Jedro

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s spremembo abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja in z izpustitvijo očitkov, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter posledično drugačno pravno opredelitvijo, kršilo kazenski zakon, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi ustrezno spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, ter obdolženca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se pravilno glasi: Obdolženi A. A. (osebni podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) je kriv, da je v izvršbi poskusil protipravno izterjati več, kot je kdo dolžan plačati, s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A. s.p., s sedežem na naslovu X, zoper domnevnega dolžnika B. B. 5. 1. 2020 na Centralni oddelek za verodostojno listino Okrajnega sodišča v Ljubljani po elektronski poti vložil predlog za izterjavo 12.000,00 EUR, na katerem je kot verodostojno listino označil račun številka 17/2019 z dne 1. 10. 2019, pri čemer je vedel, da ta listina ni podlaga za izvršbo zoper B. B., ki mu ničesar ni dolgoval, ter da je navedeni račun bil izdan družbi C. d.o.o. - v stečaju, pri tem pa je kot dolžnikov naslov navedel X, vedoč, da B. B. na tem naslovu ne prebiva, na podlagi predloga za izvršbo pa je Okrajno sodišče v Ljubljani 5. 1. 2020 izdalo sklep o izvršbi VL 17/2020, katerega je pomotoma štelo za uspešno vročenega dolžniku B. B. ter ga po pravnomočnosti in izvršljivosti posredovalo v izvrševanje organizaciji za plačilni promet - Delavski hranilnici d.d., ki je B. B. zarubila denarna sredstva, ker pa je sodišče na B. B. predlog 14. 2. 2020 izdalo sklep o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi VL 17/2020 z dne 5. 1. 2020 in sklep o izdaji začasne odredbe Z 5/2020 z dne 12. 2. 2020, denarna sredstva niso bila nakazana A. A., zaradi česar je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu.

S tem je storil poskus kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 216. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika in se mu po navedenih določbah v zvezi s 47. členom Kazenskega zakonika izreče denarna kazen 16 (šestnajst) dnevnih zneskov po 33,00 EUR (triintrideset 00/100 EUR), kar znaša 528,00 EUR (petsto osemindvajset 00/100 EUR).

Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo IV K 233/2021 z dne 10. 1. 2023 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je denarno kazen v višini 22 dnevnih zneskov po 33,00 EUR, kar skupaj znaša 726,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti se bo kazen zapora izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanega B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR v celoti napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnik sicer nima prav, ko v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve dokončanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1, čeprav je tožilstvo obdolžencu očitalo le poskus kaznivega dejanja. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje s tem, ko je izpustilo očitek o poskusu, v škodo obdolženca poseglo v opis dejanja, prav tako pa mu je kršilo pravico do obrambe, saj se do opisanih sprememb ni mogel opredeliti. Uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče namreč prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. O tem, kdaj gre za dopustno spremembe opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.1 Po pregledu opisa obravnavanega dejanja se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je opis izvršitvenega ravnanja ostal enak. Sodišče namreč v konkretni del opisa ni posegalo, pač pa je glede na presojo, da gre za drugačno pravno opredelitev, zgolj v abstraktnem delu izpustilo očitek poskusa kaznivega dejanja ter obdolženca spoznalo za krivega storitve dokončanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1. S takšnim posegom opisa ni spremenilo v obdolženčevo škodo, prav tako ga ni obsodilo za povsem drugo kaznivo dejanje, kot mu ga je očitalo tožilstvo. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba, med sodbo in obtožbo pa obstaja subjektivna in objektivna identiteta, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Posledično tudi ni podana v tej zvezi problematizirana kršitev pravice do obrambe, katero zagovornik uveljavlja z navajanji, da se obdolženec ni mogel izjasniti glede sprememb, ki jih je v opisu kaznivih dejanj opravilo sodišče prve stopnje.

