Jedro

Zakon ne zahteva, da sodišče odgovor upnika na dolžnikov ugovor le-temu obvezno vroči v izjavo. Zaradi zagotovitve ustavne pravice do enakega varstva pravica (22. člen Ustave) je vročitev potrebna le, ko upnik v odgovoru navaja nova pravno pomembna stališča ali navaja nova pravno pomembna dejstva ali dokaze, pa je nanje sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

Izvršnica mora vsebovati podatek o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Citat: "na podlagi računa" ne zadošča. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. Če terjatev nima pogodbenega temelja, potem je obvezna sestavina izvršnice podatek o (drugem) pravnem temelju nastanka obveznosti. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. S tega vidika je izvršnica strogo formalna listina.

Sodišče mora ob ugovoru vselej preveriti, ali listina in concreto predstavlja izvršilni naslov. To velja tudi pri izvršnici. Konkretna izvršnica ni javna listina, kot to zmotno navaja upnik. Izvršnica je zasebna listina, na kateri je podpis prokurista dolžnika upravno overjen. Vprašanje kavzalnosti se odpre kvečjemu v pravdnem postopku na primer po tožbi zaradi vračila neupravičeno izplačanih sredstev, prej pa v morebitnem postopku po negativni ugotovitveni tožbi, da obveznost iz izvršnice ne obstoji. Iz prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče lahko preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice njena popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Vseh ostalih ugovorov, ki se nanašajo na to, da je bila obveznost v času sestave izvršnice manjša kot je napisano v sami izvršnici oziroma da te obveznosti sploh ni bilo, dolžnik v izvršilnem postopku več ne more uspešno uveljavljati zaradi pravila iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Plačila po izdaji izvršnice so dopusten ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa (II. točka) dolžnikovemu ugovoru z dne 5. 12. 2016, dopolnjenim z ugovorom z dne 8. 12. 2016, delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi I 722/2016 z dne 15. 11. 2016 v I. točki izreka razveljavilo v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 220.000,00 EUR in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo; (III. točka) v preostalem delu zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 5. 12. 2016, dopolnjen z ugovorom z dne 8. 12. 2016. 2. Zoper sklep sta se pritožili obe stranki v delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje nista uspeli. Upnik uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Dolžnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali zavrnitev pritožbe.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Ni utemeljena dolžnikova pritožba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker mu upnikovega odgovora na njegov ugovor ni vročilo v izjavo (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Zakon ne zahteva, da sodišče odgovor upnika na dolžnikov ugovor le-temu obvezno vroči v izjavo (prim. 57. člen ZIZ). Zaradi zagotovitve ustavne pravice do enakega varstva pravica (22. člen Ustave) je vročitev potrebna le, ko upnik v odgovoru navaja nova pravno pomembna stališča ali navaja nova pravno pomembna dejstva ali dokaze, pa je nanje sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.1 V tem delu so pritožbeni razlogi presplošni, da bi bila pritožba lahko uspešna. Upnik je v odgovoru le odgovoril na pravna naziranja, ki jih je dolžnik dal že prej v obeh vlogah, ki sestavljata ugovor. Kaj je upnik v odgovoru navedel odločilno novega, dolžnik v pritožbi ni povedal. Sodišče se mora v obrazložitvi opredeliti do pravno pomembnih trditev strank. Ni treba, da jih dobesedno prepisuje ali povzema, zadošča, da iz celotne obrazložitve izhaja, da se je z njimi seznanilo in nanje tudi odgovorilo. Tudi ni podana s strani obeh strank zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če obrazložitev sklepa ne omogoča njegovega preizkusa. Obrazložitev sodišča je jasna, pravilna in skladna ter takšna, da je pritožbeni preizkus mogoč. Na to kaže tudi vsebina obeh pritožb. Nestrinjanje strank z razlogi sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje drugačno, sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ni mogoče podrediti kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Upnik izpodbija sklep o ugovoru v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico 220.000,00 EUR in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v tem delu ugodilo dolžnikovemu ugovoru, da izvršnice z izjemo tiste na prilogi A9 (v nadaljevanju izvršnica na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju) niso izvršilni naslov, zato obstoji ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ugotovilo je, da je na vseh ostalih izvršnicah navedeno, da so izdane na podlagi računov. Dobesedno je navedeno tako: "na podlagi … izdanih računov". Pri vsaki izmed njih je naveden datum, po katerem se sme izvršnico izplačati (npr. izvršnica v prilogi A1 glasi na datum izplačila 6. 10. 2016). Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 39. člena Zakona o preprečevanju zamud s plačili – ZPreZP-1 ugotovilo, da izvršnice ne vsebujejo obvezne sestavine iz 7. točke prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. 6. Bistveno je vprašanje, ali tako zapisana podlaga "izdani računi" vsebuje pravilno zapisan podatek o pogodbi oziroma o drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na negativno stališče. Višje sodišče se s sodiščem prve stopnje strinja. „Izdani računi“ ni niti podatek o pogodbi niti podatek o drugem pravnem temelju nastanka obveznosti.

