Jedro

Zaključka o uživanju spornega prostora s strani nasprotnih udeležencev, pritožba ne uspe izpodbiti z neopredeljenim sklicevanje na posamezne dele izpovedb prič. Poleg tega, da so bile zaslišane še druge priče, katerih izpovedbe ne omenjata, je bolj pomembno, da takšno izpostavljanje zgolj določenih fragmentov posamezne izpovedbe (ne oziraje se na njeno celoto) samo po sebi ni prepričljivo. Poleg tega pritožnika niti ne pojasnita, kakšen vpliv naj bi deli izpovedb, na katere se sklicujeta, imeli na vprašanje pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sevnici je s sklepom z dne 5.9.2014 odločilo: - da se meja med parcelo st. 46/2, k.o. X (last predlagateljice) in parcelo št. 46/1, k.o. X (last prvih dveh nasprotnih udeležencev, in sicer vsakega do 1/2), ki ima po sedaj še nepravnomočni odločbi GURS OGU S. z dne 3.9.2014 novo številko 46/4, uredi tako, da poteka od točke A v dotikališču s parcelo št. 826/2 k.o. X, last O. (spodaj pri asfaltni cesti L. – Ž.), do točke B v dotikališču s parcelo št. 826/5 (prej 3) k.o. X., last O. (zgoraj pri kolovozni poti); meja je v skici sodnega izvedenca M. Ž. z dne 11.4.2013, ki je sestavni del izreka sklepa, vrisana kot zelena črta od točke 21 do točke 13, kjer je obstoječi mejnik (točka I izreka), - da predlagateljica in prva nasprotna udeleženca trpijo vsak svoje stroške (točka II izreka), - da trpijo skupne stroške predlagateljica in prva nasprotna udeleženca vsak do ½ (točka III izreka).

