 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na to je nato po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP vlogo tožeče stranke za odlog in obročno plačilo dolga zavrgel. V skladu z 281. členom ZUP je nato odločil, da je tožeča stranka dolžna plačati zapadle obveznosti.

Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti z odločbo št. 14104-33/2013-2 z dne 15. 11. 2013 zavrnilo kot neutemeljeno. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da ZZRZI ne vsebuje določb glede odloga in obročnega plačila dolga iz naslova plačila prispevka. ZZRZI sicer napotuje na uporabo ZDavP-2, vendar pa se ta v skladu z določbami ZZRZI uporablja samo za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu in v primeru vračila preveč plačanega zneska. ZDavP-2 se torej uporablja glede na določilo ZZRZI samo v teh izrecno določenih primerih. S tem, ko je odločil o obročnem plačilu, je sklad z odločbo z dne 22. 1. 2013 napačno uporabil določil ZZRZI. Iz 110. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da se v primeru, ko davčni organ opravlja samo izvršbo, ne morejo uporabiti določbe 101., 102. in 103. člena tega zakona.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato je vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da se po 6. členu ZZRZI v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določila ZUP, če posamezna vprašanja v ZZRZI niso drugače urejena. Glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po ZZRZI pa se uporabljajo določila zakona, ki ureja davčni postopek. ZZRZI pa nikjer ne določa, da sklad ne sme odločati o odlogu, oziroma obročnem plačilu prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Če to ne bi bilo mogoče, bi moralo to biti v ZZRZI izrecno navedeno. Nobenega dvoma ni, da gre v predmetni zadevi za upravno stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku. Razen tega po mnenju tožeče stranke omejitev iz 110. člena ZDavP-2 velja za davčni organ, ne pa za sklad. To namreč pomeni, da davčni organ ne more odločiti o odlogu in obročnem odplačilu obveznosti, vsekakor pa to lahko stori sklad. To izhaja tudi iz 78. , 65. in 6. člena ZZRZI in 8. člena Uredbe. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri tem, da so bili pogoji za izdajo izpodbijane odločbe podani.

Tožba je utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je odločba sklada, da se izreče za nično odločba sklada z dne 22. 1. 2013, s katero je bil tožeči stranki odobren odlog plačila dolga in obročno plačilo obveznosti iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, kot je navedeno v tej odločbi. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki pravi, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Po presoji sodišča je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe to določilo ZUP nepravilno uporabljeno. V skladu s tem določilom se namreč izreče za nično odločba, ki spada v sodno pristojnosti ali odločba, ki jo je v upravnem postopku izdal absolutno stvarno nepristojen organ. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. V konkretnem primeru je izpodbijano odločbo izdal Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov – pravni prednik Javnega jamstvenega preživninskega in invalidskega sklada RS, ki je v skladu z 78. členom ZZRZI odločal o pravicah in obveznostih invalidov in delodajalcev v skladu s pooblastili po zakonu in opravljal druge naloge, za katere je bil pristojen v skladu z zakonom in ustanovitvenim aktom. V skladu s 65. členom ZZRZI je odločal tudi o plačilih zaradi neizpolnjevanja kvot zaposlovanja invalidov.

Sklad je bil torej pristojen za odločanje v predmetni zadevi, iz v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe pa izhaja, da se je njegov pravni naslednik – Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad RS – v v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi postavil na stališče, da je bila odločba z dne 22. 1. 2013 izdana ob napačni uporabi materialnega prava, to je določb ZZRZI in ZDavP-2. Napačna uporaba materialnega prava pa po določbi 279. člena ZUP ne more biti razlog za izrek ničnosti. Za nično se lahko izreče odločba iz razlogov, ki jih taksativno našteva prvi odstavek 279. člena ZUP, med temi pa ni napačne uporabe materialnega prava.

Izpodbijana odločba je bila torej izdana na podlagi napačne uporabe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).