7. Izvršnica mora vsebovati podatek o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. Če terjatev nima pogodbenega temelja, potem je obvezna sestavina izvršnice podatek o (drugem) pravnem temelju nastanka obveznosti. Glede na 40. člen istega zakona so vse sestavine izvršnice iz prvega odstavka 39. člena njena bistvena in obvezna sestavina. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka prejšnjega člena, nima pravnega učinka. S tega vidika je izvršnica strogo formalna listina.2

8. Predpisi in Slovenski računovodski standardi neposredno ne določajo pojma računa. V sodni praksi je račun oznaka knjigovodske listine, ki izraža vsebino o v njem izkazanem poslovnem dogodku.3 Račun je enostranska listina in ni podatek o pogodbi. Ker je izvršnica strogo formalna listina, ima takšna napaka za posledico, da nima pravnih učinkov (40. člen ZPreZP-1). Sodišče ob reševanju ugovora na to, ali listina, ki jo upnik zatrjuje kot izvršilni naslov, dejansko izpolnjuje pogoje za izvršilni naslov, pazi v okviru ugovornih trditev in tudi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka in drugi odstavek 55. člena ZIZ). Pod 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ spada tudi ugovor neveljavnosti oblike izvršilnega naslova.4 Tak ugovor je dolžnik izrecno dal. Ni utemeljeno upnikovo stališče, da dolžnik terjatve ni prerekal. Terjatev ne samo, da je prerekal, prerekal je tudi obstoj izvršilnega naslova. ZPreZP-1 v 40. členu izrecno določa, da izvršnica, ki ne vsebuje podatka o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti, nima pravnega učinka. Ker je sodišče dolžno paziti na obstoj izvršilnega naslova, upnik tudi ne more uspeti s trditvijo, da se dolžnik izvršnicam ni uprl, ko jih je upnik predložil organizaciji za plačilni promet v plačilo, niti slednja izvršnic iz tega razloga ni zavrnila.

9. Upnik zmotno zatrjuje, da je sodišče na izvršilni naslova vezano in ga nima kaj presojati v smislu, da ga vsebina listine ne sme zanimati. V tem delu zmotno razlaga pomen načela stroge formalne legalitete. Pritožbeni razlog neupoštevnosti ugovora ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa v tej zadevi ni pravno pomemben. Upnik se tudi neutemeljeno sklicuje na sklep VSL II Ip 600/2010 z dne 19. 5. 2010. V zadevi, ki se nanaša na neposredno izvršljiv notarski zapis, ni bilo sporno vprašanje, ali je listina formalno pomanjkljiva. Zadeva se od te zadeve v pomembnem delu razlikuje.

10. Sodišče mora vselej preveriti, ali listina _in concreto_ predstavlja izvršilni naslov. To, nič drugače, pravzaprav še zlasti, velja tudi pri izvršnici. Konkretna izvršnica ni javna listina, kot to zmotno navaja upnik. Izvršnica je zasebna listina, na kateri je podpis prokurista dolžnika upravno overjen. Zakon tudi tej zasebni listini daje moč izvršilnega naslova (prvi odstavek 38. člena ZPreZP-1), vendar pod strogimi obličnimi pogoji – mora vsebovati vse obvezne sestavine že ob nastanku.

11. Upnik se tudi zmotno sklicuje na razloge Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 393/2010 z dne 26. 5. 2011 in na Komentar k 39. členu Predloga Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih z dne 5. 7. 2012, EVA: 2012-1611-0110. Odločba Vrhovnega sodišča se ne nanaša na pravno vprašanje, ki je pomembno v tej zadevi. Besedilo predloga zakona je gradivo Vlade in je kot takšno lahko v pomoč pri razlagi zakona. Vendar je treba upoštevati, da se je besedilo zakona spreminjalo. Na koncu je bila sprejeta varianta zakona, ki v 40. členu vsebuje le še en odstavek, dodana pa je bila prav 7. točka prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. To pomeni, da je zakonodajalec izpustil možnost t. i. bianco menic.5 Posledično to utemeljuje strogo razlago sedaj veljavnega 40. člena ZPreZP-1. 12. Višje sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi lahko izvršilno sodišče tehtalo pomembnost posamezne obvezne sestavine. To tehtanje je jasno izvedel zakonodajalec, ko je izpustil predvideni drugi odstavek 40. člena ZPreZP-1. 13. Zmotno je pritožbeno stališče o izvršnici kot o abstraktnem vrednostnem papirju, sicer pa v tej zadevi to ni pravno pomembno. Sodišče je dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in ne na podlagi verodostojne listine. Tudi notarski zapis kot izvršilni naslov je po vsebini vselej kavzalen in se ne uvršča med tako imenovane indiskretne pravne posle (kar izhaja že iz 4. člena Zakona o notariatu – ZN), pa kljub temu v izvršilnemu postopku ni dopusten vsakršen ugovor, temveč le tisti, ki je znotraj polja prvega odstavka 55. člena ZIZ. Vprašanje kavzalnosti se odpre kvečjemu v pravdnem postopku na primer po tožbi zaradi vračila neupravičeno izplačanih sredstev,6 prej pa v morebitnem postopku po negativni ugotovitveni tožbi, da obveznost iz izvršnice ne obstoji.