2. Zoper I. točko izreka omenjenega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta predlagateljica in stranski intevenient, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da ga spremeni tako, da bo mejo uredilo po zatrjevanju predlagateljice, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarjata, da sta v postopku pojasnila, da sporna meja ni bila dokončno urejena v katastrskem postopku in tudi navedla razloge za to. Iz izpodbijanega sklepa pa se ne da jasno razbrati, ali je sodišče za močnejšo pravico štelo domnevo dokončno urejene katastrske meje, ali pa je močnejšo pravico ugotavljalo na podlagi uživanja. Odločba se v tem oziru ne da preizkusiti. V kolikor je močnejšo pravico ugotavljalo na podlagi uživanja spornega sveta, takšnega zaključka na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne bi smelo sprejeti. Navajata, kaj je predlagateljica pojasnila v vlogah oziroma stranski intervenient ob zaslišanju, prav tako kaj sta glede uživanja spornega sveta pojasnjevala v postopku na prvi stopnji. Glede škarpe poudarjata, da sta jo nasprotna udeleženca podaljšala v smeri severa, kar je priznal sam O.K., kar pomeni, da v tem delu škarpe prej ni bilo. Nasprotna udeleženca nista prerekala, da na zahodni strani ni bila meja označena na škarpi. Evidentno je, da prava dejanska meja poteka južneje na stari škarpi. Nasprotna udeleženca ne zatrjujeta, da sta uživala prostor med brajdama. V zvezi s tem je pomembno, da je bila brajda predlagateljice praktično na celotni dolžini meje, brajda B. pa samo od starega hleva v smeri vzhod, pri čemer se je praktično stikala s severno steno hleva. Priče so tudi navajale, da naj bi bila ob severni steni hleva B. zložena ena vrsta opeke. Pritožnika sta pojasnila, da je bil hlev postavljen malo čez mejo na zemljišče predlagateljice ter da sta to tolerirala. Zaključek sodišča, češ da ta okoliščina ne izhaja iz skice izvedenca, je napačen. Vprašljiv naj bi bil zaris starega (sedaj podrtega) hleva na skici, po drugi strani pa že iz nje izhaja, da naj bi bila severna stena hleva na sredini spornega prostora. Ta okoliščina pritrjuje njunim navedbam, da je dejanska meja vseskozi potekala južneje od sedaj določene meje. Nasprotna udeleženca nista zanikala, da sta pred kakšnima dvema letoma zgradila stopnice in podaljšala škarpo ter s tem posegla na sporni svet (oziroma po zatrjevanju pritožnikov na njuno zemljišče). Ker sta stopnišče zgradila pri svojem novem gospodarskem objektu bi bilo logično, da bi ga zgradila istočasno ne pa kasneje. Tudi ta okoliščina potrjuje zatrjevanje pritožnikov glede uživanja spornega sveta. Ne drži zaključek sodišča, da zaslišane priče niso potrdile navedb stranskega intervenienta. Navajata, kaj so izpovedali S. S., A. K. in K. M. Izpoved priče So. glede razgovorov v zvezi z napeljavo kanalizacije ne drži, pri čemer pritožnikoma ni jasno, zakaj je tako izpovedal. Nasprotna udeleženca sta malo pred začetkom predmetnega postopka (pa tudi še v samem postopku) posegala na sporni svet, kar kaže na njuno neverodostojnost. 3. Prvi in druga nasprotna udeleženka sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe. Tretja nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, češ da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje močnejšo pravico ugotavljalo na podlagi uživanja ali dokončno urejene katastrske meje, (1) nikakor ne drži. Kljub temu, da v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenja, da je naj bi bil mejnik v točki 6017 po navedbah prvih dveh nasprotnih udeležencev postavljen v postopku, v katerem je bila meja v tem delu dokončno urejena, pa je iz preostalega dela ožje obrazložitve (in sicer od 13. točke naprej) jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje presojalo (ugotavljalo), kako je bilo z uživanjem (uporabo) spornega mejnega prostora. V zvezi s to okoliščino so se izvajali tudi dokazi. Sodišče prve stopnje se glede nje ne sklicuje le na izpovedbe udeležencev oziroma prič, ampak tudi na listinske dokaze, in pri tem natančno navaja, kaj glede uživanja spornega mejnega prostora iz teh izvedenih dokazov izhaja. Zato pritožbeni očitek, da se odločba v tem oziru ne da preizkusiti, ne drži. Pritožbeno navajanje, da naj bi bila zaradi napačne vročitve predlagateljici odločba izdana v geodetskem postopku nezakonita, pa nima posebne teže tudi zato, ker pritožnika ne navajata, da naj bi bila, zaradi razloga, na katerega se sklicujeta, v postopku s pravnimi sredstvi razveljavljena.

6. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno opozorilo na tiste izvedene dokaze, ki nedvoumno kažejo na to, da sta prva dva nasprotna udeleženca (pred njima pa tudi že njuni pravni predniki) uživala sporni mejni prostor, pritožba ne z vztrajanjem, da temu ni tako (oziroma pavšalnim vztrajanjem na svojem stališču), ne s sklicevanjem na nerelevantne (ali vsaj neustrezno obrazložene) oziroma neizkazane okoliščine v nasprotno ne uspe prepričati. (2) Dokazni postopek je namreč jasno pokazal, da sta prva nasprotna udeleženca oziroma njuna pravna prednica uporabljala (uživala) sporni prostor. Najbolj na to uporabo kaže ravno okoliščina, da imajo oziroma so imeli na njem postavljene različne objekte (gradnje). To velja tudi za škarpo, ki naj bi na sedanjem mestu stala že prej, pri čemer jo je nasprotni udeleženec kasneje nadbetoniral (dozidal) za približno 30 cm. Na omenjeno dejstvo je sodišče prve stopnje opozorilo v okviru 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je presojalo skico v tem postopku angažiranega sodnega izvedenca geodetske stroke M. Ž. z dne 11.4.2013. Da naj bi meja vedno potekala od konca škarpe na zahodni strani do točke na vzhodni strani, kjer je bil leta 2008 postavljen mejnik (točka 6017), pa sta nasprotna udeleženca navajala že v odgovoru na predlog z dne 11.11.2010. Zatrjevanje, češ da nista prerekala, da na zahodni strani meja ni bila označena na škarpi, zato ne drži, prepričljivo pa ni niti vztrajanje, da naj bi prava dejanska meja(3) potekala južneje oziroma na stari škarpi.

