Jedro

V denacionalizacijskem postopku morajo organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera, ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

Treba je ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 490-91/2010 z dne 8. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 711,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi zavezanke A. d.d. ter odpravilo odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 7. 2010 in odločilo, da se zahteva vlagatelja A.A. za vrnitev nepremičnega premoženja parc. št. 395/3 in ostale tam navedene, v času podržavljenja vpisano v vložno št. 126 k.o. ..., ter tam navedenih premičnin, podržavljeno B.B. z odločbo Okrajnega sodišča v Celju Zp 450/46 z dne 24. 10. 1946, zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013. Organ dalje navaja, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da je bil B.B. jugoslovanski državljan do 29. 1. 1957, ko mu je to državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. Umrl je v Avstriji ... 1962 kot avstrijski državljan. Glede na te okoliščine je po ugotovitvah pritožbenega organa imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) z dne 27. 11. 1961 je bil avstrijski državljan in je oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic. Iz obrazložitve odločbe o državljanstvu prejšnjega lastnika je razvidno, da sta skupaj z ženo ob koncu vojne poskušala pobegniti v Avstrijo in da jima je 16. 1. 1946 uspelo s ponarejenimi potnimi listi oditi v Italijo. Ne glede na to, ali je dejansko dobil odškodnino od Avstrije, ugotavlja pritožbeni organ, da je na navedeni podlagi imel možnost dobiti odškodnino od tuje države, zato ga po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni šteti za upravičenca do denacionalizacije. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenca sinu prejšnjega lastnika A.A. na podlagi 12. člena ZDen. Ustavno sodišče RS je ob presoji ustavnosti 12. člena ZDen (odločba U-I-23 z dne 20. 3. 1997) opozorilo, da glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen v nobenem primeru ne pridobijo položaja upravičenca do denacionalizacije tiste osebe, ki so imele pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Organ dalje navaja, da ni sledil pravnem mnenju v sodbi IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013, saj meni, da ni pravilno. Isto sodišče je namreč v številnih sodbah sprejelo drugačno stališče, in sicer da so upravni organi dolžni ugotavljati upravičenost do odškodnine na podlagi FIP le na podlagi osnovnih treh kriterijev po tej pogodbi, ne pa tudi, kakšne konkretne pravice bi šle osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, po avstrijskih predpisih oziroma po UVEG, Prijavnem zakonu KVGS, saj bi to pomenilo, da bi upravni organ določal odškodnino po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Glede na navedeno je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo, s katero je bila denacionalizacija priznana, odpravil ter zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. 2. Tožniki vlagajo tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Menijo, da je v predmetni zadevi bistveno, da je bil prejšnji lastnik nesporno državljan FLRJ v času od 28. 8. 1945 do 29. 1. 1957, s čemer je pridobil status upravičenca do denacionalizacije. Tudi če je bil ob svoji smrti državljan Avstrije, je to pomembno le v primeru vračanja premoženja v naravi, za kar v obravnavanem primeru ne gre, oziroma tudi v tem primeru ni pomembno, saj je Republika Slovenija 1. 5. 2004 pristopila k Evropski uniji, pogoj vzajemnosti pa je izpolnjen (na primer sodba Vrhovnega sodišča I Up 1676/2006 z dne 21. 5. 2008). Nepravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. Že Ustavno sodišče je v odločbi Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003 razlogovalo, da je mogoče upravičenje do denacionalizacije osebi, ki se je štela za jugoslovanskega državljana, odreči le, če je v času ob podržavljenju imela tudi avstrijsko državljanstvo. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 121/2001 z dne 21. 10. 2004 izhaja, da če prejšnji lastnik ob podržavljenju ni imel avstrijskega državljanstva, njegovo premoženje ni moglo biti zaplenjeno kot avstrijsko premoženje in zato ni imel pravice do avstrijske odškodnine. Prejšnji lastnik B.B. pa ni bil avstrijski državljan niti v času zaplembe 24. 10. 1946, niti ob uveljavitvi Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP) dne 28. 11. 1955, pač pa je to državljanstvo pridobil šele kasneje v letu 1957. Premoženje mu je bilo zaplenjeno torej kot jugoslovanskemu državljanu pred uveljavitvijo ADP. Tožniki dalje navajajo, da iz korespondence med Ministrstvom za pravosodje in javno upravo ter Veleposlaništvom Republike Slovenije v Ljubljani izhaja, da je pri prejšnjem lastniku B.B. šlo za plačila, ki so po vsebini socialne narave ter upravičenja do teh socialnih transferov ni mogoče povezovati z odškodnino iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Poleg neizpolnjevanja pogojev po ADP je Avstrijsko veleposlaništvo v Ljubljani še dodatno navedlo, da nobeden izmed zveznih zakonov, na katere se v izpodbijani odločbi opira organ, ne predstavlja podlage za dajanje odškodnin za razlaščeno premoženje, pač pa gre le za socialno pomoč zaradi preživetja. Tožniki navajajo, da tudi po njihovem mnenju ni bistveno, v kakšnem obsegu je v primeru izključitvenih razlogov bila dana odškodnina s strani Republike Avstrije, je pa bistveno, da je šlo za odškodnino za podržavljeno premoženje. Takšna odškodnina je bila dana za premično premoženje v primeru zadeve, na katero se nanaša sodba U 1846/96 z dne 10. 