Jedro

Z ureditvijo sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti zakon postavlja neizpodbojno domnevo o pripoznavi tožbenega zahtevka. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. S tovrstno sodbo je nadomeščen institut zamudne sodbe v sporih majhne vrednosti s fikcijo pripoznave tožbenega zahtevka. Gre v bistvu za enake sankcije kot pri izdaji zamudne sodbe. Neizpodbojne domneve oz. fikcije pa ni nikoli mogoče preklicati. Preklic bi namreč nasprotoval samemu pojmu neizpodbojnosti.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.11.2007 dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 141,30 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbi tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prizna stroške tega pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, pod izvršbo. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da so podani vsi zakonski pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz 316. člena ZPP, saj je šteti, da je toženec s potekom roka za odgovor na tožbo izgubil pravico, da na tožbo odgovori. ZPP v 1. odstavku 453. člena namreč določa, da če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. Tožena stranka pa je tožbo odgovorila in iz njenega odgovora na tožbo smiselno izhaja, da tožbenega zahtevka ne pripoznava in mu v celoti nasprotuje, zato je njeno vlogo šteti v smislu 4. odstavka 316. člena ZPP kot preklic pripoznave tožbenega zahtevka, katerega je tožena stranka brez privolitve tožeče stranke upravičeno podati do izdaje sodbe. Po prepričanju tožene stranke zakonska domneva pripoznave zahtevka, če tožena stranka na tožbo ne odgovori po 1. odstavku 453.a člena ZPP, ni neizpodbitna, zato je, kot že navedeno, odgovor tožene stranke, ki ga je vložila pred izdajo sodbe, čeprav po poteku roka za odgovor, šteti za preklic, sicer vzpostavljene domneve pripoznave zahtevka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovala postavljenemu tožbenemu zahtevku, kar je šteti glede na pravno naravo navedb tožene stranke kot preklic pripoznave tožbenega zahtevka. Tožena stranka je tudi v odgovoru na tožbo izdatno obrazložila, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj je v celoti neizkazan in nesklepčen, ker tožeča stranka za svoje trditve ni predložila nikakršnih dokazov, pa tudi njena trditvena podlaga obsega zgolj en stavek v celotni vlogi – tožbi, ki se je prvotno obravnavala pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. II P 830/2007, nato pa je bila zgolj v delu 525,00 EUR kot verzijski zahtevek odstopljena prvostopnemu Okrajnemu sodišču v Škofji Loki. Tožnica je torej samo z enim stavkom utemeljila svoj tožbeni zahtevek: „Tožnica M.D. pa za čas, ko sama preživlja (od 1.8. do 15.11.2007) hčerko, zahteva, da ji toženec povrne 525,00 EUR, kot verzijo“. Takšen zahtevek je v celoti nesklepčen, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz tožbe tako ni mogoče ugotoviti, ne za katere stroške gre niti preveriti njihove višine. Nadalje tožeča stranka zahteva obresti že od 12.11.2007, ki jih je sodišče z izpodbijano sodbo že priznalo, medtem, kot tedaj obveznost tožene stranke tudi v primeru, če bi bila utemeljena, še ni zapadla v plačilo, saj nenazadnje tožeča stranka sama zatrjuje, da je šlo za stroške, ki jih je založila od 1.8.2007 do 15.11.2007, to je do dneva vložitve tožbe. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je njen zahtevek nesklepčen in takšne narave, da z njim ni mogoče razpolagati v smislu 3. odstavka 3. člena v zvezi s 3. odstavkom 317. člena ZPP. Ob tem pa je nadalje podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oz. sodba v tem delu sploh nima razlogov – zakaj je bil tožeči stranki priznan celotni znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle v plačila še pred obdobjem, iz katerega izhaja glavnica zahtevka.

V pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Poudarja, da se izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na pravočasnost vloge tožeče stranke glede priglašenih stroškov ne da preizkusiti, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, kdaj je tožeča stranka prejelo sodbo prvostopnega sodišča opr. št. P 87/2009, z dne 20.7.2010 in ali je zares pravočasna v roku 15 dni, kot to določa 1. odstavek 163. člena ZPP. Sicer pa takšni odmeri in plačilu stroškov tožena stranka nasprotuje iz razloga, ker meni, da je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, v posledici pa tudi sprejelo napačen sklep o stroških postopka. Sodišče bi moralo zahtevek tožeče stranke zavrniti in toženi stranki priznati stroške tega pravdnega postopka in ne obratno.

