Jedro

Dejstvo, da so v določenih niansah razlike oziroma nepopolnosti v izpovedbah posameznih prič, ne more pomeniti, da sodba nima razlogov oziroma, da je med njimi tako nasprotje, da bi to lahko pomenilo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega T. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po prvem odstavku 137. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila denarna kazen v višini trideset dnevnih zneskov, kar je 500,00 EUR. To kazen je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev, če pa se je ne bi dalo prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se oškodovanca napotita na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev v znesku 1.317,60 EUR, stroške za sodno takso; oprosti pa se ga ostalih stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo zagovornica obsojenega, ki pa jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, kot uvodoma navaja, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagala je, da se izpodbijano sodbo spremeni in obsojenega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, jo ocenila kot neutemeljeno, ker izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter je zato predlagala njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Zagovornica se je o odgovoru izjavila s stališčem, da v obravnavani zadevi niso bili ugotovljeni objektivni znaki kaznivega dejanja, zato to kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno, izpodbijana sodba pa posledično nima utemeljene obrazložitve oziroma razlogov.

6. Obsojenčeva zagovornica v obrazložitvi zahteve izpostavlja kršitev načela „in dubio pro reo“, kar naj bi bilo storjeno s tem, da sodišče ni upoštevalo tistih dokazov, ki so šli obsojencu v prid, ali jih je ocenilo kot neverodostojne, izjave oškodovancev in nekaterih prič pa skonstruiralo tako, da je to zadoščalo za obsodilno sodbo. V nadaljevanju je vložnica zahteve izpostavila posamezne spisovne podatke in dokaze, povzela njihovo vsebino (na primer uradne zaznamke policije o obvestilih D. Š., S. H., S. Š., uradne zaznamke Centra za socialno delo Ljutomer, predlog za pregon E. Š., zapisnike o zaslišanjih prič in zagovor obsojenca), izpostavila, da posnetek zatrjevanega nezakonitega prisluškovanja ni bil najden, obsojencu so bili pri hišni preiskavi najdeni le iPOD in osebni računalnik, kar mu je bilo po pregledu vrnjeno in na podlagi vsega navedenega podala lastno analizo ter zaključke, polemizirala z dokaznimi zaključki iz izpodbijane sodbe, izpostavila, da ni bilo nobenih materialnih dokazov zoper obsojenca in bi v takem primeru moralo sodišče v dvomu soditi v korist obsojencu. Po stališču vložnice zahteve za obsodilno sodbo ne morajo zadoščati le indici, odgovornost storilca mora biti konkretna in podprta z dokazi, razlogi prvostopenjske sodbe pa so neprepričljivi, sodba sodišča druge stopnje pa na očitke iz pritožbe ni odgovorila, temveč je le povzela razloge iz prvostopenjske sodbe.

7. Stališča, izražena v zahtevi, so neutemeljena, predvsem pa se po vsebini s ponujanjem drugačne dokazne ocene izvedenih dokazov in izpostavljanjem domnevno napačne in pomanjkljive dokazne ocene v izpodbijani sodbi uveljavlja nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo, uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Poleg tega je treba ugotoviti, da izpodbijana sodba ne temelji le na indicih, temveč na dokazih, in sicer na neposrednih zaslišanjih prič, predvsem zakoncev D. in E. Š., pa tudi zaposlenih na Centru za socialno delo Ljutomer. O vseh odločilnih dejstvih ima izpodbijana sodba razumne, logične in prepričljive razloge, in samo dejstvo, da posnetek snemanja ni bil najden, ter da so v določenih niansah razlike oziroma nepopolnosti v izpovedbah posameznih prič, ne more pomeniti, da sodba nima razlogov oziroma, da je med njimi tako nasprotje, da bi to lahko pomenilo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi sodba sodišča druge stopnje ima navedene razloge glede na pritožbene navedbe (sicer se v zahtevi niti ne specificira, na katere konkretne pritožbene navedbe ta sodba ni odgovorila), pri čemer je treba poudariti, da se sodišče druge stopnje lahko sklicuje na razloge iz prvostopenjske sodbe, kolikor se z njimi strinja in jim ni treba nič dodati, tudi glede na pritožbene navedbe.

8. Glede na vse navedeno, ko v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, niti kazenskega zakona niso bile ugotovljene, vsebinsko pa se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo, je bila na podlagi 425. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

9. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojeni dolžan plačati na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso, pri čemer se je upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz njegovih osebnih podatkov, navedenih v sodbi sodišča prve stopnje.