Jedro

Odločitev o pravici do starostne pokojnine je postala pravnomočna le za tiste dohodke, ki so bil navedeni in upoštevani pri njeni odmeri, ne pa za druge dohodke (konkretno za zneske, izplačane iz naslova dobička podjetja). Zahteva, da se pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi ti drugi dohodki, predstavlja zahtevo za novo odmero pokojnine, ki jo je treba presojati po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 8. 3. 2010 in sklep iste opravilne št. z dne 15. 10. 2009, tožencu naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda tožnici novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter ji povrne stroška postopka v višini 447,00 EUR v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča, da toženka še ni odločila o vštevanju zneska namenjenega notranjemu odkupu delnic v pokojninsko osnovo in, da zato še ni postala odločba iz leta 2005 pravnomočna v obsegu plače, ki se lahko upošteva za izračun pokojninske osnove, materialno pravno zmotna. Odločba z dne 14. 7. 2005, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine od 12. 6. 2005 dalje je postala pravnomočna. Bistveno je, da je bilo z navedeno odločbo že pravnomočno odločeno o tem, kakšna je pokojninska osnova tožnice za izračun starostne pokojnine, saj je tožnica ni izpodbijala. Toženka je pri tem odločala o pravicah, ki so določene v 4. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), med temi pravicami plača ni določena saj je plača le element pokojninske osnove in posledično odmere pokojnine in njene višine. Vštevnost plač v pokojninsko osnovo ni nikoli predstavljala samostojne upravne zadeve, da bi lahko o njej odločali, zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Odločba z dne 14. 7. 2005 je torej materialno pravnomočna in je zato v konkretnem primeru izkazan dejanski stan iz določbe 4. toč. 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), saj ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja niti v primeru, ko se je spremenilo dejansko stanje, niti v primeru, ko se je spremenila pravna podlaga, na kateri je utemeljena prejšnja odločba. Ko je sodišče prve stopnje vlogo tožnice z dne 15. 9. 2009 obravnavalo kot zahtevo za novo odmero starostne pokojnine z namenom, da se pokojninska osnova, ki je postala že pravnomočna, drugače oblikuje, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo saj za novo odmero pokojnine, z upoštevanjem naknadno ugotovljene plače, ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1. Takšna odločitev sodišča je povsem v nasprotju tako z določbami ZPIZ-1 in 125. čl. ZUP. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto na primer v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 21/2006; Psp 432/2005; Psp 775/2005 in druge iz katerih je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Da tožnica ni upravičena do nove odmere pokojnine je v podobnih primeru tudi že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je namreč zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1, niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo ponovno odmerila. Pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnega razmerja in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. Toženka je v novem postopku na novo odmerjala pokojnino le tistim upokojencem, ki so zahtevali vštetje delnic v pokojninsko osnovo, in je šlo za tako imenovane kolektivne spore po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej za spore, ko je bil delodajalec v sporu s toženko in je bil postopek pravnomočno zaključen glede evidentiranja plače za posamezno koledarsko leto po navedenem zakonu kot na primer med družbo L. d.d. in med toženo stranko. V primerih, ko so bile zaposlenim delavcem pri delodajalcu pokojnine že pravnomočno odmerjene, delodajalec pa ni bil v sporu s toženko, je toženka njihove zahteve za novo odmero pokojnine z upoštevanjem plač v obliki vrednostnih papirjev zavrgla po 129. čl. ZUP. Tudi revizijski sklep Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 ne pomeni ustavljene sodne prakse, saj je iz tega sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev sodišča posledica ravnanja toženke, ker je toženka sama ponovno preverjala pokojninsko osnovo, saj je ugotavljala, da je bilo „po ponovnem pregledu razpoložljivih podatkov ugotoviti, da so bili za odmero pokojnine upoštevani pravilni osebni dohodki...“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišča preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 3. 2010 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopni sklep Območne enote toženca iz ... z dne 15. 10. 2009, s katerim je bila zavržena njena zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem izplačila 583.340,72 SIT iz naslova dobička podjetja v letu 1992 s strani podjetja I. d.d..

