Jedro

Pri tožniku je prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, vendar šele od 26. 2. 2014 dalje. Stanje, ugotovljeno po dokončni odločbi, zlasti če gre za poslabšanje zdravstvenega stanja, je lahko edino stvar novega postopka pri tožencu, ne more pa biti novo stanje upoštevno v tem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 5. 2013 in št. ... z dne 6. 2. 2013 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v Bosni pridobil 4 leta, 8 mesecev in 28 dni ter v Sloveniji 6 let, 7 mesecev in 27 dni, skupaj 11 let, 4 mesece in 25 dni pokojninske dobe. Meni, da zavod ni pravilno uporabil Sporazuma, saj ta ne odloča o njegovi delovni zmožnosti, temveč ugotavlja njegovo zdravstveno stanje, ki je razvidno iz dostavljene medicinske dokumentacije. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati mnenje sodnih izvedencev. Ne strinja se z mnenjem invalidske komisije, posebej v zvezi z inzulinsko odvisno boleznijo, ko je zapisala, da je njegovo zdravstveno stanje še vedno dobro in da lahko dela 4 ure na dan. Sprašuje se, kako je lahko padel v komo 24. 3. 2013, kar je razvidno iz odpustne listine. Vztraja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 20. 5. 2013, v zvezi z njo pa tudi pravilnost prvostopne odločbe z dne 6. 2. 2013, in sicer na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, tj. do 20. 5. 2013. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi priznanja pravice do invalidske pokojnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 24. 11. 2010 pri bosanskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je najprej dne 30. 1. 2013 na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil bosanski nosilec zavarovanja in osebnega pregleda, mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti podala invalidska komisija I. stopnje, ki je menila, da je pri tožniku od 6. 6. 2007 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. V skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno je zmožen opravljati drugo ustrezno delo z omejitvami, kjer bo delo opravljal pretežno sede, samo v dopoldanski izmeni, z bremeni do 5 kg, delo naj ne bo vidno zahtevno in ga ne sme opravljati v nevarnih fazah dela, kjer bi v primeru nenadne motnje zavesti lahko ogrozil sebe ali druge. Enakega mnenja je bila nato v pritožbenem postopku tudi invalidska komisija II. stopnje dne 14. 5. 2013. Kljub enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij, je sodišče prve stopnje glede nato, da je bil tožnik v Bosni in Hercegovini invalidsko upokojen in da je tudi sam zatrjeval, da je popolnoma nezmožen za delo, pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenske mnenja. Ta je v sestavi specialistov internistov in psihiatrinje dne 24. 3. 2014 ocenila, da tožnik ni zmožen za organizirano pridobitno delo. Kot vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti je postavila bolezen in sicer sladkorno bolezen tipa 1 z več kroničnimi zapleti in anksiozno depresivno motnjo. Kot datum začetka njegove dela nezmožnosti je zaradi zelo pomanjkljive dosegljive psihiatrične dokumentacije postavila datum pregleda pri izvedenskem organu, tj. 26. 2. 2014. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage ter zaključek, da je pri tožniku zaradi bolezni od 26. 2. 2014 podana I. kategorija invalidnosti. Izvedenski organ je sicer ocenil, da je bila tožnikova delazmožnost zmanjšana zaradi kronično neurejene in potencialno do nadaljnjega slabo vodljive sladkorne bolezni tipa 1 z izraženimi mikrovaskularnimi zapleti in pogostimi hipoglikemijami, ki jih tožnik slabo zaznava, in pri katerih si pogosto ne zmore pomagati sam. Hkrati pa je ocenil, da je tožnikova duševna motnja takšna, da zmanjšuje psihosocialno funkcionalnost, pomembno zmanjšuje tudi zmožnost za uspešno samovodenje sladkorne bolezni ter preprečevanje in obvladovanje hipoglikemij in da glede na takšno stanje tožnik ni zmožen za organizirano pridobitno delo. Pri tožniku je torej prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), vendar šele od 26. 2. 2014 dalje.

Na takšno mnenje tožnik ni imel pripomb, enako tudi ne toženec, s tem, da je dodatno pojasnil, da je bilo mnenje invalidske komisije II. stopnje dne 14. 5. 2013 podano na podlagi takrat razpoložljive dokumentacije.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s podanim mnenjem, na katero je oprlo svojo odločitev, pravilno izhajalo iz določb ZDSS-1 in poudarilo, da presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 20. 5. 2013, na podlagi dejanskega stanja in medicinske dokumentacije do dneva dokončne odločbe, torej do 20. 5. 2013. To pa je tudi razlog, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je bila Komisija za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani mnenja, da je pri njem prišlo do popolne nezmožnosti za delo. Vendar je izvedenski organ, kar je posebej v mnenju tudi poudaril, zaradi zelo pomanjkljive psihiatrične dokumentacije, postavil datum I. kategorije invalidnosti datum pregleda pri njem 26. 2. 2014, ko je takšno stanje pri tožniku ugotovil. Popolno nezmožnost za delo je izvedenski organ torej ugotovil na podlagi zdravstvenega stanja po dokončni odločbi in je tudi datum popolne nezmožnosti postavil po dokončni odločbi, tj. 26. 2. 2014. Sodišče prve stopnje za zaključek, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in da toženec ni pravilno ocenil njegove delovne zmožnosti, ni imelo nobene podlage, saj je popolno nezmožnost za delo izvedenski organ ugotovil dne 26. 2. 2014, na podlagi dejanskega oziroma zdravstvenega stanja ugotovljenega in izkazanega na dan pregleda dne 26. 2. 2014, to pa je nedvomno po dokončni odločbi 20. 5. 2013. Stanje ugotovljeno po dokončni odločbi, zlasti, če gre za poslabšanje zdravstvenega stanja, je lahko edino stvar novega postopka pri tožencu, ne more pa biti novo stanje upoštevno v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo.

Ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenskega organa, na katero tožnik ni imel pripomb, glede sladkorne bolezni oziroma kot jo imenuje pritožba v zvezi z insulinsko odvisno boleznijo, ni ugotovilo drugačne stanja, kot pred tem toženec oziroma invalidska komisija II. stopnje, torej zmanjšano delovno zmožnost, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 10/2008) ni nobene podlage za ugotavljanje, ali je nekdo zmožen za delo ali ne. Na podlagi zdravstvenega stanja v smislu 60. člena ZPIZ-1 se namreč ugotavlja tudi popolna nezmožnost za delo in obstoj I. kategorije invalidnosti, kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine skladno s 67. členom ZPIZ-1. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.