Odločitev o pobotu po svoji vsebini pomeni oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice oziroma obveznosti davčnega zavezanca, saj na njegovi podlagi prenehajo oziroma se spremeni višina davčnih obveznosti. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom. Obvestilo o izvedbi pobota je treba v tem kontekstu razlagati zgolj kot dejanje v postopku pred izvedbo pobota. Z njim davčni organ ne more nadomestiti upravne odločbe, niti z njegovo izdajo ne ustvarja pravnih posledic pobota, ampak zavezanca zgolj obvesti o nameravanem pobotu, s čimer mu da možnost izjave v postopku. S takšnim postopanjem je zagotovljena kontradiktornost postopka. Obvestilo o izvedbi pobota ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.
I.Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za finance, št. DT-499-103/2021-7 z dne 5. 5. 2021 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožnika zaradi molka Finančne uprave Republike Slovenije v postopku št. DT-4290-108/2021, zahtevo za povrnitev stroškov pa zavrnilo.
2.Tožnik je kot univerzalni pravni naslednik samostojnega podjetnika A., s.p. vložil pritožbo na molk organa - Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ). V pritožbi pojasni, da je prejel obvestilo o izvršenih pobotih in spremembah na kontih z dne 26. 3. 2021, na katero je 1. 3. 2021 vložil pripombe in je prvostopenjski organ na pripombe odgovoril z dopisom z dne 9. 4. 2021. Tožnik je vložil nove pripombe, na katere do 31. 8. 2021 ni prejel odgovora, zato je vložil prvo pritožbo zaradi molka organa. Toženka je z dopisom z dne 12. 10. 2021 prvostopenjskemu organu podaljšala rok za izdajo in vročitev odločbe za 15 dni. Prvostopenjski organ pa je namesto odločbe izdal sklep št. DT 4290-682/2021-39 z dne 25. 10. 2021, s katerim je zavrgel tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota z dne 1. 3. 2021 in 21. 4. 2021.
3.Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla drugo tožnikovo pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa v postopku pobota po 97.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V postopku je toženka preverila navedbe tožnika, češ da prvostopenjski organ, kljub drugačnemu napotku toženke po prvi pritožbi zaradi molka, odločbe ni izdal. Ugotovila je, da je prvostopenjski organ 25. 10. 2021 izdal zgoraj navedeni sklep, s katerim je zavrgel tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota z dne 1. 3. 2021 in 21. 4. 2021. S tem sklepom je tožniku priznal tudi stroške postopka. V obrazložitvi tega sklepa je prvostopenjski organ še pojasnil, da je pobot nastal z dnem, ko so se stekli pogoji zanj ter da je zahtevi zavrgel, češ, da ne gre za upravno stvar.
4.Ker je bilo o tožnikovih dveh zahtevah za ustavitev postopka odločeno, je toženka zavrgla ponovno pritožbo zaradi molka organa v postopku pobota. Meni, da četudi prvostopenjski organ ni izdal odločbe temveč sklep, to ne pomeni, da o zadevi ni odločil. Če se tožnik z odločitvijo prvostopenjskega organa ni strinjal, bi lahko vložil pritožbo in bi se v okviru pritožbenega postopka ugotavljalo, ali je davčni organ njegovo zahtevo pravilno zavrgel oziroma ali bi moral o njej vsebinsko odločati. Ker je bilo torej o tožnikovi zahtevi že odločeno, ni prišlo do molka organa, posledično niso izpolnjeni pogoji, da bi se o zadevi odločalo skladno z 255. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
5.Tožnik odločitev toženke izpodbija s tožbo, saj vztraja na stališču, da postopek pobota ni bil zaključen z izdajo posamičnega akta. Sklep prvostopenjskega organa, s katerim je ta odločil o zavrženju zahtev za ustavitev postopka, ni mogoče šteti za akt, s katerim je bil postopek pobota končan z upravnim aktom, kot ga je po sodni praksi Vrhovnega sodišča v postopkih pobota po 97.a členu ZDavP-2 treba izdati. Postopek pobota se začne po uradni dolžnosti in se lahko zaključili s formalno odločbo ali formalnim sklepom o ustavitvi postopka in nič od tega se ni zgodilo.