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: toženec je z odločbo z dne 14. 7. 2005 tožnici priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 139.467,68 SIT na mesec od 12. 6. 2005 dalje. Tožnica je dne 15. 9. 2009 vložila predlog za novo odmero pokojnine in zahtevi priložila obrazec M-4/M-8 z dne 16. 11. 2007 iz katerega izhaja, da je tožnica v obdobju od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992 prejela 583.340,72 SIT in zapisnik toženca o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009, iz katerega je razvidno, da je bila dne 21. 1. 2009 pri I. d.d. opravljena revizija podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah za leto 1992 in da iz naknadno ugotovljenih dejstev izhaja, da so bila sredstva v letu 1992 razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Glede višine zneska za vštetje v pokojninsko osnovo je sodišče prve stopnje, s primerjavo podatkov o plačah in nadomestilih plač, ki so bile za leto 1992 upoštevane v tožničino pokojninsko osnovo s pravnomočno odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 14. 7. 2005 in podatki sporočenimi z obrazcem M-4/M-8 z dne 16. 11. 2007, ugotovilo, da sta ta zneska različna. Z obrazcem M-4/M-8 je bilo namreč v matično evidenco javljena sprememba podatkov za leto 1992, kar izhaja iz zapisnika o reviziji z dne 21. 1. 2009. Toženec o delu osebnega dohodka, izplačanega v obliki vrednostih papirjev, še ni odločil. Iz zgoraj navedenega dejanskega stanja je sodišča prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da toženec tožničino zahtevo z dne 15. 9. 2009 za ponovno odmero pokojnine ne bi smel zavreči po 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP, saj se 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP uporabi takrat, če je o isti upravni stvari že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so bile naložene kakšne obveznosti ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Organ, ki najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, ravna enako tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se upira zahtevek ni spremenilo. Nobeno od navedenih stanj ni bilo podano v predmetni zadevi in bi tako morala toženka o zadevi odločiti po vsebini.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, da je bilo po izdaji dokončne in pravnomočne odločbe o odmeri o pravici do starostne pokojnine tožnice, ugotovljeno, da pri navedeni odmeri niso bili upoštevani zneski, izplačani iz naslova obveznic za leto 1992, opravljeni pri bivšem delodajalcu tožnice I. d.d.. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je o tem, torej o teh zneskih, ki gredo v pokojninsko osnovo pri tožnici, bilo že pravnomočno odločeno. Tako tudi ne gre za poseg v pravnomočno odločbo z dne 14. 7. 2005, kar bi bilo možno le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. ZPIZ-1, določa 4. odst. 225. čl. ZUP.

Toženka v pritožbi pravilno ugotavlja, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, tudi ne ureja od kdaj gre v takšnem primeru upravičencu novo odmerjena višja pokojnina. Glede na določbe 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS – UPB4, Ur. l. RS, št. 94/2007 s spremembami) je zato potrebno upoštevati ureditev v ZPIZ-1 v podobnih primerih oz. določila ZUP glede postopanja z vlogami na zahtevo stranke. Gre za novo odmero pravice (starostne pokojnine) na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej. V takšnih primerih, vse do datuma vloge za novo odmero višine tožničine pokojnine, učinkuje pravnomočna odločba o tožničini upokojitvi in višina pokojnine priznana z odločbo z dne 14. 7. 2005. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo saj takšna odločitev sodišča ni v nasprotju z določbami ZPIZ-1 niti z določbami ZUP.

V pritožbi navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, držijo, vendar iz citiranih judikatov pritožbenega sodišča ne izhaja, da zaradi tega zavarovancem ni možno vnaprej odmeriti nove dajatve.

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 se ne nanaša na podobno zadevo temveč na primer, kdaj je možno obnoviti pravnomočno končani postopek. V zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da ZPIZ-1 nima posebnih določb o obnovi pravnomočno končanega postopka in je zato sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka utemeljeno upoštevalo določbe ZUP, ki v 4. odst. 263. čl. določa, da se po preteku treh let, od dokončnosti odločbe, obnova ne more več predlagati. V primeru, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, pa ne gre za obnovo postopka temveč za novo odmero pravic na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej.

V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je obravnavano pravno vprašanje o tem, katero 10 letne obdobje pokojninske osnove je za tožnika, ki je kljub dokupljeni pokojninski dobi ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu, najugodnejše. Ob upoštevanju V. toč. Sklepa o obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (Ur. l. RS, št. 18/1990 in 19/1991) se pri izračunu pokojnine za zadnje leto dela šteje zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, kar je bilo pri tožniku leto 1990. Tožnik je v sporu zahteval ponovno odmero pokojnine, pri kateri naj najugodnejše 10 letno pokojninsko obdobje zajema tudi čas (in s tem plače) od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1993, vključujoč razlike v plači, ki so mu bile za leti 1991 in 1992 prisojene s sodbo z dne 6. 7. 2004. Navedeno stališče zato v obravnavanem primeru ni pomembno.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri reševanju predmetne zadeve ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj zavarovancev. Pravica do pokojnine iz pokojninskega zavarovanja temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni in iz navedenega izhaja tudi utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, tudi odrazili v višini same pokojnine. Pri tem ne gre za tehtanje dveh povsem različnih pravic in primerjanje navedenih upravičenj zavarovancev z načelom pravnomočnosti. V tem in v temu podobnih primerih se ne posega v že pravnomočna razmerja temveč zavarovanci želijo, da se vnaprej, v bodočih izplačilih pokojninske dajatve upošteva to, o čemer toženka v dosedanjih odločbah še ni upoštevala in o čem še sploh ni odločala.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje po ugotovitvi, da pravnomočna odločba toženke z dne 14. 7. 2005 ni zajemala odločitve o vštevanju zneskov, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in sporni zneski tako niso bili del dejanskega odločanja v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine, pravilno, ko je odpravilo odločbi toženca in mu naložilo, da izda tožnici novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Torej, da naj o zadevi odloči po vsebini. Glede na spornost zneska bo moral toženec v novem postopku najprej ugotoviti pravilni znesek.

V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.