5. Pritrditi pa je pritožniku, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Izpodbijana sodba je namreč obremenjena s kršitvijo po 4. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je bil predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Kaznivo dejanje je namreč nepravilno pravno opredeljeno kot dokončano kaznivo dejanje po prvem odstavku 216. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z naziranjem sodišča prve stopnje, da se postopek izvršbe začne z izdajo sklepa o izvršbi, ne pa z vložitvijo predloga za izvršbo, in da vložitev formalno popolnega predloga za izvršbo v postopku na podlagi verodostojne listine zadošča za dosego izterjave nedolgovane terjatve, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1. V nadaljevanju točke 9 razlogov izpodbijane sodbe pa sodišče prve stopnje prezre, da ima dolžnik zoper sklep o izvršbi pravico vložiti ugovor. Ta mu omogoča, da na pravno predvideni način prepreči nastanek prepovedane posledice, kar pa ne vpliva na kaznivost ravnanja storilca, ki bo zaradi dolžnikove vložitve ugovora ostalo pri poskusu, ki je po določbi tretjega odstavka 216. člena KZ-1 kazniv.2 Z ugovorom pa je mogoče primerjati tudi obravnavano situacijo, saj denarna sredstva oškodovanega B. B., kljub temu da jih je banka zarubila, niso bila nakazana obdolžencu, ker je sodišče na predlog oškodovanca izdalo sklep o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi ter sklep o izdaji začasne odredbe, na kar pravilno opozarja pritožnik, kateremu je mogoče pritrditi tudi, da Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol izterjati opredeljuje kot „doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti“.3 Ker do izterjave oziroma poravnave neizpolnjene (sicer neobstoječe) obveznosti v obravnavani zadevi ni prišlo, je dejanje ostalo pri poskusu, kot je to v obtožnem predlogu zatrjevala tudi državna tožilka. Pritožnik si sicer v nadaljevanju pritožbe prizadeva prikazati, da pomeni poskus zlorabe izvršbe na podlagi verodostojne listine poskus storitve kaznivega dejanja z neprimernim sredstvom, vendar mu v tem delu ni mogoče pritrditi. Poskus je namreč neprimeren, če nikakor ne bi mogel privesti do dokončanega delikta.4 Ker pa do prepovedane posledice (prenosa denarnih sredstev na račun obdolženca) v obravnavnem primeru ni prišlo zgolj zaradi ravnanj oškodovanca, zaradi katerih je sodišče izdalo sklep o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ter sklep o izdaji začasne odredbe, ni mogoče govoriti o neprimernem poskusu. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s spremembo abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja in z izpustitvijo očitkov, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter posledično drugačno pravno opredelitvijo, kršilo kazenski zakon, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi ustrezno spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, ter obdolženca spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Glede na to, da je sodišče prve stopnje drugače razlagalo pomen sklepa o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi in sklepa o izdaji začasne odredbe, pa pritožnik ne more uspeti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjevana nasprotja v izreku izpodbijane sodbe niso podana.

6. Neutemeljene pa so pritožbene graje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva ter zbrane dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter v ponavljanju obdolženčevega zagovora. Z razlogi v tej smeri pa ni mogoče soglašati. Za izrek obsodilne sodbe je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi oškodovanega A. A. ter listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal poskus storitve kaznivega dejanja, očitanega v obtožnem predlogu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti dejanskih zaključkov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