7. Jasne trditve o tem, da je mejo med parcelama vedno predstavljala predlagateljičina brajda (ki stoji še danes) in da slednja nikoli ni posedovala zemljišča južno od nje, saj jo je (enako pa tudi sedanji posestnik M. U.) obdelovala iz severne strani, sta nasprotna udeleženca prav tako podala v omenjenem odgovoru na predlog. Tudi v tem oziru torej ni moč govoriti o izostanku relevantnih trditev, kot poskuša to prikazati pritožba. Hkrati so bile z njune strani podane tudi natančne navedbe, kje točno naj bi brajdi predlagateljice in I. B. stali ter kakšne posledice je to imelo glede uživanja spornega mejnega prostora. V zvezi s tem je nasprotni udeleženec ob zaslišanju na naroku dne 11.4.2013 (glej list. št. 37) izpovedal, da je njegova tašča (njuna pravna prednica) zemljišče uživala do predlagateljičine brajde tako, da so tam kosili in pobirali sadje ali samo hodili. Upoštevaje geodetski načrt (skico) geodetskega podjetja O. d.o.o. z dne 7.2.2008 (priloga B4 - B5) je povsem na mestu tudi zaključek sodišča prve stopnje (razviden iz 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), da trditev predlagateljice, da je bil hlev postavljen malo čez mejo na njeno zemljišče, ne drži. Pritožbeno omenjanje vprašljivosti zarisa starega hleva in hkratno poudarjanje, da iz skice izhaja, da naj bi bila severna stena hleva na sredini spornega prostora, pa je samo po sebi protislovno. (4)

8. Podobno neprepričljiv je pritožbeni argument, da okoliščina, da sta nasprotna udeleženca stopnišče pri svojem novem gospodarskem objektu zgradila kasneje in ne istočasno, potrjuje navedbe pritožnikov o uživanju spornega sveta. Omenjena okoliščina bistveno bolj kot njune potrjuje trditve nasprotnih udeležencev, da gre tudi v tem delu za prostor, ki sta ga oziroma ki ga uživata. Neopredeljeno je tudi sklicevanje na posamezne dele izpovedb prič K. M., S. S. in A. K. Poleg tega, da so bile zaslišane še druge priče, katerih izpovedbe ne omenjata, (5) je bolj pomembno, da takšno izpostavljanje zgolj določenih fragmentov posamezne izpovedbe (ne oziraje se na njeno celoto) samo po sebi ni prepričljivo. Poleg tega pritožnika niti ne pojasnita, kakšen vpliv naj bi deli izpovedb, na katere se sklicujeta, imeli na vprašanje pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP(6) v zvezi s 37. členom ZNP(7)). Zaradi neuspeha pritožnika sama nosita svoje z vložitvijo pritožbe nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Ta predstavlja okoliščino, ki v skladu z drugim odstavkom 77. člena SPZ vzpostavlja (izpodbojno) domnevo obstoja močnejše pravice (kot primarnega kriterija za ureditev meje v sodnem postopku).

(2) Takšno je npr. tudi poudarjanje, da je bil hlev postavljen malo čez mejo na zemljišče predlagateljice ter da sta pritožnika to tolerirala.

(3) Kaj naj bi bila to „prava dejanska“ meja, ki naj je sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, pritožnika ne obrazložita. Za postopek sodne ureditve meje je pomembna le meja, ki jo zakon (torej pravo) šteje za takšno.

(4) Navajanje, da je določen dokaz neustrezen, in hkratno sklicevanje nanj (oziroma na njegovo vsebino) ni najbolj prepričljivo ravnanje.

(5) Z izjemo izpovedbe priče I. So., v zvezi s katero pa se zgolj neprepričljivo čudita, zakaj je izpovedal, tako kot je.

(6) Zakon o pravdnem postopku,Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(7) Zakon o nepravdnem postopku,Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.