14. Ne drži dolžnikov argument, da formalnega preizkusa ne vzdrži niti izvršnica, izdana na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Sicer tudi upnik v tem delu skuša utemeljiti obstoj in pravilnost vseh ostalih izvršnic prav na analogiji in primerjavi s to izvršnico (na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju), vendar tudi on neutemeljeno.

15. „na podlagi … pogodba o poslovnem sodelovanju“ je zadosti za opredelitev pogodbe in izpolnjuje pogoje po 7. točki prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, za razliko od vseh ostalih izvršnic. Pogodba je s tem, ko je označena z nazivom, dovolj opredeljena. Ni treba, da bi bila pogodba označena še z dodatnimi identifikacijskimi podatki, kot to navaja dolžnik. To bi utegnilo biti potrebno le, če bi bilo teh pogodb več. Tega nobena od strank ne zatrjuje (dolžnik v pritožbi tudi ne navaja več, da pogodba ne obstoji). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bilo treba v tem delu izvršnice, izdane na podlagi računov, razlagati z razlagalnimi pravili. Razlika v odločitvi glede izvršnice na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju in ostalimi (na podlagi izdanih računov) je zaradi vsebine obvezne formalne sestavine. Vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, ki se nanašajo na popolnost izvršnice kot izvršilnega naslova, so del tako imenovane formalne predpostavke. Zato volje strank in obsega samega izvršilnega naslova v tem primeru ni mogoče razlagati zunaj gramatikalno določene vsebine izvršilnega naslova.

16. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki ugotavlja, da je dolžnik dal izjavo, da je upnik na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju upravičen zahtevati plačilo 60.000,00 EUR. Ko sodišče prve stopnje ugotovi, da izvršilni naslov vsebuje vse formalne predpostavke, v izvršbi obstoja pravnega posla ni dovoljeno več ugovarjati. Iz prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče lahko preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice njena popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Vseh ostalih ugovorov, ki se nanašajo na to, da je bila obveznost v času sestave izvršnice (21. 9. 2016) manjša kot je napisano v sami izvršnici oziroma da te obveznosti sploh ni bilo, dolžnik v izvršilnem postopku več ne more uspešno uveljavljati zaradi pravila iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Plačila po izdaji izvršnice so dopusten ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ. Tu pa je najprej na dolžniku trditveno breme, da natančno pove, koliko in kdaj je plačal na podlagi katere izvršnice, glede na odločitev o ugovoru: koliko in kdaj je plačal za obveznost, za katero je 21. 9. 2016 izdal izvršnico, ki je zapadla v plačilo naslednjega dne. Izpisek vseh plačil, ki jih je v času od 2015 do 2016 opravil upniku, sestavljen v obliki tabele, ki jo je pripravil dolžnik in priložil k ugovoru, temu trditvenemu bremenu ne zadosti. Dolžnik za ugovor o plačilu tudi ni predložil nobenega konkretnega dokaza, navedel je le, da s podatki razpolaga upnik, sam dolžnik pa ima podatke pri računovodskem servisu, vendar z njimi ne razpolaga. Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje (prvi odstavek 226. člena ZPP). Tu ne gre za situacijo iz 227. člena ZPP.

17. Višje sodišče je odgovorilo na tiste navedbe obeh pritožnikov, ki jih je ocenilo za pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-419/10 z dne 2. 12. 2010. 2 Ivanjko, Šime v: Izvršnica ali menica, Pravna praksa, letnik 2013, št. 3, str. 7; Tacol, Tilen, Jan, Matjaž v: Uporaba izvršnice v praksi, Pravna praksa, letnik 2013, št. 40-41: „... morajo biti na listini, ki predstavlja izvršnico, izrecno navedeni podatki o pogodbi oziroma o drugem pravnem temelju nastanka obveznosti.“ 3 Sklep Vrhovnega sodišča II 74/2005 z dne 23. 11. 2006, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 255/2010 z dne 17. 2. 2011. 4 Rijavec, Vesna v: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, 2003, str.197, tudi Sladič, Jorg v: Vpliv prava evropskega varstva potrošnikov na izvršilno pravo, Pravosodni bilten (PB), št. 3/2018, podnaslov 5. 5 Drugi odstavek 40. člena je glasil (27. 6. 2012, EVA: 2012-1611-0110): Izvršnica se lahko, v skladu z dogovorom med upnikom in dolžnikom, dopolni po trenutku podpisa. 6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 28/2020 z dne 15. 9. 2020.