6.Toženka se napačno sklicuje na 129. člen ZUP. Tožnik namreč z zahtevami za ustavitev postopka pobota ni vložil zahteve za odločanje o njegovi pravici, ampak je vložil procesni predlog za ustavitev postopka. Tožnik namreč izvedbi pobota nasprotuje in želi, da davčni organ o pobotu izda odločbo, ki jo bo tožnik lahko izpodbijal. Posledično je povsem vseeno, ali je tožnik izpodbijal procesno odločitev o zavrženju njegovih zahtev za ustavitev postopka, kajti s to odločitvijo se postopek izvedbe pobota ni končal. Tožnik ima interes, da se postopek pobota, ki se je začel z obvestilom toženke po četrtem odstavku 97.a člena ZDavP-2, konča. Gre namreč za zadevo, ki bi se lahko začela tudi na zahtevo tožnika, zato so podani pogoji za vložitev pritožbe zaradi molka organa (1. odstavek 222. člena ZUP). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povračilo stroškov.
7.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih. Tožnik je vložil dve zahtevi za ustavitev postopka pobota, ki sta bili s sklepom z dne 25. 10. 2021 zavrženi. V tem sklepu je tudi pojasnil, zakaj meni, da o pobotanju ni potrebno odločiti z upravno odločbo. Tožnik se je pritožil in njegova pritožba je bila z odločbo toženke zavrnjena. S tem v zvezi teče upravni spor pod opravilno številko I U 410/2022. Zato ni mogoče slediti navedbam tožnika, da o zahtevi prvostopenjski organi ni odločal.
8.Sodišče je opravilo glavno obravnavo, na kateri se je potrdilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, in je s strankama opravilo razpravo o materialno pravnih vprašanjih zadeve.
9.Tožba je utemeljena.
10.Sodišče uvodoma ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno, izhaja pa tudi iz upravnega spisa, ki ga je toženka predložila sodišču. Prvostopenjski organ je tožniku na podlagi 97.a člena ZDavP-2 poslal obvestilo o dne 16. 2. 2021 izvršenem pobotu št. 116200602710 v skupnem znesku 241,42 EUR. Tožnik je na to obvestilo podal pripombe, ki jih je organ prejel 2. 3. 2021. Organ je nato izdal še obvestilo o dveh izvršenih pobotih z dne 25. 3. 2021 v znesku 1,85 EUR in 79,40 EUR in tudi na to obvestilo je tožnik podal pripombe. Tožnik je na toženko kot drugostopni organ vložil pritožbo zaradi molka in toženka je na podlagi 255. člena ZUP prvostopenjskemu organu podaljšala rok za izdajo odločbe za 15 dni. Prvostopenjski organ ni izdal odločbe o pobotu, kot je to pričakoval tožnik, sklicujoč se pri tem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, izdal pa je sklep z dne 25. 10. 2021, s katerim je zavrgel dve tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota. Zoper ta sklep se je tožnik pritožil, toženka je pritožbo zavrnila, tukajšnje sodišče pa je v upravnem sporu pod opr. št. I U 410/2022 s sklepom z dne 27. junij 2024 tožnikovo tožbo zavrglo.
11.Poleg pritožbe zoper sklep o zavrženju predlogov za ustavitev postopka pobota z dne 25. 10. 2021 je tožnik na toženko ponovno vložil pritožbo zaradi molka organa v zvezi s pobotom z dne 25. 3. 2021, ki jo je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla z obrazložitvijo, kot je bila uvodoma že povzeta. Pri tem med strankama ni sporno, da prvostopenjski organ ni izdal odločbe (v smislu odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi), s katero bi odločil o pobotu, kot ta izhaja iz obvestila z dne 25. 3. 2021.