Pritožbi nista utemeljeni.

- K pritožbi zoper sodbo Sodba na podlagi pripoznave se lahko izpodbija zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Nič drugače ne velja, ko sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti iz razloga, ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo (3. odstavek 338. člena ZPP in 1. odstavek 453.a člena ZPP v zvezi z določbo 442. člena ZPP). To pa pomeni, da tudi takšne sodbe na podlagi pripoznave ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (kot je sicer zmotno navedeno v pravnem pouku izpodbijane sodbe), torej se tudi ni mogoče sklicevati na nesklepčnost tožbe, saj takšen ugovor vsebinsko pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava (torej, da iz trditev tožbe po materialnem pravu ne izhaja pravovarstveni zahtevek vsebovan v izreku tožbe). Zato ni bilo mogoče upoštevati obsežnih pritožbenih trditev na straneh 2 in 3 pritožbe, ki se nanašajo na nesklepčnost tožbenega zahtevka.

Ni pa izkazan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi šlo za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da tožnica v tej pravdi zoper toženca uveljavlja zahtevek, da ji povrne del stroškov, ki jih je imela od dne 1.8.2007 do dne 12.11.2007 v zvezi s preživljanjem njune skupne mld. hčerke J. B.. V izreku sodbe pa je navedeno, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.11.2007 dalje. Tako ni utemeljen očitek o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe, ki bi naj bi bil izkazan v tem, da je bil tožeči stranki priznan celotni zahtevek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle v plačilo še pred obdobjem, iz katerega izhaja glavnica zahtevka.

Pritožnik pa tudi ni prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje njegov, sicer prepozen odgovor na tožbo, šteti vsaj kot preklic pripoznave tožbenega zahtevka. Najprej je treba poudariti, da iz njegovega odgovora na tožbo sploh ne izhaja preklic. Ta mora biti izrecno izražen. Pa tudi če bi bi bil izrecno izražen, ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Z ureditvijo sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti zakon postavlja neizpodbojno domnevo o pripoznavi tožbenega zahtevka. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. S tovrstno sodbo je nadomeščen institut zamudne sodbe v sporih majhne vrednosti s fikcijo pripoznave tožbenega zahtevka. Gre v bistvu za enake sankcije kot pri izdaji zamudne sodbe. Neizpodbojne domneve oz. fikcije pa ni nikoli mogoče preklicati. Preklic bi namreč nasprotoval samemu pojmu neizpodbojnosti (1).

Ob povedanem je moralo torej sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

- K pritožbi zoper sklep Ker je bila torej sodba na podlagi pripoznave pravilno izdana, je posledično neutemeljena tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje posledično priznalo tožeči stranki njene pravdne stroške v breme tožene stranke.

Pritožnik pa tudi nima prav, da naj bi tožeča stranka prepozno priglasila stroške prvostopnega postopka. Kot namreč izhaja iz vročilnice, pripete na list. št. 29 v spisu, je tožeča stranka prejela sodbo na podlagi pripoznave dne 17. avgusta 2010, stroškovnik pa je vložila že takoj dan kasneje in sicer 18. avgusta 2010 (glej dohodni žig na vlogi tožeče stranke z dne 18.8.2010). To pa pomeni, da je priglasila stroške v 15-dnevnem roku iz 7. odstavka 163. člena ZPP. Zato tudi ni storjena vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim procesnim določilom.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče tako zavrniti tudi pritožbo zoper sklep in izpodbijani sklep potrditi (353. člen ZPP).

(1) Glej v teoriji glede neizpodbojnosti domneve pripoznave tožbenega zahtevka v sporih majhne vrednosti v: Lojze Ude: Pravdni postopek, zakon z komentarjem, 3. knjiga (305.a – 503. člen), GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, stran 718 do 719; v tem delu avtorica komentarja: N. Betetto.