3. 1999, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000 tudi ugotovilo, da so bili podani pogoji za pridobitev odškodnine po 2. točki 27. člena ADP, kar pa za pravnega prednika tožnikov ne velja, ker niti v času podržavljenja niti v času uveljavitve ADP ni imel avstrijskega državljanstva, torej ni šlo za podržavljenje avstrijskega premoženja. Po FIP so možni upravičenci za izplačilo odškodnine avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom. Pokojni prejšnji lastnik B.B. je bil ob podržavljenju nesporno samo jugoslovanski državljan. Zato ni podan nikakršen pravni temelj, na podlagi katerega bi smeli Avstrija in Nemčija odločati o pravicah zanju tujega državljana in o njegovem pravnem razmerju, ki ga je imel samo do Jugoslavije. Tožniki menijo, da bi upravni organ moral upoštevati sodbo Upravnega sodišča IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013, v izvrševanju katere je izdal izpodbijano odločbo. Iz navedene sodbe pa sledi, da je okoliščina, da se je oseba štela za jugoslovanskega državljana v času podržavljenja, pomembna pri odločanju o pravici do denacionalizacije. Upravni organ pa v izpodbijani odločbi tudi ni uporabil vseh zakonov, ki bi jih glede na svoja stališča moral. Tako na primer ne omenja Prijavnega zakona, ki predstavlja pomembno okoliščino v zvezi z možnostjo škodne prijave, sploh glede na dejstvo, da je bil sprejet celo po smrti prejšnjega lastnika B.B. Nepravilno in neutemeljeno je enačenje možnosti sprejetja premoženjske odškodnine za posamezne pravice (in ne celo premoženje) po avstrijskih in nemških zakonih za odškodnino za celotno odvzeto premoženje po ZDen. Po Zakonu o izgnanskih in preseljenskih odškodninah – UVEG, na katerega se upravni organ zgolj sklicuje in ga ne konkretizira, sploh pa je bil sprejet po smrti prejšnjega lastnika, so bile zagotovljene tako imenovane odškodninske pravice za gospodinjske predmete, za premičnine, potrebne za opravljanje poklica in kot izravnava krivic (socialne dajatve). Tožniki se v dokazne namene sklicujejo na listine upravnega spisa. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi dopolnilno odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 7. 2010. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Stranka z interesom A. d.d. pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožniki v odgovoru na odgovor stranke z interesom na tožbo prerekajo njene navedbe in vztrajajo pri tožbi.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi že odločalo ter je s sodbo I U 659/2013 z dne 3. 2. 2015 tožbo zavrnilo. Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 106/2015 z dne 23. 11. 2016 zavrnilo. Tožniki so nato vložili ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo Up-159/17 z dne 19. 6. 2018 ugodilo ter sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 106/2015 z dne 23. 11. 2016 in tega sodišča U 659/2013 z dne 3. 2. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja B.B. na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen mogel izključiti kot upravičenca ter zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. Upravni organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je B.B. štel v krog upravičencev do odškodnine po FIP in kot na pravni razlog na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen.

9. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

10. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, v kateri navaja, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

11. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

12. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

13. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera, ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

14. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imel pravni prednik tožnikov na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobil, če bi jo uveljavljal. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15. Svoje stališče je v sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju povračila dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnine za gospodinjske predmete, odškodnine za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravice do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

16. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imel prejšnji lastnik na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

17. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine.

18. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal oziroma, ki je zdaj stvarno pristojen za reševanje takih zadev, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč pravna stališča, ki izhajajo iz te sodbe glede uporabe materialnega prava, dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

19. Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov, da izvede predlagane dokaze, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter sodnega spisa ugotovilo, da je očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Ker so tožniki v tem upravnem sporu uspeli, jim je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu) in zahtevane stroške revizijskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se glede na drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife uporablja v tem postopku, ob upoštevanju tarifne številke 3300 ZOdvT v višini 282,00 EUR, povišano za 22 % DDV, ter tarifne številke 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj v višini 711,74 EUR.