12.Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020¹ razsodilo, da odločitev o pobotu po svoji vsebini pomeni oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice oziroma obveznosti davčnega zavezanca, saj na njegovi podlagi prenehajo oziroma se spremeni višina davčnih obveznosti. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom. Obvestilo o izvedbi pobota je treba v tem kontekstu razlagati zgolj kot dejanje v postopku pred izvedbo pobota. Z njim davčni organ ne more nadomestiti upravne odločbe, niti z njegovo izdajo ne ustvarja pravnih posledic pobota, ampak zavezanca zgolj obvesti o nameravanem pobotu, s čimer mu da možnost izjave v postopku. S takšnim postopanjem je zagotovljena kontradiktornost postopka. Obvestilo o izvedbi pobota ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.
13.Toženka sicer trdi, da je prvostopenjski organ odločitev o pobotu sprejel s tem, ko je s sklepom zavrgel tožnikova predloga za ustavitev postopka pobota, vendar, tudi po presoji sodišča, ta sklep z dne 25. 10. 2021 ni odločitev o pobotu, kot bi morala biti sprejeta po citirani sodni praksi Vrhovnega sodišča. Ta sklep je le vmesna procesna odločitev, da davčni organ ne sledi tožnikovi pobudi za ustavitev postopka, ki se je sicer začel po uradni dolžnosti. Zato ta odločitev na sam pobot (kot odločitev o pravici oziroma obveznosti) ne vpliva, četudi je prvostopenjski organ v obrazložitvi tega sklepa navedel tudi razloge, zaradi katerih upravnega akta, navkljub razlagi Vrhovnega sodišča glede 97.a člena ZDavP-2, ni izdal. O zadevi se namreč odloči izključno v izreku upravnega akta (prvi odstavek 213. člena ZUP), kot tak je tudi edini predmet uporabe pravnih sredstvo in postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv.²
14.Toženka je na glavni obravnavi sicer pojasnila, da davčno-upravna praksa stališču Vrhovnega sodišča ne sledi in v zadevah, kjer zavezanci za davek ugovarjajo pobotu, le-tem predlaga, da vložijo zahtevek za vračilu davka na podlagi 97. člena ZDavP-2. Ker med strankama ni sporno, da v obravnavani zadevi zahtevek na vračilo davka ni bil vložen, ta argument toženke na odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva.
15.Sodišče tako sodi, da ima tožnik prav, da je postopek o pobotu še vedno v teku in da upravni akt o pobotu v smislu zgoraj navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni bil izdan, čeprav bi moral biti. Prvostopenjski organ in toženka ne sledita sodni praksi Vrhovnega sodišča, zato je na mestu uporaba pritožbe zaradi molka po 255. členu ZUP, četudi se je postopek pobota začel po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče, ki je najvišje redno sodišče v državi, katerega odločitve imajo precedenčno naravo, je v citiranem sklepu pojasnilo, kako je treba razumeti in v davčno-upravni praksi izvajati določbo 97.a člena ZDavP-2 (kasnejših sprememb te določbe ni bilo) in sodišče temu stališču v celoti sledi. Morebitno drugačno stanje na knjigovodski kartici davčnega zavezanca na ugotovljeno ne more imeti vpliva.
16.Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je toženka tožnikovo pritožbo zaradi molka nepravilno zavrgla, zato je treba izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti in zadevo vrniti toženki v ponoven postopek. V tem postopku mora toženka slediti ugotovitvi sodišča, da o obravnavanem pobotu (kot pravici, obveznosti oziroma upravičenju) še ni bilo odločeno, posledično bo morala postopati po 255. členu ZUP.
17.Odločitev o stroških postopka je bila sprejeta na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povračilu stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnika zastopal pooblaščenec, sodišče pa je o zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, tožniku skladno s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika pripada povračilo v znesku 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV.
-------------------------------
¹Glej sklep VSRS I Up 138/2018 z dne 15. 1. 2020, točke 9-12.
²Glej, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), avtorji Janez Čebulj [et.al], urednika Polonca Kovač. Erik Kerševan, Uradni list RS, 2020, 2. knjiga, stran 436.