8. Prepričljive zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženec zoper oškodovanca predlagal izvršbo na podlagi verodostojne listine, čeprav je vedel, da za to nima nobene pravne podlage (točki 11 in 12 razlogov izpodbijane sodbe), poskuša pritožnik omajati z drugačno oceno izvedenih dokazov. Po njegovem mnenju je obdolženec pogoju verodostojne listine zadostil z navedbo najemne pogodbe, na podlagi katere je bil prepričan, da ima terjatev zoper oškodovanca v višini 12.000,00 EUR, saj oškodovanec kot stečajni upravitelj družbe C. d.o.o. z začetkom stečajnega postopka ni odstopil od sklenjene najemne pogodbe, prav tako pa je na podlagi 5. člena najemne pogodbe odgovarjal kot solidarni porok. Takšnim pritožbenim trditvam pa ni mogoče pritrditi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je obdolženec vedel, da do oškodovanca kot fizične osebe nima nobene terjatve. Pravilno je namreč sklepanje sodišča prve stopnje v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe, da je bil oškodovanec kot stečajni upravitelj le zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o., ne pa osebni zavezanec za plačilo najemnine po 5. členu problematizirane pogodbe o najemu poslovnih prostorov (priloga A1). Nenazadnje je obdolženec v svoj zagovor, kot je to povsem pravilno ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje, sam povedal, da je predlog za izvršbo zoper oškodovanca kot fizično osebo vložil po tem, ko je bil njegov predlog za izvršbo zoper družbo C. d.o.o. zavržen z obrazložitvijo, da zoper družbo, ki je v stečaju, ni dopustna izvršba, in da je bil prepričan, da bo sklep o dovolitvi izvršbe nad oškodovanim B. B. slednjega le vzpodbudil k temu, da bo kot stečajni upravitelj poravnal njegovo terjatev iz stečajne mase (list. št. 92 in 93). Prav tako je bil račun, katerega je obdolženec kot verodostojno listino priložil predlogu za izvršbo, naslovljen na družbo C. d.o.o., ne pa na oškodovanca kot fizično osebo, kar se je obdolženec, ki je sam izdal račun, dobro zavedal. Tudi to okoliščino je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter posledično, upoštevaje vse ostale razloge v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 44578/2017 z dne 18. 2. 2021, katero pritožnik napačno povzema. Iz slednje namreč ne izhaja, da v postopku zlorabe izvršbe na podlagi verodostojne listine zadostuje že, da se obdolženec v svojem predlogu za izvršbo sklicuje na verodostojno listino, ki ne obstaja ali se ne nanaša na dolžnika in dejanski obstoj dolžniško upniškega razmerja, kot to zatrjuje pritožnik. Pač pa je Vrhovno sodišče povsem razumljivo pojasnilo, da je za obstoj kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v poenostavljenem izvršilnem postopku, odločilno zgolj vprašanje, ali je upnik razpolagal z verodostojno listino, in da vprašanje obstoja dolžniško upniškega razmerja izven v postopku zatrjevane verodostojne listine (torej iz drugega pravnega naslova), ni pravno relevantno. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tehtno zaključilo, da je obdolženec vedel, da za izterjavo denarnih sredstev, za katera je vložil predlog za izvršbo, pravni naslov ne obstoji. Glede v pritožbi problematizirane najemne pogodbe pa pritožbeno sodišče dodatno izpostavlja, da je obdolženec predlog za izvršbo vložil zoper oškodovanca kot fizično osebo, pri čemer slednji kot stečajni upravitelj deluje v pravno organizacijski obliki samostojnega podjetnika (B. B. s.p.), kar zgolj utrjuje zaključke, da je obdolženec vedel, da za izterjavo denarnih sredstev od oškodovanca kot fizične osebe ne obstoji veljavni pravni naslov.

10. Ker pritožnik tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

11. Pritožnik graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek nižje denarne kazni. Pritožbeno sodišče je glede na sprejeto odločitev pritožniku v tem delu ugodilo in kazensko sankcijo ustrezno spremenilo. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti ustrezno kazensko sankcijo. Pri tem je poleg teže dejanja utemeljeno upoštevalo še stopnjo obdolženčeve krivde, kot olajševalno okoliščino pa tudi obdolženčevo predhodno nekaznovanost, medtem ko obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo. Sprememba izpodbijane sodbe zaradi ugotovljene kršitve pa je narekovala izrek manjšega števila dnevnih zneskov denarne kazni. Pritožbeno sodišče je tako obdolžencu izreklo denarno kazen v višini 16 dnevnih zneskov, kar povsem ustreza izpostavljenim okoliščinam, medtem ko višine posameznega dnevnega zneska ni spreminjalo. Glede na premoženjske razmere, ko obdolženec prejema mesečne prihodke v višini 1.000,00 EUR ter je lastnik hiše in kmetije ter dveh avtomobilov, upoštevaje stroške preživljanja in družinske obveznosti, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dnevni znesek v višini 33,00 EUR povsem pravičen in ga ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Po obrazloženem je izrečena denarna kazen v višini 16 dnevnih zneskov po 33,00 EUR, skupaj torej 528,00 EUR, primerna in pravična ter zadostna za dosego namena kaznovanja.

12. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

13. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 792. 2 Tako tudi sodba VSL VII Kp 49516/2017 z dne 22. 2. 2022. 3 Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, pod geslom: „izterjati“. 4 Glej Jan Stajnko v Miha Šepec et al, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 566 in 568.