Jedro

Tožničino preplačilo je bilo plačano v tedanjih dinarjih in po ugotovitvah sodišča sedaj znaša 294,83 in 31,20 SIT. Ob pravilni uporabi 394. člena ZOR je zato pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki oba navedena zneska z zamudnimi obrestmi in sicer od dneva plačila to je od 20.8.1987 (za znesek 294,83 SIT) oziroma od 10.11.1987 (za znesek 31,20 SIT).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku O. U. (v nadaljevanju tožeča stranka) in odločilo, da ji je dolžan B. Č. (v nadaljevanju tožena stranka) plačati 828.151,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje do plačila in zneske 70.000,00 ITL, 2.300,00 DEM, 150,00 SFR in 100,00 USD v tolarski protivrednosti na dan plačila z obrestmi po obrestni meri kakor jo priznava Ljubljanska banka, Splošna banka Koper za posamezno valuto vezano ned eno leto in sicer od 25.8.1987 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih je dolžan toženec povrniti tožeči stranki v znesku 182.358,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.9.1994 dalje. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in točko I/1 a izreka sodbe sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožeči stranki namesto zneska 828.151,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje, prisodilo znesek 294,83 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.8.1987 dalje do plačila in znesek 31,20 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.11.1987 dalje do plačila. Spremenilo je tudi izrek o stroških postopka in odločilo, da jih je dolžan toženec povrniti tožnici v znesku 77.296,00 SIT. V ostalem je pritožbo toženca, pritožbo tožnice pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni, in v preostalih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je v reviziji mnenja, da je pritožbeno sodišče s spremembo točke I/1a izreka sodbe sodišča prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Če je drugostopno sodišče to točko prvostopne sodbe že spreminjalo, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da ji je dolžan toženec povrniti preveč plačano kupnino za stanovanje v tuji valuti. Revizijsko sodišče naj zato v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka pa v reviziji zatrjuje, da je sodba sodišča druge stopnje zmotna in krivična. Tožena stranka namreč tožeči stranki ničesar ne dolguje. Če je kdo dolžnik, potem je to tožeča stranka. Toženec ne more biti odgovoren za to, da je tožeča stranka prostovoljno vložila svoja sredstva v njegov kredit. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Te bi morala trpeti tožnica sama.

Vsekakor pa bi moralo biti ugodeno nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Tožnica je toženi stranki denar vsilila. Tožena stranka z nasprotno tožbo tožeči stranki vsekakor utemeljeno ponuja odkup svojega solastninskega deleža. Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, revizija tožene stranke pa tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila. Obe reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija tožeče stranke ni utemeljena, saj so revizijske trditve le pavšalne in neobrazložene. Stanovanje je bilo kupljeno za tožnico, ki ni v ničemer oškodovana.

Reviziji nista utemeljeni.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki kupili stanovanje katerega solastnika sta vsaka do 1/2 in da je tožeča stranka prispevala ob nakupu stanovanja več denarnih sredstev kot toženec. Po obsežnem dokaznem postopku sta sodišči tudi ugotovili, da je znašalo preplačilo tožeče stranke (poleg zneskov ki so bili dani v tuji valuti in ki so navedeni v točki I/1 b izreka sodbe sodišča prve stopnje) tudi 294,83 in 31,20 sedanjih SIT.

Revizijski predlog tožeče stranke, naj se tudi ti zneski pretvorijo v tujo valuto, v materialnem pravu nima podlage. Tožničino preplačilo je bilo plačano v tedanjih dinarjih in po ugotovitvah sodišča sedaj znaša 294,83 in 31,20 SIT. Ob pravilni uporabi 394. člena ZOR je zato pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki oba navedena zneska z zamudnimi obrestmi in sicer od dneva plačila to je od 20.8.1987 (za znesek 294,83 SIT) oziroma od 10.11.1987 (za znesek 31,20 SIT). Revizija tožeče stranke, ki zahteva pretvorbo tolarskih sredstev v tujo valuto (DEM), zato ni utemeljena. Neutemeljena pa je tudi revizija tožene stranke in sicer tako v delu, v katerem izpodbija obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje, kot tudi v delu, ki se nanaša na pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe (na ta del odločitve poritožbenega sodišča se tudi nanaša pretežni del obširne revizije). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica prispevala za nakup solastnega stanovanja več kot polovico sredstev. Koliko znaša razlika je razvidno iz ugotovitev sodb sodišča druge in prve stopnje, ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji mora toženec povrniti del namesto njega plačane kupnine, je bilo zato utemeljeno ugodeno.

Materialnopravno pravilno pa je bil zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe. Toženec je solastnik stanovanja do 1/2, z nasprotnim tožbenim zahtevkom pa zahteva od tožeče stranke (solastnice stanovanja), da njegov solastninski delež odkupi za 50.000,00 DEM. Kot sta materialnopravno pravilno odločili sodišči druge in prve stopnje pa za tako "prisilno" prodajo oziroma odkup v materialnem pravu ni nobene podlage. Če med pravdnima strankama kot članoma solastninske skupnosti ne more priti do sporazumne rešitve, ima vsak član take skupnosti na razpolago postopek za delitev stvari (118. člen in nasl. zakona o nepravdnem postopku -ZNP), ki se lahko v primerih, kadar fizična delitev solastne stvari ni mogoča, opravi tudi na tak način, da se solastna stvar proda, izkupiček pa razdeli med solastnike (123. člen ZNP).

Po povedanem se je pokazalo, da sta obe reviziji neutemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče potem, ko je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni bila storjena bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kot neutemeljeni zavrnilo (393. člen ZPP).