Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,535.989,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,400.000,00 SIT od 12.3.1997 dalje do plačila, glede preostalega zneska pa od zapadlosti posameznih manjših zneskov dalje do plačila. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata pravdni stranki reviziji. Obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tožeča stranka predlaga njeno spremembo ter zvišanje že dosojene odškodnine za nadaljnjih 1,000.000,00 SIT, tožena stranka pa njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po stališču tožeče stranke je brez utemeljitve zavrnjen zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine za telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT in za plačilo nadaljnje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 700.000,00 SIT. Premalo je upoštevano, da je iz obeh izvedenskih mnenj razvidno, da je tožnik prestajal med zdravljenjem bolečine v strnjeni obliki celih 11 mesecev. Bolečine v desni roki bo pri obremenjevanju moral prestajati do konca svojega življenja. Star je manj kot 40 let. Med zdravljenjem je tožnik prestajal tudi številne nevšečnosti, ki so bile sicer upoštevane, vendar premalo vrednotene. Končno je tožnik postal zaradi posledic škodnega dogodka invalid tretje kategorije, zaradi česar ne more več opravljati dela na prejšnjem delovnem mestu. Zato se ves čas nahaja doma na čakanju. Tudi v gospodinjstvu ni več zmožen opravljati težjih del, ne more pa se tudi ukvarjati z nekaterimi športno rekreativnimi dejavnostmi. Zelo veliko mu je pomenilo igranje pikada, česar ne zmore več.

Tožena stranka trdi, da so posledice, ki jih ima tožnik, povezane z njegovim bolezenskim stanjem. Tožnikov desni komolec je bil zaradi večletnega dela s pnevmatskim kladivom bolj izpostavljen poškodbam. Prišlo je do kroničnega vnetja na narastiščih mišic iztegovalk v področju desnega komolca. Svoje je prispevala tudi poškodba dne 13.9.1993 na tožnikovem vikendu. Pred škodnim dogodkom je bilo torej poškodovano tkivo vnetno spremenjeno in se je slabo odzvalo na utečene postopke zdravljenja. Ni mogoče spregledati, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo dobrih 11 dni po padcu na vikendu. Očitek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni predlagala dokazov, da so tožnikove težave tudi posledica bolezenskega stanja, zato ne drži. Ugotovitve obeh izvedencev v tej smeri niso bile v celoti upoštevane.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka v reviziji zmanjšuje pomen dejavnika poškodovanja v dogodku dne 20.10.1993 in išče (delno) vzročno zvezo z ugotovljenimi posledicami v kroničnih vnetnih spremembah na narastiščih skupine mišic iztegovalk tožnikovega desnega komolca (zaradi dela z vibracijskimi in pnevmatskimi orodji) in v posledicah padca dne 14.9.1993. Vendar pa sta sodišči druge in prve stopnje problemu vzročne zveze posvetili potrebno pozornost in materialno pravo o tem, kateri pravno relevantni dejavniki so povzročili tožnikovo škodo, pravilno uporabili.

Izvedenski mnenji sta tožnikovo zdravstveno stanje, ki je predmet obravnave, celovito opisali. Pri tem sta navedli podatke, po katerih v reviziji predlagano sklepanje o (le) procentualnem prispevku škodnega dogodka k nastanku škode, nima utemeljitve. Ugotovitev, da se brez poškodbe dne 20.10.1993 pri tožniku ne bi mogel razviti epikondilitis, so del dejanskih ugotovitev, ki so revizijsko neizpodbojne (tretji odstavek 385. člena ZPP). Po izvedenskem mnenju je že opisano mišično narastišče bilo kronično vnetno spremenjeno, vendar zato tožnikove življenjske aktivnosti niso bile prizadete. Prizadetost je nastopila šele po poškodbi dne 20.10.1993. Pri tem so do tega dne tudi posledice padca dne 13.9.1993 že v celoti izginile. Obvelja torej pravno sklepanje, da brez vzroka v dogodku dne 20.10.1993 ne bi bilo obravnavanih posledic in škode. Prej latentno stanje se je po mnenju obeh izvedencev, ki sta ju nižji sodišči sprejeli (dejanske ugotovitve!) zaradi škodnega dogodka spremenilo v akutno. Revizija v tem obsegu sama citira izvedensko mnenje, po katerem procentualna razmejitev vplivov na škodo ni mogoča. Pravna razlaga takega medicinsko strokovnega gledanja pa je v tem, da je škodni dogodek vzrok, ki je povzročil posledico v obliki škode.

Vnetno stanje narastišča mišic iztegovalk desnega komolca brez mehanizma poškodovanja dne 20.10.1993 tožniku ne bi povzročilo škodljivih posledic.

Primerna pa je tudi višina dosojene odškodnine. Ta ugotovitev temelji ne samo na uradnem preizkusu (386. člen ZPP; tožena stranka namreč ni izrecno izpodbijala višine odškodnine niti v celoti, niti po posameznih postavkah), temveč tudi na preizkusu razlogov izpodbijane sodbe o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi izrecne revizijske graje tožeče stranke, da je iz navedenih naslovov dosojena odškodnina prenizka. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (200., 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih) je treba upoštevati poleg značilnosti primera tudi v sodni praksi oblikovana stališča do posameznih oblik škod, od majhnih do katastrofalnih. Tožnikova škoda spada med škode srednjega obsega. To velja tako za telesne bolečine in nevšečnosti kot za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Revizija tožeče stranke neutemeljeno očita sodbama nižjih sodišč, da sta v izvedenskih mnenjih opredeljene telesne bolečine in nevšečnosti (pretekle in bodoče) ter obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti premalo vrednotili. Vse, kar sta izvedenca navedla, je bilo v pravi meri upoštevano. Zvišanje odškodnine bi ne imelo podlage, čeprav je res, da je tožnik ob škodnem dogodku bil star komaj 30 let. Slednje je bilo odločilno pri določitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Pri tem je z določitvijo odškodnine iz tega naslova v znesku 2,500.000,00 SIT prišla do zadostnega odraza okoliščina, da tožnik ni več sposoben za delo rudarja, vendar pa je še vedno sposoben za lažja fizična dela. Tudi tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti so v sodbi sodišča prve stopnje podrobno - po intenzivnosti in trajanju - opisane in z zneskom odškodnine v višini 1,500.000,00 SIT pravilno vrednotene.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti nepravilnosti, ki jih zatrjujeta reviziji, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je obe reviziji bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).