Jedro

Po 107. členu zakona o dohodnini je občinski izvršni svet pristojen odločati le o odpisu davčnega dolga, ki se nanaša na davke, urejene v tem zakonu, ni pa pristojen odločati o odpisu prispevkov in ostalih davkov. Za te davke in prispevke se uporabljajo predpisi, ki te davke in prispevke urejajo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta Skupščine občine ... z dne 23.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se davčni dolg tožnika v višini 235.393,00 SIT, ne odpiše. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik z vlogo pri davčnem organu dne 7.12.1992 zaprosil za odpis obveznosti iz obrtne dejavnosti za leto 1992 in sicer davka od dejavnosti v višini 12.099,00 SIT, prometnega davka v višini 191.358,00 SIT, prispevkov za socialno varnost v višini 191.358,00 SIT in akontacij davka v višini 21.980,00 SIT. Izvršni svet je na osnovi obrazloženega predloga davčne izpostave in mnenja Centra za socialno delo ... ter na podlagi 107. člena (114. člena) zakona o dohodnini odločil kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe zakona o dohodnini ter, da je odločba pavšalna in netočna. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Zakon o dohodnini (Ur. l. RS št. 48/90 - 34/91 - ZDoh) v 107. členu določa, da izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov.

Iz podatkov v priloženih spisih izhaja, da je davčni organ toženi stranki predlagal, da vlogi za odpis davčnega dolga ugodi tako, da odpiše davek iz dejavnosti v višini 12.099,00 SIT in prispevke za socialno varnost v višini 130.123,00 SIT. Tožena stranka v izpodbijani odločbi le povzema prošnjo tožnika - davčnega zavezanca, navaja, da je tožnik lastnik osebnega avtomobila ... ter, da je tožena stranka odločila, da se davčni dolg ne odpiše na podlagi obrazloženega predloga davčne izpostave in mnenja Centra za socialno delo ... Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v odločbi pavšalno sklicuje samo na podatke v upravnih spisih brez ugotovitve dejanskega stanja in navedbe razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov. Tožena stranka v obrazložitvi tudi ni navedla, zakaj ni upoštevala predloga davčnega organa.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi odločila tudi o zahtevkih tožnika (odpis prometnega davka, odpis prispevkov za socialno varnost in odpis akontacij davka), za katere po veljavnih predpisih ni stvarno pristojna. Stvarno pristojnost določajo materialni predpisi, s katerimi so urejena posamezna upravna področja. V postopku po 107. členu (114. členu) zakona o dohodnini tožena stranka lahko odloča le o odpisu davčnega dolga, ki izvira iz davkov, urejenih v navedenem zakonu, in sicer davka od osebnih prejemkov, davka od dohodka iz kmetijstva, davka od dohodkov iz dejavnosti, davka od dobička iz kapitala, davka od dohodkov iz premoženja in davka od dohodkov iz premoženjskih pravic. Za ostale davke (prometni davek) in prispevke (prispevki za socialno varnost) pa se uporabljajo predpisi, ki te davke oziroma prispevke urejajo. Plačevanje akontacije davka pa je posebej urejeno v določbah 106. člena do 111. člena prečiščenega besedila zakona o dohodnini in zato o odpisu akontacije davka ni pristojen odločati organ iz 107. člena (114. člen) zakona.

V novem postopku bo moral pristojni organ odločiti le o stvareh, za katere je po 107. členu zakona pristojen. V tem postopku pa bo moral ugotoviti tudi vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine v zvezi z odpisom davčnega dolga po 107. členu zakona in na njihovi podlagi napraviti sklep o dejanskem stanju. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa bo moral organ po prostem preudarku presoditi in tudi obrazložiti sprejeto odločitev.

Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi bistveno kršila pravila postopka, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti odločbe. Zato je odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).